Varuhi nenormalnosti – prvič o medijih in aferi Patria

20
460

mediji resnicaVem, začeti kolumno z zgražanjem nad načinom poročanja Dela je podobno pregovornemu brcanju v mrtvega konja – kdo še verjame, da je ostalo kaj intelektualno živega v Črni vdovi? – Ampak ko si tovrstno brcanje privošči časnik sam, je dovoljena izjema. Vedno bolj se mi zdi, da se »naš osrednji časopis« iz vrtinca padajoče naklade rešuje s članki, ki dosežejo viralnost s pomočjo svoje »polemičnosti« (beri: podlosti). V deželi, kjer je zgražanje postalo nacionalni šport, je ta strategija obsojena na uspeh. In že smo pri jedru problema. A pojdimo lepo po vrsti.

Sredi ene najhujših kriz institucionalne legitimnosti v katerikoli srednjeevropski državi v zadnjem desetletju, se je Delo odločilo, da bo enega uvodnih člankov nedeljske izdaje posvetilo osrednji ustavnopravni dilemi, ki zaposluje slovensko javnost – »Ali lahko politik iz zapora opravlja javno funkcijo?« …

Na to zagonetno vprašanje odgovarja sedem modrecev – pravljično število za pravljični problem.

Svetlana Slapšak, sarkastično: »Seveda. V istem paketu je treba potrditi še pravico lastnika firme do prve zakonske noči z nevestami zaposlenih, dolžniški zapor, sežiganje čarovnic in še kaj drugega.«

Jure Apih, hiperbolično: »Vprašanje seveda izziva k ironiziranju novega prispevka k slovenski blaznosti, vpisovanju v knjigo največjih svetovnih bizarnosti in novega poglavja butalske znanosti, vendar je, žal, preresno, da bi si zaslužilo posmeh.«

Mateja Kožuh Novak, apokaliptično: »Država, ki jo vodijo ljudje, ki so v zaporu zaradi korupcije, dokazuje, da je banana republika, kjer je dovoljeno od gospodarjev vse, tudi kriminal in zločini, če le dela tako, kot gospodarji hočejo. Bomo res zašli med afriške in južnoameriške države, ki jim dirigira ameriški kapital?« (tu pogrešam vsaj še en klicaj – uredniška napaka, najbrž).

Zadnjo opazko o nevarni vseprisotnosti ameriškega kapitala je treba vzeti še zlasti resno, saj prihaja od strokovnjakinje za nenormalnost – navsezadnje je jeseni 2011 na Magistratu skupaj z nekdanjim predsednikom CK-ja ustoličevala Rešitelja domovine.

Ta uglašeni zborček nadvse relevantnih mnenj o nadvse relevantnem vprašanju je odličen zaključek dolgoletne kampanje, ki jo je Delo vodilo o aferi Patria. Glede na to, da časnik od samega začetka ni imel najmanjšega dvoma o krivdi obsojencev, naslovno vprašanje »ankete« (recimo ji tako) izzveni skoraj kot užaljeno razočaranje: »Ja, čemu pa smo se potem trudili, če lahko opravlja funkcijo iz zapora!? …«

Vendar so to krokodilje solze. Kajti sedanje stanje, ko je delegitimacija sodstva tolikšna, da je to vprašanje sploh aktualno, je v dobršni meri rezultat strategije histerizacije, ki ji je vsa ta leta načeloval prav levi tisk, z Delom na čelu. V brk tej strategiji je vendarle treba jasno povedati: nihče ni nikoli sugeriral, da bi obsojenec opravljal javno funkcijo iz zapora. Se bo pa obsojenec potegoval za javno funkcijo, pač v skladu s svojo ustavno pravico in bo vanjo, o tem ne gre dvomiti, tudi izvoljen – trenutek, ko se bo moral zaradi sodbe od funkcije posloviti, pa se bo, tudi o tem ne gre dvomiti, spremenil v še eno manifestacijo načrtne delegitimacije ne le sodniške odločitve – ki je navsezadnje partikularni ukrep, ki svojo moč črpa iz legitimnosti celotnega sistema in je zato v končni fazi lahko, dokler se jo upošteva, zaradi mene, predmet vsakršne polemike – temveč celotnega politično-institucionalnega sistema te republike.

