‘Varuh izbrisanih morilcev’

26

varuh clovekovih pravicV začetku letošnjega leta je minilo dvajset let od ustanovitve institucije varuha človekovih pravic. Obletnica je šla (zaenkrat) bolj ali manj neopazno mimo, je pa pogovor z vsemi štirimi dosedanjimi varuhi nekaj dni nazaj organiziral Forum 21. Že to, da so se varuhi zbrali pod okriljem ljubljanske mestne hiše in ne na kakšnem »nevtralnem« terenu, je bilo zanimivo, da pa je bil kot eden izmed dosedanjih varuhov človekovih pravic (!) k pogovoru povabljen tudi dr. Ljubo Bavcon, ki mu med drugim pripisujejo soavtorstvo zloglasnega 133. člena, ki je uzakonil verbalni delikt in dal pravno podlago za preganjanje drugače mislečih v prejšnjem totalitarnem režimu, pa se je meni, kot udeleženki tega večera zdelo kot norčevanje iz tega instituta.

Pogovor sam po sebi ni bil pretirano zanimiv. Glede na čas, ki jim je bil odmerjen, se je pač vsak poskušal bolj ali manj pohvaliti s tistim, kar je v svojem mandatu uspel doseči. Vsi so izpostavljali teme, katerim so v času svojega mandata namenjali še posebno skrb in pozornost. Tako ni noben pozabil omeniti Romov, izbrisanih in bojevnikov za pravice istospolnih, zaradi prihoda krize konec leta 2008 pa sta dr. Čebašek Travnik in sedanja varuhinja izpostavili še vprašanje revščine, ki je prizadel dobršen del Slovenije. Toda če sem napisala, da sam pogovor ni pomenil kakšnega vsebinskega presežka, pa je prišlo med pogovorom do izraza nekaj drugega. Pozorni poslušalec je lahko opazil, da so vsi dosedanji varuhi na tak ali drugačen način skozi pogovor pokazali svoje zaničevanje do ene (in iste) politične opcije – svetla izjema je bila samo sedanja varuhinja Vlasta Nussdorfer. To me je na eni strani presenetilo, saj bi pričakovala, da vsaj v svojih javnih nastopih ne bodo tako zelo očitni, po drugi strani pa so se verjetno ob poslušalstvu, ki ga je povabil Forum 21, počutili varne in »med svojimi«, zato pa tudi bolj sproščene in iskrene.

Ko sem jih torej tako poslušala, sem razmišljala o samem institutu varuha človekovih pravic. Po dvajsetih letih ta ne uživa pretiranega ugleda. Mnogi Slovenci v njem ne vidijo varuha človekovih pravic za vse in vsakogar, temveč predvsem varuha posameznih privilegiranih manjšin. Posebno »navadnim« ljudem (se opravičujem za ta izraz, ki v nobenem kontekstu ni mišljen slabšalno), ki so v Sloveniji v večini in ki nimajo takšnih ali drugačnih zastopnikov in široke medijske podpore, se velikokrat zdi, da je varuh predvsem tisti, ki varuje vse, kar ni »normalno«, ne pa tudi tistega, kar je pomembno ali sveto za »navadne« ljudi. Matjaž Hanžek je v pogovoru dejal, da so mu mnogokrat očitali prav to – da je preveč pozornosti namenil različnim manjšinam, na večino prebivalstva pa je pozabil. Ob tem je dodal, da ta očitek ne drži, saj bi lahko vsak, ki bi prebral njegova poročila, ki jih je kot varuh vsako leto pripravil, ugotovil, da večina obravnavane vsebine ni namenjena Romom, izbrisanim in istospolnim, temveč drugim temam. Da, če bi kdo prebral poročilo … Kot so ugotavljali vsi po vrsti, poročila ne preberejo niti poslanci v Državnem zboru, čeprav ga vsako leto obravnavajo in o njem celo glasujejo. Ni torej tako pomembno, kaj je v poročilu (in prepričana sem, da gospod Hanžek to dobro ve), temveč o čem varuhi govorijo, pri katerih temah se javno izpostavljajo, sklicujejo konference ali podajajo izjave. Tu pa je nabor varuhov že zelo selektiven, pogosto močno zaznamovan prav z njihovim (enakim) svetovnim nazorom in (enakim) političnim prepričanjem, zaradi katerega del Slovencev pogosto ne zmorejo obravnavati z enako mero skrbnosti kot ostale. Naj navedem samo nekaj primerov, pri čemer bom začela k s tem, ki nam je ta hip časovno najbližji:

