Vem, začeti kolumno z zgražanjem nad načinom poročanja Dela je podobno pregovornemu brcanju v mrtvega konja – kdo še verjame, da je ostalo kaj intelektualno živega v Črni vdovi? – Ampak ko si tovrstno brcanje privošči časnik sam, je dovoljena izjema. Vedno bolj se mi zdi, da se »naš osrednji časopis« iz vrtinca padajoče naklade rešuje s članki, ki dosežejo viralnost s pomočjo svoje »polemičnosti« (beri: podlosti). V deželi, kjer je zgražanje postalo nacionalni šport, je ta strategija obsojena na uspeh. In že smo pri jedru problema. A pojdimo lepo po vrsti.
Sredi ene najhujših kriz institucionalne legitimnosti v katerikoli srednjeevropski državi v zadnjem desetletju, se je Delo odločilo, da bo enega uvodnih člankov nedeljske izdaje posvetilo osrednji ustavnopravni dilemi, ki zaposluje slovensko javnost – »Ali lahko politik iz zapora opravlja javno funkcijo?« …
Na to zagonetno vprašanje odgovarja sedem modrecev – pravljično število za pravljični problem.
Svetlana Slapšak, sarkastično: »Seveda. V istem paketu je treba potrditi še pravico lastnika firme do prve zakonske noči z nevestami zaposlenih, dolžniški zapor, sežiganje čarovnic in še kaj drugega.«
Jure Apih, hiperbolično: »Vprašanje seveda izziva k ironiziranju novega prispevka k slovenski blaznosti, vpisovanju v knjigo največjih svetovnih bizarnosti in novega poglavja butalske znanosti, vendar je, žal, preresno, da bi si zaslužilo posmeh.«
Mateja Kožuh Novak, apokaliptično: »Država, ki jo vodijo ljudje, ki so v zaporu zaradi korupcije, dokazuje, da je banana republika, kjer je dovoljeno od gospodarjev vse, tudi kriminal in zločini, če le dela tako, kot gospodarji hočejo. Bomo res zašli med afriške in južnoameriške države, ki jim dirigira ameriški kapital?« (tu pogrešam vsaj še en klicaj – uredniška napaka, najbrž).
Zadnjo opazko o nevarni vseprisotnosti ameriškega kapitala je treba vzeti še zlasti resno, saj prihaja od strokovnjakinje za nenormalnost – navsezadnje je jeseni 2011 na Magistratu skupaj z nekdanjim predsednikom CK-ja ustoličevala Rešitelja domovine.
Ta uglašeni zborček nadvse relevantnih mnenj o nadvse relevantnem vprašanju je odličen zaključek dolgoletne kampanje, ki jo je Delo vodilo o aferi Patria. Glede na to, da časnik od samega začetka ni imel najmanjšega dvoma o krivdi obsojencev, naslovno vprašanje »ankete« (recimo ji tako) izzveni skoraj kot užaljeno razočaranje: »Ja, čemu pa smo se potem trudili, če lahko opravlja funkcijo iz zapora!? …«
Vendar so to krokodilje solze. Kajti sedanje stanje, ko je delegitimacija sodstva tolikšna, da je to vprašanje sploh aktualno, je v dobršni meri rezultat strategije histerizacije, ki ji je vsa ta leta načeloval prav levi tisk, z Delom na čelu. V brk tej strategiji je vendarle treba jasno povedati: nihče ni nikoli sugeriral, da bi obsojenec opravljal javno funkcijo iz zapora. Se bo pa obsojenec potegoval za javno funkcijo, pač v skladu s svojo ustavno pravico in bo vanjo, o tem ne gre dvomiti, tudi izvoljen – trenutek, ko se bo moral zaradi sodbe od funkcije posloviti, pa se bo, tudi o tem ne gre dvomiti, spremenil v še eno manifestacijo načrtne delegitimacije ne le sodniške odločitve – ki je navsezadnje partikularni ukrep, ki svojo moč črpa iz legitimnosti celotnega sistema in je zato v končni fazi lahko, dokler se jo upošteva, zaradi mene, predmet vsakršne polemike – temveč celotnega politično-institucionalnega sistema te republike.
Naj nedvoumno povem, da sem do te kampanje »delegitimacije od spodaj« – ki se kaže v nonšalantnem govorjenju o »režimu«, »napovedi državljanske vojne«, »zdrsu v totalitarizem«, »novi Belorusiji« in podobno – zelo kritičen. Ne le zaradi nezmerne in neodgovorne retorike, ki se je poslužuje (in ki je, paradoksalno, a značilno, v veliki meri zrcalna slika diskurza o »koncu pravne države«, »somraku demokracije« in »mehki diktaturi«, ki smo ga poslušali v času prve Janševe vlade), temveč tudi na ravni vsebine, kjer nikoli ni potekala resna, rigorozna polemika, kakršne bi si smeli nadejati v demokratični družbi, kar se pozna na nedoslednosti in površnosti prevladujočih tez.
A hkrati sem ogorčen nad piromanstvom prevladujočih medijev, ki imajo pri tem razpadanju minimalnega državljanskega konsenza velikansko soodgovornost. Govorim predvsem o tisku, in sicer o sveti aliansi Delo-Dnevnik-Mladina. Dve desetletji so sejali veter in zdaj kot vzhičeni blaznež vriskajo sredi viharja.
Naracija o »režimu« črpa svojo verodostojnost tudi – v primeru civilne družbe lahko rečemo predvsem – iz medijskega poročanja, ki je pač značilen za režime: dezinformacija namesto informiranja, propaganda namesto komentiranja, zasmehovanje namesto polemike; kritično soočenje informiranih mnenj pa je sploh nezaželeno.
Moja teza je ostra in jasna: novinarstvo je neločljivi del kontroverze o Patriji, nad konsekvencami katere se zdaj svetohlinsko – in, dodajmo, s preuranjenim zadovoljstvom – zgraža. To tezo bom razvil v dveh nadaljnjih refleksijah.
Če se velik del novinarske srenje ne bi samo-konstituiral v pomožno krilo tožilstva (do te mere, da je včasih celo o preiskavah vedelo več od preiskovalcev samih), če ne bi pomagal pri ustvarjanju javnega pritiska, ki je sojenje spremenilo v nekakšen moralistično-političen kviz, kjer je bila naloga sodnice, da ugotovi pravilni odgovor (ki se seveda glasi: »Da, kriv je!«), potem bi morda – morda, pravim – tudi končna sodba ostala znotraj meja, ki se pritičejo pravni polemiki. Nestrinjanje z razsodbo, takšno ali drugačno bi se tedaj, morda, kanaliziralo v iskanje zadoščenja na višjih instancah sodišču in v pretres proceduralnih dilem procesa. Morda pa tudi ne. Ampak četudi bi prišlo do politizacije, si težko predstavljam, da bi ta prodrla vse pore javnega diskurza v povodnji popolnega medsebojnega nezaupanja, ki grozi, da potopi slovensko civilno sfero.
Ampak Dela to ne zanima. Fiat (in)justitia, pereat mundus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