Naj nedvoumno povem, da sem do te kampanje »delegitimacije od spodaj« – ki se kaže v nonšalantnem govorjenju o »režimu«, »napovedi državljanske vojne«, »zdrsu v totalitarizem«, »novi Belorusiji« in podobno – zelo kritičen. Ne le zaradi nezmerne in neodgovorne retorike, ki se je poslužuje (in ki je, paradoksalno, a značilno, v veliki meri zrcalna slika diskurza o »koncu pravne države«, »somraku demokracije« in »mehki diktaturi«, ki smo ga poslušali v času prve Janševe vlade), temveč tudi na ravni vsebine, kjer nikoli ni potekala resna, rigorozna polemika, kakršne bi si smeli nadejati v demokratični družbi, kar se pozna na nedoslednosti in površnosti prevladujočih tez.

A hkrati sem ogorčen nad piromanstvom prevladujočih medijev, ki imajo pri tem razpadanju minimalnega državljanskega konsenza velikansko soodgovornost. Govorim predvsem o tisku, in sicer o sveti aliansi Delo-Dnevnik-Mladina. Dve desetletji so sejali veter in zdaj kot vzhičeni blaznež vriskajo sredi viharja.

Naracija o »režimu« črpa svojo verodostojnost tudi – v primeru civilne družbe lahko rečemo predvsem – iz medijskega poročanja, ki je pač značilen za režime: dezinformacija namesto informiranja, propaganda namesto komentiranja, zasmehovanje namesto polemike; kritično soočenje informiranih mnenj pa je sploh nezaželeno.

Moja teza je ostra in jasna: novinarstvo je neločljivi del kontroverze o Patriji, nad konsekvencami katere se zdaj svetohlinsko – in, dodajmo, s preuranjenim zadovoljstvom – zgraža. To tezo bom razvil v dveh nadaljnjih refleksijah.

Če se velik del novinarske srenje ne bi samo-konstituiral v pomožno krilo tožilstva (do te mere, da je včasih celo o preiskavah vedelo več od preiskovalcev samih), če ne bi pomagal pri ustvarjanju javnega pritiska, ki je sojenje spremenilo v nekakšen moralistično-političen kviz, kjer je bila naloga sodnice, da ugotovi pravilni odgovor (ki se seveda glasi: »Da, kriv je!«), potem bi morda – morda, pravim – tudi končna sodba ostala znotraj meja, ki se pritičejo pravni polemiki. Nestrinjanje z razsodbo, takšno ali drugačno bi se tedaj, morda, kanaliziralo v iskanje zadoščenja na višjih instancah sodišču in v pretres proceduralnih dilem procesa. Morda pa tudi ne. Ampak četudi bi prišlo do politizacije, si težko predstavljam, da bi ta prodrla vse pore javnega diskurza v povodnji popolnega medsebojnega nezaupanja, ki grozi, da potopi slovensko civilno sfero.

Ampak Dela to ne zanima. Fiat (in)justitia, pereat mundus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Luka G. Lisjak skuša problem osvetlili z veliko strani. Subliminalno sporočilo pa je – kaj pa drugega – kampanja »delegitimacija od spodaj«, do katere je sam zelo kritičen.

    Čisto po človeški plati, kako naj Janša intimno pogledasvoj problem, če je nedolžen? Od spodaj ali od zgoraj? Luka, dobro je vsaj to, da si do »delegitimacije od spodaj« samo zelo kritičen in je (še) nočeš prepovedati. Iz napisanega se vendarle dviga asociacija po prepovedi.

    Hočem povedati to, da sam demokracijo razumem povsem drugače. Ne prenašam pokvarjencev, zahrbtnežev, materialistov in skopuhov … Vendar jih ne bi prepovedal. Prvič, ker to ni niti krščansko niti demokratično, drugič, ker smo vsi po malem taki, in tretjič iz povsem praktičnega razloga: ker bo pokvarjenec postal še bolj pokvarjen, zahrbtnež še bolj zahrbten, materialist še večji materialist in skopuh še večji skopuh.

