Važnejše od matematike

“Nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?” (Iz 43, 18-19, 21-22, 24b-25)

Te dni mediji, svetovni in domači, poročajo o sojenju Andersu Behringu Breiviku, ki je lani na Norveškem v dveh terorističnih napadih ubil skupaj 77 ljudi. Kot razlog za svoj zločin je navedel nasprotovanje islamizaciji svoje domovine – države Norveške. Povedal je tudi, da je ponosen na svoje dejanje, krivde pa ne prizna. Sodišče mora zdaj ugotoviti, ali je duševno zdrav ali ne in od tega bo odvisna sodba. Ob tem se pojavi vprašanje, ali je sploh možno, da takšno dejanje naredi in je nanj še ponosen, duševno zdrav človek, ki se popolnoma zaveda svojih dejanj in njihovih posledic.

Raziskave o ponosu in odnosu

V časopisu Delo sem dne 24. 4. 2012 zasledil članek z naslovom »Kaj v človeku lahko sproži nečlovečnost?« Avtorica (S. R. Petrič) povzema ugotovitve raziskave, ki so jo opravili v Britanski Kolumbiji (objavljeno na spletu: Pride and Prejudice: Feelings about others, http:/psp.sagepub.com/content/38/4/466). Raziskavo je vodila Clare Ashton James. Ugotovili so, da je med tem, kako človek doživlja svoj ponos in odnosom do drugih, drugačnih ljudi, tesna povezava. Če iz občutka ponosa izhaja precenjevanje samega sebe, lahko to vodi v škodljive predsodke do drugih, rasizem, nacionalizem. Zdrav in pristen ponos to nevarnost zmanjšuje. Te ugotovitve potrjujejo tudi rezultati raziskave Jessice Tracy, ki je sodelavka C. A. Jamesove. J. Tracy je ugotovila, da zdrava samozavest vzbuja empatijo do sočloveka in s tem zmanjšuje možnost predsodkov ter iz teh izvirajočih nestrpnosti, rasizma, nacionalizma. V obeh raziskavah so torej obravnavali pojem človekov ponos v povezavi z odnosom posameznika do drugih ljudi.

Nevarnost idealiziranja

Kaj sploh pomeni beseda ponos? V vsakdanjem življenju jo večkrat lahko slišimo, recimo v takšnem stavku: »na to (sem) smo lahko ponosni«. Pri tem navedemo morda svojo narodnost, izobrazbo, imetje, kariero ipd. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1994) razloži besedo ponos takole: »občutek velike etične, moralne vrednosti«. Kako lahko ob taki definiciji ponosa pride do precenjevanja samega sebe oziroma predsodkov do drugih, saj to ni etično in moralno? Ko premišljujem o tem vprašanju, pomislim na besede dr. Karla Gržana, duhovnika, vzgojitelja, pisatelja. Mnogo izkušenj si je nabral pri delu z mladimi, posebno v komunah za zdravljenje od zasvojenosti z drogami. V svojih delih se veliko ukvarja s pojmom idealiziranja pri vzgoji in izobraževanju. V idealiziranju vidi nevarnost, ki lahko doleti mladega človeka, od katerega pričakujejo odlične ocene na vseh področjih, čeprav mu nekatere stvari ne grejo od rok, na primer nekateri predmeti v šoli (pogosto so to tuji jeziki ali matematika). V današnjem svetu, ki je poln tekmovalnosti, lahko pogosto vidimo zahteve po idealnosti. Treba je biti najboljši, prehiteti in premagati druge, ki so ti pri tem le napoti. Idealiziranje in neusmiljena tekmovalnost povzročata pri tistih, ki te dirke ne zmorejo, občutek nesprejetosti, upad normalne samozavesti, beg pred realnostjo in padanje v raznovrstne odvisnosti. Med te odvisnosti gotovo spadajo tudi računalniške igrice, polne nasilja, v katerih si kdo lahko da duška in zmaguje, iztreblja druge. Tudi za nesrečnega Breivika, ki je povzročil tolikšno gorje, pravijo, da je leta po cele dneve igral agresivne računalniške igrice.

Tudi idealiziranje osebnosti in njihovih idej v zgodovini je privedlo do velikih družbenih katastrof, na primer v 20. stoletju. Kult idej nacizma, fašizma, komunizma in njihovih nosilcev, ki so jim množice slepo sledile, je pripeljal do propada za ceno mnogih žrtev in trpljenja. Ko je zgodovina »izumitelje« in nosilce teh nesrečnih idej, ki so prerasle v ideologije, bolj razkrila, so postale vidne njihove človeške pomanjkljivosti, ki so bile pogosto tako hude, da si je kar težko predstavljati, kako so mogli zavesti toliko ljudi, da so jih častili in jim sledili.

V povezavi z idealiziranjem vidim tudi pojma elita in elitizem. Elitizem je nazor, da pripadajo prednostni položaji v družbi, na kakšnem področju človekovega delovanja, eliti, to je posameznikom, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti ( SSKJ, 1994). Menda je celo predsednik naše države pred kratkim javno dejal, da pri nas nimamo elite. Zdrav pogled na elito bi pač moral upoštevati realnost vsakega človeka, ki vključuje tudi njegove slabosti. Vsekakor pa v družbi potrebujemo voditelje, ki jim lahko vsi zaupamo. To so osebnosti, ki se ne idealizirajo, a jim lahko pripišemo etične vrline ter jih sprejmemo v njihovi realnosti..

Oseba in svet okrog nje v realnosti

Danes se veliko govori in piše o pomenu vzgoje v družini in šoli. Mnogi današnjim šolam očitajo, da le posredujejo informacije, nič pa ne razvijajo sposobnosti razmišljanja ter oblikovanja osebnosti. Osebnost z zdravim ponosom in samozavestjo je sposobna sprejeti sebe in svet, življenje, soljudi, v realnosti, brez idealiziranja. Usposabljanje za tako sprejemanje bi moralo biti v vrhu vzgoje in izobraževanja, v šolah in v družini. Morda bi to moralo biti celo pomembnejše od matematike. Pa nimam nič proti temu predmetu, ali kateremu drugemu. Le vzgoje in izobraževanja za življenje bi moralo biti več. Tako meni tudi dr. Karel Gržan in globoko se strinjam z njim. Da bi bili že od malega naprej vsi sprejeti od svojih z našimi plusi in minusi. Da bi znali razvijati pluse in obvladati minuse. Da bi bilo lažje najti smisel življenja in, da bi ne bilo več osebnih in družbenih katastrof, kakršna se je na primer zgodila na Norveškem in bi se lahko morda tudi kje drugje.

Foto: Tone Lesnik