V začetku januarja je Ustavno sodišče RS odločilo, da je Republika Slovenija več let otrokom in njihovim staršem kršila njihove človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ko so morali starši, katerih otroci so se šolali (ali se še šolajo) v zasebnih osnovnih šolah, čeprav te izvajajo javnoveljavne izobraževalne programe, plačevati šolnino. Že v naslednjih dneh po odločitvi ustavnega sodišča je ena izmed koalicijskih (!) političnih strank napovedala, da bo predlagala spremembo ustave, po katerem bi javno financiranje osnovnega šolstva veljalo izrecno samo za javne šole, kar bi dejansko pomenilo ignoranco oz. izigravanje ustavne odločbe in nadaljnjo neenakost šoloobveznih otrok. Pričakovala bi, da bi se že ob napovedi takih pobud oglasil varuh in tak predlog ostro obsodil, tudi z argumentom, da imajo v demokratičnem svetu starši pravico svobodno izbirati v kakšno osnovno šolo, ki je sicer za vse otroke obvezna, bodo njihovi otroci hodili. Toda ne na spletni strani Varuha ne v medijih nisem zasledila, da bi se Varuh postavil v bran tem, ki so jim bile kršene temeljne pravice.

Posebna skupina, ki je v Sloveniji tudi pri Varuhu mnogokrat prezrta, so katoličani. V preteklosti (pa tudi danes) so bili mnogokrat žrtev takih ali drugačnih verbalnih napadov, žalitev ali diskreditacije. Če jih omenim samo nekaj – Brezjanska Marija s podgano, zažig strunjanskega križa, žaljivi grafiti in grafiti, ki so napovedovali obračunavanje s katoličani, popisovanje pridig pri maši pred volitvami kot študentska naloga, številne žaljive objave v medijih, neenaka obravnava pri razpisih za zaposlitev na vodilnih mestih ipd. Ob vseh teh napadih in diskreditacijah na podlagi vere se varuhi pravzaprav nikoli niso proaktivno odzvali in take napade na katoličane ostro obsodili. Če pa so se že oglasili, so se največkrat na izrecen poziv dela javnosti, ki je hotela, da se do takih napadov opredelijo, pa še v teh primerih so bili njihovi odzivi previdni in zadržani. Po eni strani je seveda tak odnos varuhov mogoče razumeti, čeprav s tem ta še ne postane opravičljiv. Zadnjih sedem desetletji je bil katoličan zaradi svoje vere sistematično preganjanj, oblast pa je dala (tudi preko šolskega sistema in medijskega prostora) tudi jasno vedeti, da je katoličan v Sloveniji drugorazredni državljan in da nestrpnost zoper njega ni nekaj, kar bi bilo vredno obsojanja. To je dala vedeti tudi tako, da storilcev v primerih, ko je bil žrtev katoličan ali je šlo za norčevanje iz katoliške vere, ni primerno sankcionirala. Naša družba je zato postala neobčutljiva za nasilje in prikrito ali odkrito preganjanje katoličanov. In prav tu bi moral varuh znati preseči to zaničevanje ter z aktivnim pristopom in doslednim obsojanjem vsakršnega nasilja nad katoličani in katoliško vero ponovno senzibilizirati naše okolje ter nas znova naučiti strpnosti in spoštovanja do vseh verujočih, tudi do katoličanov.