    Vsi mi smo na trgu. Besede so naše blago. Kristjani se moramo truditi biti čim bolj prepričljivi. Jezusa si ne predstavljam drugače kot ponudnika globokih spoznanj. On pozna našo dušo in (podarjeno, vdahnjeno) svobodno voljo v njej. V roki ni imel pištole, da bi koga prisilil k poslušanju. Imel je besede in dejanja. Prepričal je milijarde ljudi. No, znal je v roke vzeti bič. V tem tiči princip Sodome in Gomore, ki v vseh časih govori o tem, da je božja potrpežljivost velika, vendar ne neizmerna.

    Če strnem: Nekje v nas demokratih, globoko v nas, v nekem nevidnem svetu, v katerem smo združeni, se gosti gnev proti negativnim silam, ki se norčujejo iz nas (ni jim dovolj oblast). No, pridejo lisjaki, ki z neznanim preparatom ta gnev ponovno razredčijo, saj nam dopovedujejo, da lahko naše življenje organizirajo dva ali trije akademiki, ki imajo največ v glavi.

    Ej, Lisjak, jaz (ne ti ali Kučan), jaz sem lačen. In v zaporu nisi ti, ampak Janša. In to tako krivično, da se brez Sodome in Gomore stvar ne more razplesti.

    Vse tvoje intelektualce, ki boste na moj račun plesali akademski balet, pa si odpelji domov, in se tam igrajte.

    • Lucijan, brez kančka samokritičnosti do lastnega tabora (voditelja/stranke) tudi prave demokracije ne bo.

    • Subliminalno je to, kar ni napisano – jaz pa sem jasno napisal in bom še bolj jasno napisal še kdaj.
      Je pa zanimivo, da me najprej obtožujete, da na skrivnem hočem prepovedati taka stališča (“asociacija po prepovedi”), nato pa me sami pošiljate domov.

      • Luka. Odkrito je velikokrat skrito. In obratno.

        Od demokratičnega tabora pričakujem vsaj malo lojalnosti. Ko odprem leve medije se mi dobesedno meša od pljuvanja po Janši. Vulgarnost podira vse meje dobrega okusa. In vse bolj je jasno, da je tudi na desni (oziroma vse bolj “desni”) marsikomu kar všeč Janša za rešetkami. Včeraj (ali predvčerajšnjim, saj ne vem več) sem se za minuto ali dve ustavil na Studiu City. Namesto, da bi v Sloveniji teater zganjali na filmu, vso energijo porabijo za pogovorne TV oddaje, kakršna je Studio City. To je bil pravi performans z naslovno temo, ali je lahko politik aktiven iz zapora (tako nekako). Ujel sem tega klovna Stefančiča in potem Tanjo Starič. To je dobesedno grozljivo, kako ti ljudje vidijo življenje. Za njih se problemi začnejo, kjer to oni določijo, nihče jih ne zanima, samo oni. Zdaj me spet cenzurirajte, toda vseeno bom napisal: Tanja Starič mi je to mito delovala kot pošast iz nočnih mor.

        Hočem reči, zdaj Janša potrebuje podporo, ne pa moralne nauke.

        • Se strinjam z vami, poštenakar Janša potrebuje podporo tudi kot največji borec za človeške pravice vseh ponižanih in izbrisanih. Janša je preiskušnja za demokracijo.

        • Potem pa mu izkazite podporo. Ljudje se zbirajo, v skladu z demokratičnim duhom, pridružite se jim. Jaz bom pa ravnal po svoji presoji. Če se vsebinsko ne strinjate, ste dobrodošli, da me kritizirate. To vedno z veseljem sprejmem. Samo ne mi, prosim, govoriti, kaj bi moral in česar ne bi smel početi. Jaz ne predstavljam nikogar, nihče me ni nikamor izvolil – zato me tudi nihče nikamor ne bo pošiljal.

    • Lucijan pravi: “In to tako krivično, da se brez Sodome in Gomore stvar ne more razplesti.”

      Ti kličeš Sodomo in Gomoro – rušenje vsega, revolucijo? Pa praviš, da si kristjan? Da se nisi nekje malo izgubil?

      Jezus je res razbil stojnice in pregnal prodajalce. Ni pa porušil celega templja.

      • J, ne biti tako naiven, daj. Nič ne kličem. Samo ugotavljam dejansko stanje. A vidiš kako drugo pot iz komunističnega labirinta norčevanja?

        Še to. V bistvu se počasi, toda sigurno kristalizira dejstvo, da je Časnik.si pod kontrolo NSi. In to novokomponirane NSi, ki se je izrekla za zapiranje arhivov in je kolektivno tiščala glavo v pesek ob zapiranju Janše.

        Ne vem, če se v Časniku.si zavedajo, kaj podpirajo.

  2. Preseneča me. da je zadnje čase Delo v državi najbolj totalitaren časopis, saj objavlja članke, ki so le v prid ne politične opcije. Pripomnim naj, da berem spletni Delo.

    O desnih civilnih iniciativah molči. Če pa je le mogoče pa še napiše kaj o vstajnikih in skrajnih levih gibanjih.

  3. Odlično Luka Lisjak!

    Tudi sam podvomim, da bi lahko doživljali tak grotesken proces proti voditelju opozicije in enemu očetov osamosvojitve, če ne bi ne le zadeve Patria ( pomislimo na vsa potovanja Karb, Zgag itd po Finskem), ampak celotne politične atmosfere v Sloveniji tako usodno zastrupljalo enoumje in tendenčnost naših dominantnih ( ali levi kontinuiteti sledečih) medijev.

    Tožilci, sodniki in sodnice tudi ne živijo v vakuumu, nekem slonokoščenem stolpu stroke. Lahko mirno domnevamo, da so posebej kakšni mlajši osebki, z manj izkušenj in znanj in ženskega spola bolj nagnjeni k prilagajanju splošnemu miljeju.

    To, da v SLO lahko obstaja tak granitni trojec Mladina-Dnevnik-Delo, ki zaseva s svojim vlivom tudi na obe glavni TV postaji, brez kakršne koli časopisne alternative, je pa velika posebnost naše države. Velik demokratični problem.

    p.s. K problemu prispevajo tudi tisti, Luka Lisjak, ki so še zmeraj njihovi naročniki, čeprav drugače mislijo. Da se razumemo, to “očitam” ne le vam, tudi svojim staršem, recimo 🙂

    • Zaradi tako dolgočasne enostranskosti ne berem več Dela. Potem ko so dali na cesto Crnkoviča, katerega razmišljanja so očitno uhajala nenapisanim uredniškim smernicam, ne kupim Dela niti ob sobotah. Naj si do konca odžagajo vejo, na kateri sedijo!

      • Poanta tega članka ni le jamranje nad mediji. Razumem tudi kot poziv k čimbolj kredibilni analizi in tehtanju, zakaj smo tam, kjer smo. Če bo odgovor vedno samo: Kučan in Murgle, ne bomo prišli daleč. Prav možno je, celo verjetno, da imajo omenjeni mediji ( vsekakor uredniki in novinarji, a nemara tudi lastniki),večjo vlogo pri tem, da ima SLO danes političnega zapornika ( prvega reda) kot pa “murgelski škrat” in njegov neposredni krog.

      • Moje opravičilo. Sem bil skoraj prepričan, da sem vas nekje prebral, da tako pravite. Mala spominska luknja, naj mi bo v poduk, pa sem že kozla ustrelil. 🙂 Verjetno je bila torej izjava, da Delo berete. ( Če ga kupujete, sicer ni ravno neka razlika z naročništvom ;)).

  4. OK, kam naj potem umestimo Reporter? Nanj sem sicer naročen, in to iz čisto pragmatičnih razlogov, saj želim pripomoči k medijski pluralnosti in zato pač kupujem ‘anti-revolucionarni’ časopis.

    Toda v svojem bistvu ni dosti drugačen kot levi mediji – ali pač? Ja, saj ga berem, sploh mi je všeč BMT. Vendar je preprosto prehud Janšev apologet in to mu ne štejem v čast.

  5. Ne morem rečem, da niste zanimivi, ampak zdajle grem raje obesit slovensko zastavo.
    Jutri je praznik moje države.

  6. Če bi vsi ki hodijo v cerkev in se imajo za verne volili desne stranke bi komunajzerje že davno porazili. Na žalost veliko takoimenovanih kristjanov voli komunajzere.Vsvetem pismu piše da ne moreš obenem slaviti mamona in boga.To je tudi papež ponovil pred kratkim.Zato naj se zamislijo tisti ki volijo hudiča in obenem hodijo v cerkev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite