Slovensko bojevito delitev mi-vi, naši-vaši, ki je rak-rana naše družbe, sem srečal tudi na zidu sredi Ljubljane. Ker se je napis pojavil v eksplozivnih dneh slovenskih nemirov, vidim v njem nekaj novega. Vsaj na prvi pogled ne gre za politično ločitev levi-desni. Tudi ne za ločitev stari-mladi, saj bi v tem primeru namesto plača pisalo »štipendija«. Beseda »plača« nam dopoveduje, da gre za izdelek mladega uma v imenu starejših. Celoten stavek torej razumem kot: »Vladarji! Zakuhali ste nam krizo, ki nam je zmanjšala že tako nizke plače. Gre torej za očitek »vam«. In kdo so ti? Komu je to namenjeno?
Najprej moramo ugotoviti, da je kriza skoraj svetovna. Pridelali so jo neodgovorni ekonomisti, ki so izrabili možnost, da si za hitrejši gospodarski napredek lahko pomagamo s posojili. Vzameš posojilo, organiziraš dejavnost. Z iztržkom povrneš kredit, z ostankom in novimi krediti pa nato zgodbo nadaljuješ. Tako je kreditov čedalje več. Neodgovorne banke lahko pri tem dajejo kredite tudi brez pokritja. Tako poslovanje je posebej zamegljeno pri izdajanju in trgovanju (preprodaji) z delnicami, ki so neke vrste posojila. Njihova cena je odvisna od povpraševanja, ki bazira na javnem mnenju in ne neposredno na dejanski vrednosti. Ko povpraševanje pade, pade tudi vrednost delnic, in kriza je tu. Sedanja kriza izhaja iz ZDA. Najprej je propadla velika (stomilijardna) banka Lehman Brothers, ki je nekaj časa dosegala visoke dobičke v vsedržavni akciji (sloneči na reklamah) kupovanja stanovanjskih hiš na kredit.
V Sloveniji je gospodarska kriza dosegla (upajmo) vrh v letu 2011, rastla pa je kakih 10 let, ob potrošnji, ki je presegala proizvodnjo in ob kraji državnega premoženja. Zaradi prevelike zadolženosti so naše mednarodne obresti dosegle celo 7%. Tovarne so zapirale vrata in puščale delavce na cesti. Prizadetih je bilo veliko Slovencev. Treba je bilo ukrepati.
Naloge se je lotila nova (2011) vlada Janeza Janše na osnovi kmečkega pravila, da se v postelji ne smeš stegniti več kot je dolga odeja, oziroma, da ne smeš pojesti več, kot si pridelal. To pa pomeni, da je treba čim prej zmanjšati dolgove, jih odplačati, pri tem pa poskrbeti tudi za poživitev gospodarstva. To dvoje sicer vodi k istemu cilju, vendar misliti na oboje hkrati je posebna umetnost, saj ob odplačevanju kreditov zmanjka denarja za podpiranje gospodarstva. Poravnavanje kreditov tako ljudje čutijo kot poglabljanje krize. To še posebno velja pri pospešenem odplačevanju dolgov, kot se ga je lotila vlada, čeprav tudi na gospodarsko rast ni popolnoma pozabila.
Zaradi tega je med reševanjem krize, ob pomoči vladi nenaklonjenih medijev, spet nastopila ostra delitev levi-desni, mi-vi. Čeprav so bili za ohranitev svetovnega ugleda Slovenije potrebni hitri, radikalni posegi, je levica, ki je reševala krizo s Pahorjevo vlado več kot 3 leta, izrabila nezadovoljstvo ljudi in aktivirala ulice. Tako je Slovenija že več mesecev ne samo v gospodarski, ampak tudi v hudi politično-moralni krizi. Sprožili so jo strici iz ozadja ob pomoči nečakov. Malo prej jim je kazalo slabo, sedaj pa si bodo s krizo opomogli. Njihov glavni cilj je odstraniti predsednika vlade Janšo in preprečiti, da bi njegova vlada dokončala zbiranje dolgov v slabi banki in organiziranje Državnega holdinga. Novi funkcionarji bi se ob upravljanju v podrobnostih seznanili z delovanjem podjetij, ki so dobila v bankah visoke kredite brez predhodnega zavarovanja in so veliko prispevala k naši krizi. Doslej so bili ti podatki skrivnost, dostopni samo izbrancem. Novi ljudje, ki bi prevzeli holding naj bi preprečili tudi nadaljnjo tajkunizacijo.
Kot posledica vsega tega predsedniku Janši koalicija razpada. Z ostankom in reorganizacijo vlade pa poskuša delo nadaljevati vse do trenutka, ko ga verjetno čaka, vsaj začasni »gotov si«, ki je podprt tudi z dvomljivim poročilom Komisije za preprečevanje korupcije.
Kdo je torej krivec za krizo in kdo je izgubil pri plači. V svetovnem merilu se je kriza pojavila kot ekonomska zmota, ker ni bilo upoštevano zlato pravilo kmečkih očancev. V Sloveniji pa je dodatni vzrok krize neustreznost vodenja podjetij, bank in tudi države. O plačah pa najmanj tarnajo tisti, ki so najbolj prizadeti.