Našo skupnost tudi že dolgo razdvajajo med in predvsem povojni poboji. Čeprav je minilo že več kot dvajset let, odkar smo totalitarni režim zamenjali z demokratičnim, žrtve še vedno ostajajo brez dostojnega pokopa in svojci brez uradnih mrliških listov. Nihče še ni odgovarjal za poboj več deset tisoč izvensodno pobitih ter zakopanih v rovih, jaških, breznih. In tudi tu so vsi dosedanjih varuhi človekovih pravic pravzaprav zatajili. Vsa ta leta odkar imamo varuha bi morali ti državo vedno znova in znova spominjati, da je ena temeljnih civilizacijskih norm tudi pravica do pokopa. Pričakovala bi, da bi, tako kot redno organizirajo različne posvete o Romih, pa o pravicah otrok, bolnih ali ostarelih, redno sklicevali srečanja, na katerih bi se z ustrezno občutljivostjo obravnavalo tudi povojne poboje in travme, ki so jih ti pustili v slovenskem narodu. Pričakovala bi, da bodo skupaj s svojci žrtev ter drugimi, ki se ukvarjajo s tem, opozarjali na kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so se zgodile in ki se z nepokom žrtev še vedno dogajajo. Pa do sedaj noben varuh žal ni zmogel. In takih primerov je še kar nekaj.

Ob dvajseti obletnici delovanja Varuha človekovih pravic vsekakor menim, da je prav, da ima Slovenija to institucijo. Varuh lahko s svojim delovanjem, tako kot ima napisano na svoji spletni strani, »omejuje samovoljo oblasti pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine«, obenem pa »pomembno vpliva na razvoj in dvig pravne in upravne kulture«. Prav je, da je še posebno občutljiv za krivice, ki se godijo najšibkejšim. Toda pri tem mora imeti varuh enako mero občutljivosti tudi do tistih, ki jim morda zaradi svojega političnega prepričanja, svetovnega nazora ali zaradi kolektivne (družbene) obremenjenosti težko prizna »pravico« do krivice. Toda če tega varuh ne bo zmogel, se mu kaj lahko pripeti, da ga bo kdo označil zgolj za »varuha izbrisanih morilcev«. Tako kot se je to zgodilo enemu izmed gostov večera.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


26 KOMENTARJI

  1. Problem je v tem, da ogromna večina ljudi sploh ne ve, čemu je pravzaprav institut Varuha človekovih pravic namenjen, ter v katerih primerih in na kakšen način sploh deluje. To potrjujejo tudi primeri, ki jih avtorica navaja.

    Npr. primer pobude neke parlamentarne stranke za spremembo Ustave, ki naj bi jo moral Varuh, po mnenju avtorice prispevka, kritizirati. Mislim, če bi Varuh človekovih pravic v tem primeru to kritiziral, potem bi dejansko kritiziral temeljni koncept ustavne parlamentarne demokracije. Skratka, s tem bi dejansko kršil Ustavo kot tako.

    Primer verbalnih in drugačnih napadov na katolike. Spet, če bi avtorica dejansko sploh vedela, čemu je institut Varuha človekovih pravic namenjen, potem bi ji bilo jasno, da je prvenstvena vloga in funkcija Varuha zaščita posameznika pred sistemskim oz. sistematičnim poseganjem v pravice posameznika s strani države oz. neukrepanjem države v primerih, ko zaradi tega lahko prihaja do kršitev človekovih pravic. Če torej npr. neka glasbena skupina izda album na kateri je upodobljena Marija s podgano v naročju in te to žali, potem ne greš k Varuhu za človekove pravice, ampak na sodišče. Enako velja za zažgan križ itd. Skratka, Varuh ni neka deklica za vse, ki bi se morala opredeljevati v vsakem primeru, ko se nekomu zdi, da so mu bile kršene človekove pravice, ampak le v tistih primerih, ko je problem kršitve človekovih pravic sistemske oz. sistematične narave in zahteva ukrepanje države.

