Vdih življenja

27
305
infuzija
Foto: Flickr.

V zadnjih tednih smo končno izvedeli, da nekateri zdravniki v slovenskih zdravstvenih ustanovah domnevno jemljejo oziroma so jemali odločanje o usodi svojih pacientov v svoje roke. Da naj bi bil slednji in podobni primeri v slovenskih bolnišnicah neredki, morda ni tako presenetljivo, kot je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da naj bi takšno domnevno prakso v izbranih bolnišnicah kar pometali pod preprogo. Kdor vsaj malo pozna delovanje slovenske družbe ve, da je takšna praksa bolj pravilo kot izjema na številnih področjih življenja slovenske družbe.

Odgovori, ki jih prinašajo vprašanja povezana s koncem življenja, še zdaleč niso enostavna. Dilema med življenjem in smrtjo je lažna, če obstaja najmanjša možnost, da se bolnika obdrži pri življenju. Zdrav in srečen človek se bo sam težko prostovoljno odločil, da želi, da mu prekinejo življenje. Enako je treba razumeti, sočustvovati in spoštovati bolnike, ki se v vsakem trenutku soočajo z neizmernimi bolečinami, z dilemo o nadaljevanju oziroma prenehanju življenja in presojajo drugače kot zdravi ljudje. Smrt naj bi bolnika odrešila neznosnih bolečin.

Človekovo dostojanstvo sestoji iz fizične koti tudi duhovne ter duševne integritete. V vseh treh oblikah ne pripada samo enemu posamezniku, saj sodi med temeljne kolektivne dobrine vsakokratne družbe. Ko je prizadeto človekove dostojanstvo enega posameznika, se s tem poseže tudi v kolektivno vrednoto celotne družbe. V človekovo dostojanstvo nedvomno sodi tudi varovanje življenja v vseh njegovih oblikah in se kaže tudi denimo pri ravnanju s človeškimi življenji v enotah intenzivne medicini. Tam, kjer si morajo najbolj prizadevati za varovanje in nadaljevanje življenja. Če nekdo, bodisi zdravnik, medicinska sestra ali tretja oseba arbitrarno odloča o smrti in življenju pacientov, s tem načenja in ruši človekovo dostojanstvo celotne družbe. Seveda vrednota človekovega dostojanstva tudi zahteva, da je bolnikovo bivanje in navsezadnje njegove bolečine v enotah intenzivne medicine znosno. Umetno prenehanje bolnikovega življenja oziroma smrt iz usmiljenja, pridigajo nekateri, naj bi olajšalo njegove bolečine in trpljenje ter mu omogočilo dostojanstveno pot na drugi svet. Morda. Meni je bližje stališče, da si je potrebno na vse načine prizadevati za ohranjanje in podaljšanje življenja, kot je mogoče v vsakem konkretnem primeru. Takšno prizadevanje z roko v roki prinese dostojanstven odhod s tega sveta.

Žal zdravniške prakse v slovenskem prostoru niso brez pomanjkljivosti. Pokojni akademik prof. dr. Jože Trontelj je denimo zapisal, da »danes ni redek sum, da nekateri zdravniki terminalno sedacijo uporabljajo kot vrsto evtanazije, in ta sum ni brez podlage. Ko vzdržujejo bolnika v medikamenti komi in mu ne dovajajo hrane in tekočin, to seveda pomeni neizogibno skorajšnjo smrt« (J. Trontelj, Vprašanja o zdravniškem ukrepanju ob koncu življenja vse bolj vznemirjajo, str. 10, Medicinski razgledi, april 2014). Takšne prakse je seveda težko dokazati, pri čemer se poraja občutek, da je morda v nekakšnem skupnem interesu, da se jih ne razjasnjuje posebej natančno. Svojci umrlih si že denimo zaradi pietete do umrlih in vse preveč prisotnega strahospoštovanja do belih halj pogosto ne želijo odpirati vprašanja ali so njihovi najdražji res umrli naravne smrti ali je prišla po sredi človeška roka, ki je umetno končala življenje njihovih svojcev. Enako presenetljivo in zaskrbljujoče je, da v slovenski družbi in slovenskem javnem prostoru še nismo izoblikovali prakse in smernic, kako ravnati v tako težkih situacijah ob koncu življenja, ki bi poudarjale osrednjo vlogo človekovega dostojanstva in ohranjanja človekovega življenja.

V zrelih demokratičnih in pravnih državah je jasno, da gre človekovemu dostojanstvu osrednja vloga pri reševanju lažnih dilem med življenjem in smrtjo. Pri čemer je nedvoumno, da zdravniki ne smejo na svojo roko odločati o koncu življenja svojih bolnikov, ter da morebitne ekcese ostro obsojajo. Samostojno odločanje zdravnikov o končanju življenja bolnikov, ki nezavestni ležijo v intenzivni negi je nesprejemljivo, saj zdravnik na tak način posega v telesno, pa tudi duhovno in duševno integriteto človeka, se pravi tako v individualni kot kolektivni vidik človekovega dostojanstva. Takšna praksa nasprotuje glavnim etičnim in strokovnim načelom zdravniškega poklica, ki sporočajo, da je potrebno bolnike čim dlje ohranjati pri življenju in se zanj na vse načine boriti. Z nižanjem ali zvišanjem dotoka zdravil, ki bi imelo za posledico prekinitev bolnikovega življenja, zdravnik posega ne samo v njegovo človekovo dostojanstvo, temveč tudi v človekovo dostojanstvo kot celoto. Družba, ki takšne prakse dovoljuje in jih ne preganja ter celo ne preprečuje, ne samo razvrednoti pomen in vrednost človeškega življenja, temveč ruši tudi svoje vrednostne temelje.

Zdravniki si morajo skladno s temeljnimi nauki medicinske stroke prizadevati za varovanje človeškega življenja, tudi v najtežjih situacijah. Še posebej takrat, ko bolnik predhodno sporoči, da želi, da naj ga v vsakem primeru ohranjajo pri življenju. V slovenskem prostoru se že dalj časa pripravljajo Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini, ki poudarjajo pomen človekove dostojanstva. Vendar tudi, ko bo dosegljiva njihova dokončna verzija, priporočila ne bodo imela zavezujoče pravne narave. Še vedno bodo zdravniki morali ravnati tako, da si bodo prizadevali v največji možni meri varovali človeško življenje. Kot na mnogih drugih področjih, je vse v rokah ljudi, ki opravljajo poklic, pri čemer jim lahko priporočila vsaj usmerijo njihovo delovanje v pravo smer.

Vsako odločitev o prenehanju življenja posameznika, ki živi dalj časa v enotah za intenzivno nego, bi morala skrbno in soglasno sprejeti komisija, ki bi jo sestavljali zdravniki, pravniki, strokovnjaki na področju etike in družinski člani bolnika. Pri svojem delovanju bi morali slediti načelom človekovega dostojanstva. Nezdravniški člani takšne komisije bi morali imeti pravico do ugovora zoper odločitev zdravniškega gremija. Seveda, vse zgornje bi veljalo le v primerih, če je posameznik, ki leži v enotah intenzivne medicine, predhodno ali v samem trenutku med družinskimi člani in prijatelji večkrat izrazil željo, in denimo tudi podpisal izjavo, da ne želi, da ga umetno ohranjajo pri življenju. Le takšen postopek bi preprečil zlorabo in arbitrarno odločanje zdravnikov o koncu bolnikovega življenja, in po drugi strani zadostil zahtevam človekovega dostojanstva. Če pa je posameznik vseskozi nasprotoval umetnemu prenehanju življenja, pa ga je potrebno ohranjati pri življenju dokler je to mogoče. Če zdravnik umetno prekine življenje takšnemu bolniku, ki kljub bolečinam in trpljenju želi živeti, je to nič manj kot naklepni umor. Le s tako jasnimi razmejitvami zdravniških obveznosti, se bo naslednjič nekemu zdravniku, ki bi želel umetno prekiniti življenje bolniku, če nič drugega vsaj malo zatresla roka. Slovenska družba ne potrebuje le jasna pravila, kako postopati z nebogljenimi bolniki v paliativni oskrbi ob koncu življenja, saj le-ta že obstajajo, navsezadnje v slovenski kazenski zakonodaji. Potrebna je predvsem sprememba prakse tudi s pomočjo že zgoraj omenjenih priporočil, da bo izključena vsakršna možnost, kolikor majhna že je, da bi zdravniki sploh odločali o koncu življenja svojih bolnikov, katerih življenje bi morali v prvi vrsti varovati. Že samo možnost, da se ogrozi oziroma celo umetno prekine življenje bolnika priča, da je potrebno človekovo dostojanstvo znova umestiti na mesto, ki mu v slovenski družbi domovinsko pripada, in sicer v njegovo samo središče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


27 KOMENTARJI

  1. Saj ironično bi morali ravno zaradi tega, da zdravniki o življenju pacientov v takih primerih ne bi odločali samovoljno (čeprav tega sploh ne smejo), uzakoniti možnost evtanazije. Ker očitno je, da je ta pravica odločati se o svojem življenju tako legitimna, da nima smisla, da je zakonsko prepovedana. Ker jaz bi rekel, da v polje človekovega dostojanstva ne sodi le pravica do življenja, ampak tudi pravica do smrti. Vsiljevati človeku nekaj, kar mu ne predstavlja več vrednoto, zagotovo ne more pomeniti spoštovanje njegovega človekovega dostojanstva.

    • “Ata , stari ste že in se samo še mantrate in vaše življenje ni več vrednota. Dajte podpišite in boste dostojanstveno umrli, mi bomo pa lahko šli na počitnice.”..

      • Ja, in? Saj ata temu ni zavezan, ampak se lahko odloči drugače. Če se bi mu pa zdelo smiselno, da takim prošnjam ustreže, potem je pač to njegova volja. Verjetno živeti s takim sorodniki je dejansko še hujše kot umreti.

        • Ata so že stari pa sklerozni, dementni..pa ne vejo več točno za kaj gre. Otroci so pa tudi ljubeči in očetu želijo le najboljše, kakor mati svojemu nerojenemu otroku, ki ga bo splavila, da ji ne bo oviral kariere..i tako

      • Točno to je problem.

        Ko pa vidiš Lenkotov komentar na to, ti je pa takoj jasno, da je tako ideološko zaslepljen, da res ni.

  2. Vse lepo in prav, ampak ko sem prišel do “komisije” mi je pa pognalo ventile.
    Kakšno nakladanje pravzaprav, cel članek. Ali je avtor sploh zdravnik, na primer? Skoraj gotovo ni. Nima pojma o ničemer, razen o “popolnem” pravnem sistemu.

  3. Za sodobno družbo je ključni problem definicija človekovega dostojanstva. Z različnim razumevanjem človekovega dostojanstva je povezan tudi pojem dostojne smrti, čemur naj bi služila evtanazija.
    V družbi , kjer prevladuje mišljenje, da vrednost človekovega življenja in z njim dostojanstvo določa njegova performančnost, koristnost, je evtanazija samo logično naadljavanje te kulture škarta. Končna evtanazija je logična posledica malih evtanazij preko celega življenja. Idejo evtanaziji je potrebno zdraviti mnogo prej, vsekakor pa menim,da je edino zdravilo vsaj en pravi medčloveški odnos, ki vsakomur vlije voljo do življenja.

    • Človekovo dostojanstvo je celostno gledano, neizrekljivo. Zaradi tega ni možno napisati definicije.
      Odtod tudi toliko spletkarjenja in spekulacij glede človekovega dostojanstva. Samo poglej Lenkotove “argumentacije”, česa vse si ne izmisli.
      Človekovo dostojanstvo je v domeni božjega. Zato ljudje kvečjemu s tem lahko samo opletamo, namesto da bi ga spoštovali, kar je vse kar lahko človek stori, glede dostojanstva drugega.

      • Ne, pojem človekovega dostojanstva pomeni ravno to, da je človek vrednota po samem sebi, torej ne potrebuje ne Boga, ne kateri drugi zunanji razlog, da bi mu to dostojanstvo pripadalo. Ker problem je ravno v tem, da se v nasprotnem primeru ravno v imenu Boga, ali pa druge ideologije, npr. komunizma, v človekovo dostojanstvo lahko posega, kar se je skozi zgodovino tudi počelo.

        Človekovo dostojanstvo v razvitih demokratičnih in svobodnih družbah je tako nad Bogom ter katerokoli drugi ideologijo. In ravno zaradi tega dejstva lahko npr. v Franciji nekdo objavi karikaturo Mohameda, brez da bi ga preganjal kdorkoli, razen verskih blaznežev, v nekem Pakistanu, ki človekovega dostojanstva ne priznava, pa bi te za to obsodili na smrt, ker je tam verska blaznost uzakonjena.

  4. Lenko Primc: “Ker očitno je, da je ta pravica odločati se o svojem življenju tako legitimna, da nima smisla, da je zakonsko prepovedana.
    Potem moramo ob spočetju še nerojene otroke vprašati ali se želijo roditi, ali pa lahko naredimo splav (evtanazijo, umor))? To smo zakonsko uredili tako, da o splavu odloča nosečnica (ki še ni mati), ne pa otrok. Tudi splav je oblika evtanazije, vendar o tem ne odloča otrok, ampak nosečnica!

    • Zarodek v fazi, ko je splav še dovoljen, ni samostojno in avtonomno človeško bitje, zato ima v tem primeru svobodna odločitev matere prednost, s čimer se ščiti tudi človekovo dostojanstvo ter enakopravnost žensk, ki se kaže v tem, da se ženskam dopuščati pravico, da same odločajo o svojem telesu, torej tudi rojstvu otrok. Tako da v tem primeru je bistvena ravno ta razlika, da ima vsak avtonomni subjekt pravico odločati o svojem telesu, te avtonomije pa zarodek nima.

          • Dokazljivo biološko dejstvo je tu le, da se novo bitje zgodi z oploditvijo jajčne celice matere s spermijem očeta, natančneje z združitvijo genoma ( kromosomov) obeh spolnih celic. Samostojen ( tvoj izraz) je pa tak organizem v naši kulturi šele kakih 20 let kasneje, ali še pozneje. 🙂

            Naj bi do te “samostojnosti in avtonomnosti” po tvojem zapadel prosti volji neke druge osebe, da se ga pokonča, če se tako odloči? 🙁

          • @IF,

            Nesamostojnost in neavtonomnost je tu vezana na dejstvo, da je preživetje zarodka neposredno vezano na telo nosečnice, torej gre za nesamostojnost in neavtonomnost v tem smislu, da zarodek ne predstavlja neke od nosečnice ločene celote, ampak je le del telesa nosečnice in ravno zaradi tega dejstva je splav v zgodnjih fazah nosečnosti na željo nosečnice še dovoljen, zaradi pravice nosečnice, da s svojim telesom sama razpolaga.

            @mrkislav,

            Glede starosti zarodka, do katere je splav še dovoljen, pa odloča predvsem medicinska stroka in glede tega je pač izbira arbitrarna.

          • Otrok je celo po rojstvu tesno vezan na svojo mamo, saj brez nje ne more preživeti.

            Torej ga mama lahko tudi ubije.

      • Lenko naklada o ženskem telesu, kot, da je otrok kar del ženskega telesa, kar ni.

