Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico (Mr 12,43)

0
Milan Knep

Vdova iz nedeljskega evangelija nas vabi, naj rečemo ne vsem, ki hočejo iz nas narediti športne, intelektualne in poslovne gladiatorje. Uboga vdova nas spodbuja, naj rečemo ne hlepenju po zaslužku, da se zaradi izgorelosti in uničujoče tekmovalnosti ne bomo ločevali; da naši otroci, ki jedo iz polnih hladilnikov, zaradi poplave ločitev ne bodo psihično pohabljeni, da zaradi pozabe Boga ne bodo potonili v nesmislu, razvratu in izgubi vsakršne duhovne orientacije.

»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje

Kaj delajo in govorijo politiki, zvemo iz medijev. O tem, kakšen je njihov intimni, zlasti duhovni svet, ne vemo skoraj nič. Eden tistih, ki je ob vsakdanjem političnem udejstvovanju živel tudi globoko duhovno življenje, je bil Lavz (ok. 400–ok. 450), veliki komornik, osebni tajnik cesarja Teodozija II. (r. 401, cesar vzhodnega dela rimskega cesarstva 408–450). Nam je bolj znan njegov predhodnik, cesar Teodozij I. (379–395), ki je leta 380 razglasil krščanstvo za državno vero, leta 394 pri Mrzli reki (Fluvio Fridigo) v Vipavski dolini premagal proticesarja Evgenija in na zahtevo milanskega nadškofa sv. Ambroža za storjene zločine v Solunu delal javno pokoro.

Medtem ko so se drugi politiki njegovega časa gnali za zemeljsko čast in oblast, si je Lavz želel izvedeti vse o življenju puščavnikov, o njihovih naporih in cilju – popolnoma darovati življenje Bogu in doseči odrešenje. V svojem hrepenenju po duhovnem vzponu je Lavz spodbudil Paladija, meniha, puščavnika, škofa in duhovnega pisatelja, naj opiše pot, po kateri so se asketi vzpenjali v nebeško kraljestvo. Paladij je sprejel Lavzovo prošnjo, kajti on sam za ta projekt kot politik ni imel ne dovolj časa ne znanja. Paladij se je najprej obotavljal, ker ni bil prepričan, ali bo lahko izpolnil pričakovanja vodje cesarjevega kabineta. Obenem pa se je zavedal, da bo njegovo pisanje avtentično le, če bo sam bival s puščavniki. Po tridesetih letih puščavniške avanture je nastalo fascinantno delo Lausiakón, v slovenskem prevodu Zgodbe za Lavza. V Prologu k dokončanemu delu je Paladij zapisal:

Jaz, ki preživljam trideseto leto v skupnem življenju z brati, v meniškem življenju, dvajseto episkopata in šestinpetdeseto vsega svojega življenja, sem sklenil, da ti podam vse od začetka v obliki pripovedi v tej knjižici, tebi, ki si želiš pripovedi o očetih, možeh in ženah, s katerimi sem prebival skupaj v puščavi Egipta, v Libiji, Palestini in Siriji, v zahodnih pokrajinah, v Rimu in Kampanji in okoliških krajih.

V Palestini je Paladij spoznal sv. Hieronima; sv. Janez Krizostom, imenovan tudi Zlatousti, pa ga je v začetku leta 400 posvetil za škofa mesta Helenópolis v maloazijski Bitiniji. V treh desetletjih je Paladij opisal življenje enainsedemdesetih (71) asketov. Njihove zgodbe so duhovno in psihološko zdravilo tudi novodobno pomehkuženost, ko se vse več ljudi pogreza v temino duševnih brezen. Med najvplivnejšimi puščavniki tistega časa je bil sloviti Evagrij Pontski (346–400). Evagrij je s  svojim nespornim duhovnim uvidom, intelektom in poglobljeno duhovnostjo razvijal nauke, ki jih je rodila duhovnost in življenjska izkušnja puščavnikov – asketov pred njim. V nekem koptskem rokopisu je zapisano vprašanje, ki ga je Evagrij zastavil Makariju Egiptovskemu o obrambi pred duhom nečistovanja. Makarij mu je odgovoril: »Ne najej se ničesar do sitega, ne sadja ne kuhane hrane.«

Takšen asketski duh preveva zgodbe vseh enainsedemdesetih pričevanj (Zgodbe za Lavza, KUD Logos, Ljubljana 2009). V ta asketski kontekst spada tudi duhovnost, ki jo izžareva vdova iz evangelija, o kateri je Jezus rekel:

»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje

Življenje menihov puščavnikov ni univerzalni model, obvezen za vse kristjane, saj tudi Lavz, cesarjev komornik, ni odšel v puščavo, temveč je ostal v svetu, v političnem okolju, ki je polno vsakovrstnih skušnjav. A kot vidimo, Lavza politika ni použila, da bi dal Boga na stran in za svoje potrebe prilagodil Božje in cerkvene zapovedi. Svoje poslanstvo visokega politika je nenehno prevpraševal v luči duhovnih izkušenj asketov. Prav njim, ki so bili Bogu blizu, je najbolj zaupal. Zavedal se je, da so asketi, bolj kot kdor koli drug, po mnogih notranjih bojih prišli do izjemnega poznavanja globin človeške duše, pa tudi do razumevanja silnic, ki oblikujejo družbo in kulturo. Z modrostjo in milostjo so obvladovali najprej temne sile v sebi. Ni namreč mogoče urejati družbe, ne da bi hkrati skrbeli tudi za lastno duhovnost in moralo.

Asketov, ki so živeli v prepadnih votlinah, ni krotovičila negativna samopodoba; niso se predajali oblastiželjnosti in pohlepu, zato tudi niso zapadli malodušju, kroničnemu nezadovoljstvu, upornosti in avtodestrukciji, kar je vse posledica vrtenja v brezizhodnem krogu želja in njihovega čezmernega zadovoljevanja. Ali kot pravi apostol Jakob: ‘Od kod boji in prepiri med vami? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v vaših udih? Želite, a nimate, zato ste nevoščljivi‘ (prim. Jak 4,1–2).

Pri vdovi iz evangelija smo praviloma pozorni predvsem na njeno darežljivost in velikodušnost. Vzbuja nam slabo vest, ker se nam zdi povsem nemogoče, da bi jo v celoti posnemali. Zaradi tega nam je celo nekoliko neprijetna. Laže bi jo sprejeli, če ne bi bila tako radikalna. Natančnejši razmislek o vdovi nas pripelje do ugotovitve, da je njena darežljivost temeljila na njeni nenavezanosti na dobrine. Očitno vdova ni bila z ničimer zasvojena. Dobrin, ki niso bile nujne, ni kopičila. Niso je obvladovale želje, da bi imela stvari zgolj zaradi prestiža, praznega pohlepa in podzavestnega strahu, da bi ji kdaj česa zmanjkalo. Njen življenjski slog je bil diametralno nasproten sodobni potrošniški miselnosti.

Kaj se je zgodilo, da je nekdanje moralne principe in način življenja, ki so ga poosebljali vdova iz evangelija, cesarjev komornik Lavz in menihi puščavniki, dandanes popolnoma izpodrinila potrošniška civilizacija? Zakaj je prišlo do tega preobrata in kaj ta preobrat pomeni za posameznika in družbo?

Vse civilizacije, od neolitika do začetka industrijske revolucije v 18. stol., so bile agrarne, temeljile so na zemljiški posesti. Niso poznale serijske proizvodnje, ampak samo obrtno; vsak žebelj je bilo treba skovati ročno, posebej, zato je bilo kovaških izdelkov malo, vsak od njih je sam po sebi predstavljal veliko dragocenost. In to je veljalo tudi za vso drugo obrtno dejavnost. Religije in z njo povezane kulture so vsa ta dolga tisočletja spodbujale, osmišljale in moralno visoko vrednotile omejevanje potrošnje. Ljudi so uvajale v minimum porabe, zgolj za golo preživetje in plačevanje davkov. Z njimi pa si je aristokratski sloj lahko privoščil večjo količino obrtnih izdelkov in dovolj dobre hrane. Pravni sistem starodavnih cesarstev je popolnoma onemogočil prehod iz plebejskega v aristokratski stan.

Industrijska revolucija pa je prinesla serijsko proizvodnjo. Dobrine, ki jih bruhajo proizvodni obrati, je treba potrošiti. Zato moderni kulturni mehanizmi spodbujajo potrošnjo do blaznosti. Ljudje si večine stvari, ki so danes na trgu, sploh ne bi želeli, če jim ne bi bile tako vsiljivo predstavljene – naročite takoj, kupite zdaj, odpeljite danes, plačajte jutri.

Vera, ki spodbujala askezo, post, velikodušnost, premagovanje sebe, je postala prvi sovražnik neokapitalizma. Zato je treba Cerkev, ki oznanja neokapitalizmu nasprotne vrednote, onemogočiti in ji vzeti vsakršno moralno kredibilnost. Množična proizvodnja ima seveda tudi svojo dobro stran, ker je človeku omogočila izobraževanje, dovolj hrane, dvignila standarde higiene, bivalne kulture in izrabe prostega časa. Toda boj za potrošnika se je sprevrgel v goli boj za profit.

Dobrine bolj kot človeku koristijo dobičku, ki se je po svoji notranji logiki človeku odtujil in mu vse bolj neodvisno od njega zavladal. Ljudje pa padajo zaradi izgorelosti in depresij, ker so njihova telesa in znanje izrabljeni do skrajnih meja. Celotno življenje, vključno s športom, kulturo in adrenalinskimi izzivi se je sprevrglo v gladiatorstvo. Naša telesa so postala predmet, ki mu vlada profit. Telo najboljšega slovenskega kolesarja je v rokah zdravnikov. Eden od njih je pred nekaj dnevi povedal, da merijo kolesarjevo presnovo in regeneracijo telesnih funkcij s tisoč parametri. Pa pomislite, s koliko parametri vam postavijo diagnozo, ko pridete na zdravniški pregled. Telesa športnikov, pamet vrhunskih znanstvenikov, ki delajo po cele dneve do izgorelosti, vlečejo nase milijarde, ki se kopičijo in jih je vse teže varno vlagati. Na drugi strani pa ta proizvodnja ustvarja milijardne dolgove, ki se finančnemu kapitalu znova preobrača v dobiček.

Ne moremo se vrniti v agrarno civilizacijo. Vdova iz evangelija pa nas vseeno vabi, naj rečemo ne vsem, ki hočejo iz nas narediti športne, intelektualne in poslovne gladiatorje. Lik te žene nas spodbuja, naj rečemo ne hlepenju po zaslužku, da se zaradi izgorelosti in uničujoče tekmovalnosti ne bomo ločevali; da naši otroci, ki jedo iz polnih hladilnikov, zaradi poplave ločitev ne bodo psihično pohabljeni, da zaradi pozabe Boga ne bodo potonili v nesmislu, razvratu in izgubi vsakršne duhovne orientacije. Naj ob vdovi znova premislimo, kaj res potrebujemo za dostojno življenje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.