    Se pa strinjam, da bi Varuh glede povojnih pobojev oz. vprašanja dostojnega pokopa žrtev moral nastopiti veliko bolj odločno in glasno, ker glede tega pa dejansko obstaja zelo resen in sistemski problem, ki dejansko pomeni tako množično kršitev človekovih pravic, da bi se bilo potrebno s tem veliko bolj intenzivno ukvarjati.

    Sicer pa še enkrat, dovolj je, da si preberemo 1. člen Zakona o varuho človekovih pravic, ki nam dejansko pove, s čim se pravzarpav Varuh ukvarja: “Za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil se s tem zakonom ustanovi varuh človekovih pravic in določijo njegove pristojnosti in pooblastila.”

    Skratka, če vam pravice krši nek posameznik, neka skupina ljudi itd., ta kršitev pa je ustrezno zakonsko pokrita, potem ne pričakujte, da se bo Varuh s tem ukvarjal, ampak se morajo s tem ukvarjati policija in sodišča.

    • Bravo Lenko.
      Prekosil si celo tovarišico Majdo Potrata.

      Kršitev človekovih pravic se lahko zapiše v ustavo(varuh mora biti tiho in ne sme imeti pripomb), ko je to zapisano v ustavo pa mora biti spet tiho, saj ne sme delovati protiustavno ???
      Pobuda spremembe ustave ni protiustavna, nestrinjanje z vsebino pobude pa je protiustavno ???

      Kdaj je nekaj ustrezno zakonsko pokrito pa v Sloveniji odloča “lenko primc” ???

      • Nič ne razumeš.

        1. Človekove pravice so zapisane v Ustavi.

        2. Če Ustavo spremenimo tako, da nekaj ni več pravica, potem kršitev te pravice ne more več biti.

        3. V zvezi s financiranjem zasebnega šolstva je Ustavno sodišče že reklo, da ga država ni dolžna v celoti financirati, da te dolžnosti ni, je v podobnih primerih odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ta nova odločba je v to odločitev sporno posegla in jo spremenila, kar pomeni, da sprememba Ustave glede te tematike ne bi bila v ničemer posebej sporna, ker je očitno, da gre v tem primeru za diskrecijsko pravico države, da sama odloča, v kolikšni meri bo financirala zasebno šolstvo in v kolikšni ne.

        4. Varuh ni tisti, ki odloča, kaj je človekova pravica in kaj ne, ampak je omejen na to, kar določa Ustava, niti nima pristojnosti da odlola o tem, kakšna naj bi Ustava bila.

        • Spet si prekosil tovarišico Majdo.
          Osnovnošolsko izobraževanje in predpisane vsebine so obvezne za vse. Ustava pa naj odloča o tem, kdo je upravičen do financiranja izvajanja tega programa iz javnih sredstev ???

          Halo Severna Koreja! Prihajamo.

          • Država izobaževanje zagotavlja za vse enako in vsem dostopno v okviru javnega šolstva, kar pomeni, da glede tega ni kršena nobenemu nobena pravica. Zasebno šolstvo se pa dopušča iz naslova zagotavljanja pluralnosti, pri čemer je dolžnost države le ta, da zasebno šolstvo tudi omogoča v skladu z javnimi potrebami in svojimi finančnimi zmožnostmi. Vse to je enkrat Ustavno sodišče že odločilo, ta nova odločba je pa seveda z vidika interpretacije sporna, kar potrjuje že dejstvo, da je bila sprejeta zgolj z 1 glasom razlike. Nobene S. Koreje tu ni, ker saj pravim, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice dokazujejo, da to ni sporno, tudi ureditev v drugih evropksih državah je v tej smeri, kar pa seveda ne pomeni, da država zasebnih šol v okviru javnega programa izobraževanje ne sme financirati v celoti, če se pač zakonodajalec tako odloči. Skratka, ta sprememba Ustave ne bi pomenila kršitev človekovih pravic, zgolj slabši položaj za tiste, ki bi hoteli otroke izobraževati v zasebnih šolah, čeprav so jim seveda javne šole enako na voljo kot vsem ostalim.

            4. točka je pa zgolj odgovor na to tvojo trditev: “Kršitev človekovih pravic se lahko zapiše v ustavo(varuh mora biti tiho in ne sme imeti pripomb), ko je to zapisano v ustavo pa mora biti spet tiho, saj ne sme delovati protiustavno ???”

            Se pravi, v tej trditvi ti impliciraš, da je Varuh tisti, ki odloča kaj je neke neodtuljiva in absolutna ustavna človekova pravica, ki jo noben parlament ne sme iz Ustave izbrisati in jo mora kot tako tudi branit, kar je nesmisel ravno zaradi tega, kar sem zapisal v 4. točki.

            In spet. Institut Varuha ni namenjem temu, da deli mnenja kot kak pametnjakovič za šankom, ampak da se oglaša takrat, ko je pač v skladu z zakonom, s katerim je tudi ta institut ustanovljen, za to poklican. V tem primeru se ni zgodilo nič takega, da bi se moral Varuh oglasiti.

          • In tudi Lenko je zlorabil debato o človekovih pravicah – za širjenje svojih diskriminatornih idej in sovraštva do zasebnih šol.

            Ker mu odločitev US ni všeč, je kar sporna in sprememba ustave za zaobitev tega, je zanj v redu.

            Ampak sprememba ustave v primeru prebrisanih pa je bila zanj smrtni greh.

        • V točki 4. si po sprenevedanju prekosil celo našega Luko.
          Nihče ni omenjal, da mora varuh odločati o vsebini ustave, ti pa mu oporekaš pravico do mnenja, ki ga je, kot moralna avtoriteta in profesionalec dolžan javno podati, kadar se ta nanaša na človekove pravice.

      • Tale naš Lenko je pokazal, a ne ve, kaj človekove pravice so in pomenijo.

        Deklaracija človekovih pravic je nad ustavo.

    • Seveda bo Lenko ščitil pristranskost in levake. In našel tisoč in en izgovor, da je ta pristranskost čisto objektivna.

      Če obrneš situacijo – in desne primere zamenjaš za leve, se varuhi obašajo ravno nasprotno, kot pravi Lenko.

      Varuhi tulijo, ko njihovim všečnim skupinam nočemo dati privilegija, ko pa se krši pravice kristjanom, pa so tiho.

  2. V Sloveniji stojijo stvari še vedno tako, da brez žegna glavnega botra Foruma 21 ni mogoče postati varuh človekovih pravic.
    Kadija tuži, kadija sudi.

    Vse skupaj še daleč od demokratičnih razmer.

  3. Pokorno javljam, da sem hitro prebral, ker letim smučat v ta krasoviti sončni in podarjeni dan!

    Občudujem pogum in klenovitost pisateljice ,spošt. Helene.
    Dobra obravnava.

    Ampak, vse, kar mi pade zdajle na pamet je tole:

    1. Vem, da mafiozo št.1, bivši, sedanji in premrznjeni kolovodja kompartije potrebuje tako sestankovanje, razumem ga.Odobravam pa absolutno ne.

    Podoben grotesken občutek, kot v tem zloveščem slučaju popolne groteskne tragikomedije boljševiškega superpopulizma nadmoči, nadvlade in bukove trdosrčnosti,
    me je obšel oni dan nazaj, ko vidim nadsekretarja ZZB, Klavoro, nastopati ob srečanju taboriščnikov iz Oswiencima
    druge krvave svetovne morije in holokavsta.

    KAKO MOREJO ? Kdo mi bo to, študirane betica, povedal?

    Kaj počenjajo0 in zakaj počenjajo mi je jasno, več ali manj in se samo duhovno in zavedajoč se svojih zasužnjenih, spljuvanih in zblatenih korenin, samo zgražam!
    Hvala Bogu sem dovolj stasito ponižno ojeklenjen, da lahko le vzkliknem, da za vsem, kar počnejo, mora priti nekaj stresovitega in učočega “za navadne ljudi”, ki to omogočajo, dopuščajo, tolerirajo in obenem jokcajo, godrnjajo, se pridušajo, malo grozijo, naredijo pa ne klinc.

    Da bom jasen:
    V eni približnonaokoli normalni deželi bi bile tisti dan, tiste ure, ko so Farizeji in Farizejke zasedali in se spakovali v enoumničnem klanjanju svojemu diktatorskemu botru vseh botrov in seveda, mirnemu plavookemu svetniškemu penzionistu, ki svoji štefaniji kuha kavice dobrote vsaki Božji dan, huronske demonstracije zdravega in močnega ljudstva, ki ve kaj hoče in bi jih ročno zmetali na sramotilni mestni pranger in bi jim povedali kar jim gre!
    Zgube pohabljene !

  4. Dober članek.

    Glede institucije varuha pa bi dejal, da je to pri nas v bistvu leva politična stranka, ki prispeva h kontiniteti komunistične oblasti. Totalni fanatik Hanžek je materialni odsev komunističnih duš, ki nam ne nehajo in ne nehajo vladati.

    Že od začetkom spremljam italijanski teletekst. Verjeli ali ne, še nisem zasledil, da bi bil objavljen kak članek o njihovem varuhu. Nedvomno ima svoj pomen, toda absolutno zunaj političnega konteksta.

    Pri nas je varuh popolnoma spolitizirana insititucija, vendar vedno v službi kontinuitete in njenih ezoteritičnih priveskov.

    Pri nas bi bil potreben pravi duhovni prevrat. Demokratom kronično primanjkuje pravi vzvodi, preko katerih bi prenašali zdrave ideje. Sam se že leta in leta čudim, da se ne najde denarja za demokratični dnevnik. Sicer sem se ob NSi-deviacijah začel čuditi manj … V življenju, še zlasti v poltiki, se praktično vse gradi na zaupanju. Ob vedno novih Toninin se je nezaupljivost enormno povečala.

  5. Podobnih člankov manjka, ker zadevajo bistvo in coklo demokracije na slovenskem.

    Sedanji oblastni sistem, v katerega spada tudi varuh človekovih pravic, varuje le svoje privilegije, krščansko opozicijo pa ignorira, pri čemer pa si poslužuje še manjšin kot demokratični blef, da ni treba ničesar storiti na demokratičnem in človekoljubnem področju do krščanske opozicije.

    Rešitev je v tem, da se krščanska opozicija še boljše organizira, da bo vztrajno na argumentiran in mednarodno pravno podprt način uveljavila človekoljubne pravice, ki ji gredo.

  6. Varuh človekovih pravic bi se vsekakor moral oglasiti neselektivno, ko gre za vsakršen pojav kršenja človekovih pravic, pri čemer je logično, da lahko kršitve odpravi le država, saj so bile storjene v njeni sferi delovanja. Danes ali pa v preteklosti.

  7. Že sam izbor kandidatov za varuha človekovih pravic, ki striktno prepustil mesto levo ideološko profiliranemu kandidatu, pove, da je ta funkcija namenjena promociji ideologije. Človekove pravice se promovirajo kot univerzalne, a to pač niso, ker se striktno pazi, da ne preskočijo določenih ideoloških okvirov. Nabor pravic, ki presega ideološko delitev in je vsem sprejemljiv nikakor ni prioriteta boja Varuha za človekove pravice. Vsi varuhi do sedaj so bili ideološki boj določenega koncepta družbe.

  8. Pustili smo si dopovedati, da je biti desnen enqako biti nestrpen. Ampak zakaj se desni več ne zavzmeajo za razne manjšine?

  9. Lenko Primc piše:

    “Nić ne razumeš.
    1. Človekove pravice so zapisane v Ustavi.
    2. Če Ustavo spremenimo tako, da nekaj ni več pravica, potem kršitev te pravice ne more več biti.”

    Na srečo so človekove pravice zapisane še v Deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih konvencijah. O kršitvah človekovih pravic bomo zato lahko govorili tudi, ko jih bodo morda “Lenkovi” izbrisali iz naše ustave.

    • 1. Deklaracija o človekovih pravicah ni pravno obvezujoč dokument. 2. Niti v Deklaraciji o človekovih pravicah, niti v ostalih konvencijah ni zapisana pravica, na osnovi katere bi država bila dolžna v celoti financirat zasebno šolstvo. Tako da v kolikor bo ta pravica iz Ustave izbrisana, jo bo mogoče le še “sanjati”.

      • 🙂 🙂 :-
        Gospod Lenko,
        ko smo stopili v EU smo pristali, da bodo “vladale” človekove pravice. Če bo kaj v naši ustavi in zakonodaji proti človekovim pravicam, veljajo človekove pravice in o tem odloča Evropsko sodišče za človekove pravice.

        Sicer pa imate prav … država ni dolžna državljanom plačevati šolanje po njihovi želji. Ampak! Če pa pobira davek v tej smeri, je pa dolžna vsakemu pravično plačevati! In država brez pravičnosti je zgolj tolpa roparjev in morilcev!

        • Ne, na to smo pristali že s sprejetjem nove Ustave in kasneje z sprejetjem Evropske konvencije za človekove pravice, kar je bil nek pogoj za vstop v EU. Evropska konvencija za človekove pravice tudi nudi manj pravic kot naša Ustava. Lahko pa Slovenije tako iz Sveta Evrope kot iz EU kadarkoli izstopi, v kolikor bi se za to državljani odločili.

          Glede financiranje zasebnih šol me osebno nič ne moti, morda bi bilo za državo celo bolje, da bi zasebno šolstvo bolj spodbujala, saj je dejansko za državo cenejše od javnega. Treba pa se je zavedati, da ne obstaja neke pravice, na osnovi katere bi bil država dolžna zasebno šolstvo v celoti financirati, v koliko je javno šolstvo dostopno vsem.

          Skratka, za tisti davek, ki ga državljani plačujemo, so vsem enako na voljo javne šole.

          • Skratka, za davke, ki jih vsi plačujemo je na voljo komunistična indoktrinacija v javnih šolah. Za RTV prispevek (mimogrede, tudi ta je ena izmed oblik davkov) pa je na voljo komunistična indoktrinacija preko javnih medijev.
            Ja, Slovenci smo najboljši. Kje že smo po ekonomski svobodi in v katero smer gremo?

            Bivanje v Fritzlovi kleti si sami plačujemo in razni Lenkoti nam dokazujejo, da je to višek človekovih pravic.

          • Seveda obstaja pravica – lahko pa to financira z odpustkom od davkov.

            Človek, ki da nekoga v zasebno šolo, je prisiljen plačevati dvojno – šolnino in javno šolstvo, ki ga ne koristi.

            Zato je to diskriminacija in s tem kršenje človekovih pravic.

  10. Revolucionarne morije ne more nihče izbrisati! Z njo smo se postavili ob bok fašizmu, nacizmu in komunizmu. Našo veliko nesrečo lahko omili priznanje zločina in dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja. Žal noben varuh še ni dal takšne pobude.
    Vzorčni primeri, ki naj bi jih po mnenju gospe Jaklitsch obravnavali varuhi človekovih pravic so tudi zasebne osnovne šole, drugo razrednost katoličanov in povojni poboji. Strinjam se z njenim izborom! Dodajam svoje mnenje, zakaj se to ne zgodi. Obravnava teh primerov bi ogrožala koristi zagovornikov revolucije in socializma, omajala pa bi tudi resničnost uradne polpretekle zgodovine!

Comments are closed.