        Otrok je samostojno bitje od spočetja naprej – to lahko pove vsak biolog.

  5. Brez nakladanja uredit…..tako,kot dovoljujemo odvzem nasih organov,tako bi lahko imeli tudi pravico,da damo v privoltev za evtanazijo,ko so dosezeni pogoji,ko vemo oz.zdravnik ve,da ni vec pomoci,vse bi se dalo dolociti,pravne in zdravniske norme.Ce lahko zenska doloca ali se bo otrok rodil ali ne,lahko tudi clovek sam odloca o sebi.

  6. Dragi pisci komentarjev … Večina (ne vsi) vas piše v zelo podobnem slogu. Prepoznavni slog. Podajate trdna prepričanja. Ne glede na zahtevnost teme. Kako vam to uspe? Čestitam za to prodornost – res ste asi. Osebno se mi zastavlja na desetine retoričnih vprašanj pri veliko lažjih temah …
    Prav zavidam vam, kako hitro najdete “odgovore”.

  7. Tako kot imamo pravico do življenja imamo tudi pravico do samomora in posledično tudi do evtanazije.
    lep pozdrav
    Joško iz Prekmurja

    • če družba nima pravice do smrtne kazni tudi nima pravice drugače odvzemati življenje ali od nekoga zahtevati, da drugim jemlje življenje…
      samomor ? zaradi neuslišane ljubezni ? dolgov ? strahu pred trpljenjem zaradi bolezni ? zaradi zločinov na vesti ? za to ne rabiš pravice s strani zakonodajalca in pravico do rablja.

  8. Ne vem, ali je avtor članek pregledal, preden ga je oddal, ali je imel pred seboj kakšno zahtevo glede njegove dolžine. Vsekakor je ene in iste misli obračal na najrazličnejše načine ali pa jih celo v identični obliki ponovil po 5 krat. Ne vem, mogoče je to prepoznavni znak slovenskega družboslovja.

    Ni povsem jasno, zakaj je to dobro, a vendar je v slovenskem javnem prostoru zadnja leta še kako prisotna predstava, da bolnik potrebuje neko posebno zaščito pred zdravnikom. Logično gledano je sicer predpostavka ali predsodek ali karkoli že zelo absurdna, a je živa.Predvsem po zaslugi naših medijev. Saj veste – zdravnik je menda praviloma sovražen in žleht do pacientov ali pa vsaj občasno nagiba k temu, zato pacient rabi varuha pacientovih pravic in še advokata, ki bosta, dobričine po definiciji, zaščitila bolnika, njegov interes in njegovo zdravje. 🙁

    No, ja. Če je kdo usmerjen v to, da se bolnika zdravi, dokler je le mogoče ( in celo nagnjen k pretiravanju v to smer), je to zdravnik. Ki ga edinega k temu sili tudi poklicna etika, ki se ga v tej smeri tudi izobražuje preko študija in katedre za medicinsko deontologijo. Z vidika etične medicine ni nobene potrebe po aktivni evtanaziji. Zato tudi ni nobene potrebe po kakršnihkoli komisijah, v katerih naj bi sedeli tudi pravniki ipd, kar predlaga avtor.

    Je pa v slučaju vegetativnega stanja bolnika, ki ustreza definiciji možganske smrti, ki je preverljiva po številnih merljivih, objektivnih kazalcih in strogih protokolih, prisotna strokovna indikacija za prenehanje zdravljenja in oživljanja. Enako je indicirana paliativna terapija neznosnih bolečin v terminalnih stadijih bolezni, ki lahko tudi pospeši proces umiranja ( zastoj dihanja zaradi visok doz opiatov). A to ni isto kot zavestna evtanazija.

    Vse skupaj je zadeva pacienta, njegovih svojcev, lečečega zdravnika in njegovih predstojnikov in strokovnih nadzornikov. Komisije so po mojem povsem odveč.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite