Tiho bodi in si svoje misli

Prispevek Utopija polnih hladilnikov, ki je bil objavljen pred dnevi, se je nanašal na obče duhovno spreobrnjenje od porabniškega lagodja, kar predstavlja enega od treh možnih izstopov iz družbene apatičnosti. V današnjem nadaljevanju pa se posvetimo plašnosti povprečnega katoličana pred javnostjo, ki je bolj katoliški problem.

Pater Branko Cestnik je v soboto, 17. marca 2018, na zborovanju gibanja Prebudimo Slovenijo, ki so mu dali delovni naslov Spet na razpotju, spregovoril o apatiji v slovenski družbi. V uvodnem delu predavanja je slikovito prikazal, da apatičnost vodi v pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnost elit. Izpostavil je, da se apatični človek lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Zato apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Cestnik to prikaže z naslednjimi besedami: »Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Ker je On učlovečen, mi pa ne.«

V nadaljevanju predavanja je Cestnik spregovoril o blagostanju in porabniškem način življenja, kar je slikovito opisal z besedno zvezo »polni hladilniki«. Ti so po njegovem mnenju s seboj prinesli občutek, da Bog ni več potreben. Ustvarila pa se je tudi utopija, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!« Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu »tiho bodi – dol glej – svoje si misli« nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih. Ta drža nam je nenazadnje pomagala preživeti v totalitarnih razmerah nacizma in komunizma. Ta drža je razumljiva, kjer ni verske svobode, in se kristjanu svetuje, naj se ne izpostavlja v javnosti.

Vendar so korenine družbeno lahko globlje in bolj intrigantne. Temeljijo namreč tudi na stoletni duhovni tradiciji, ki je poudarjala nezanimanje za ta svet, beg od tega sveta, predvsem pa negovanje ponižnosti in intimnega odnosa do Boga. Ta tradicija ima močno oporo v slavni knjigi Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in v t.i. devotio moderna. Še danes jo prepoznamo v bogoslužju in na drugih katoliških prireditvah, ko vidimo, da nihče noče sedeti spredaj.

Vse to veliko pove o socialni psihologiji slovenskega katoličana, zlasti podeželskega: bolje biti zadaj kot spredaj; bolje biti tiho kot biti glasen; bolje je se ne vtikovati. Iz te duhovne podstati in socialne psihologije slovenski katoliški prostor seveda ne more ustvariti večje kritične mase državljanov, ki bi v določeni družbeni akciji dosegla neko spremembo. Četudi imamo izjeme: družinski referendum decembra 2015 je pokazal veliko mobilizacijo katolištva, mobilizacijo, ki pa ni imelo toliko političnega predznaka kot moralnega. Kar bi si seveda zaslužilo posebno analizo. Določena dramatična vsebina katoličana motivira –  redna politika ga ne motivira?

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo »notranjo celico« – kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska. Včasih pa se je treba odzvati in takoj dvigniti glas – po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Veliko dela za spremembo te katoliške zadržanosti lahko opravimo prav v notranjem cerkvenem življenju. Če bodo laiki v župnijskem življenju »drugorazredni« in vedno tiho pred duhovnikom, bodo pač to svojo »drugorazrednost« prenesli v javno življenje. Če bodo v cerkvenem življenju kot voditelji in nosilci karizem bolj ovrednoteni, se bo to nujno poznalo tudi pri njihovi udeležbi v javnem in političnem prostoru.