Včasih tudi nikoli

1

Avtor: Milena Miklavčič. Vir: Drugi svet.

Svet ni nevaren zaradi tistih, ki delajo slabo,
ampak zaradi tistih, ki to gledajo in ničesar
ne storijo, je nekoč zapisal Einstein.

Bolj ko tonemo v neko nedorečeno in neotipljivo recesijo duha, srca in razuma, bolj se mi zdi, da so bile njegove besede sila preroško zlohotne.

Včeraj, ko je bila 6. VELIKONOČNA NEDELJA – imenovana tudi NEDELJA TURIZMA, bi- če bi znali poiskati tržne niše – strašno dobro služili s turističnimi ogledi naših propadlih projektov. Turisti bi se ob pogledu nanje lahko učili, kam človeka pripelje lakomnost, brezbrižnost, izrojena moralna načela in – kar je še najbolj tragično- slepa pripadnost levi ali desni politični opciji.

V sledenju političnih ciljev, njeni akterji običajno postanejo slepi in gluhi za realni svet, kajti pohotne misli, ki doživljajo orgazme, ko se spomnijo na politične bogove, jim ne dovolijo ne spati, ne jesti in ne opravljati še kakšnih drugih dolžnosti. Tako se potem rojevajo Antarktike s pingvini in oni drugi krepko vračajo udarce z močnimi dvomi v zapisano resnico o nujnosti letalskega poleta aktualnega premiera s počitnic. Še več. Nekatera znana novinarska imena se celo vulgarno spotikajo ob verodostojnost tistega, kar je še najbolj zakrknjenim mafijskim zločincem v arestih sveto:ob otroka.

Mimogrede: znana novinarka je ob nedavni popustljivosti sindikatov glasno vzkliknila ”svinje”, kaj točno je s to psovko hotela reči, pa še ni znano.

Desni komentatorji sedaj na vse mile viže glodajo ljubko pingvinsko koščico, ki je po pomoti ušla iz Zokijevega tabora. Pingvin je v slabem tednu na medmrežju doživel že več tisoč različnih uprizoritev.

Je to morda dokaz, da imajo tudi tisti, ki so v službi, v času delovnega procesa premalo natrpan delovni urnik?

Tisti turisti, ki bi si lahko in tudi radi ogledali številne propadle projekte, tovarne, ustanove, ki nam bodo še stoletja delali sramoto, kajti v pogubo so jih zapeljali enkrat naši drugič vaši, bi verjetno potrebovali kakšno posebno izobraževanje. Normalno dojemljivim ljudem bi se – vsaj s tega področja- zdela Slovenija kot znanstvena fantastika.

Nas bi moralo biti sram, ker nam znanje, obče človeške lastnosti in splošne kredibilnosti sploh niso (bile) pomembne, ko smo določenim osebkom podarjali v roke usodo delavcev, ko je bilo glavno in odločilno za ta korak le politično prepričanje?

Kar je pogosto enako kot če damo norcu v roke puško in upamo, da ne bo streljal.

Turisti bi lahko, pa ne le na 6. velikonočno nedeljo- tudi sicer– z grozo v očeh opazovali moralni propad družbe, ki ji pripadamo. Ugotovili bi, da razni ministri, direktorji, bodoči kandidati za direktorje niso nič boljši, celo slabši, od pijancev v najbolj zakotnem bifeju. Svojo moško mačistično nečimrnost bi radi obilo dokazovali celo v bordelih, na svingerskih in pasjih seansah in še kje, da bi le bili zadovoljeni vsaj v predelu med popkom in koleni, če že kje drugje ne (z)morejo biti.

Turisti bi se čudili, kako nesamokritično , malodane samomorilsko še zmeraj vzdržujemo kult partizanstva in druge svetovne vojne, kajti, če bi se ob pravem času znašli v Dražgošah, na Kongresnem trgu v Ljubljani, lahko tudi kje drugje, razlik ne bi bilo, bi vsi šokirani ugotovili, da je Slovenija ena redkih držav, če že ne unikatno edina, kjer 2. svetovna vojna še zmeraj traja.

Jože Colarič, najbolj znano slovensko ime iz sveta menagerjev, je te dni dejal približno takole:” Ugotavljamo, da je investicijsko okolje, seveda za tistega, ki ima denar, primerno v Sloveniji in da verjetno ni bilo tako ugodno že leta.”

V po drugi strani pa pravi Jankovič, da v Pozitivni Sloveniji ne nasprotujejo varčevalnim ukrepom, a da pri vsem, kar trenutno oblast počne, ne gre za varčevanje, temveč uničevanje.

Komu, torej, verjeti?

Dva ključna moža sta izjavila zelo izključujoča razmišljanja o eni in isti stvari.

In ker narod nima časa razmišljati, bo verjetno vsak verjel svojemu.

Ker ne more biti drugače.

Slovenci smo, žal, znani po tem, da marsikatero dobro zamisel izrodimo predvsem zato, ker je v danem trenutku napačne politične barve.

Kar je velikanska škoda, pa še morebitni turistični vodiči bi jo turistom, ki bi pripotovali, da si ogledajo rdeče- črno čudo imenovano Slovenija, težko razložili.

In če smo že državljani črno-rdeči, tudi novinarji niso izjeme.

Prejšnji teden je v Mariboru potekala okrogla miza o t. imenovanih svobodnih medijih. Okrogli mizi na rob je marsikdo sicer hudobno pripomnil, da je bilo celo v času najbolj ortodoksnega komunizma več medijske svobode kot danes, a kaj hočemo- hudobneži prežijo na pravične, poštene in dobronamerne novinarje povsod- na vsakem vogalu.

Vseeno pa si- ob vsem, kar je napisano in narisano v medijih, mirne duše rečemo, ne glede na politično prepričanje: ”Če bi bili svobodni, res svobodni, ne bi objavljali toliko politično obarvanih in izza ozadja diktiranih traparij, ne bi prepisovali izjav nekaterih, bolj ali manj, nenormalnih politikov iz twiterjev. Ne bi lizali tal, po katerih hodijo, za prgišče Judeževih kovancev. Ne bi dovolili, da se novinarstvo prostituira. Trudili pa bi se, da z nepremišljenimi izjavami ne bi pomagali sejati medsebojno sovraštvo med državljane. Med ljudmi bi iskali tisto, kar je dobro, pozitivno, kar prinaša upanje in voljo tako do življenja kot tudi dela in ustvarjanja. Na žalost je tako, da bolj ko je kdo negativno nastrojen, bolj senzacionalistično izpade, večja je naklada, iz česar sledi, da imajo lastniki tudi zaradi medsebojnega kreganja državljanov – dobiček.”

Aha- da ne pozabim: na 6. velikonočno nedeljo so verniki poslušali Kristusove besede, ki v sebi nosijo globoko in trajno sporočilo:Kdor zares ljubi, da življenje za svoje prijatelje.”

Jaz pa dodajam: za prijatelja- ja, za politične ideje- nikoli.

1 komentar

Comments are closed.