Medtem ko se je Slovenija kopala v zanosu socialistične nostalgije in so tisti, ki si to lahko privoščijo, izkoristili delavski praznik za krajše počitnice, je “zloglasni” Moody’s Sloveniji spet znižal oceno, ravno v dneh ko so se državni finančniki pripravljali na izdajo novih obveznic, ki naj bi državi zagotovili finančno stabilnost, koaliciji pa obstoj do konca mandata.
Ko bi takšno vlado sestavila desnica, bi bila deležna vala očitkov o nesposobnosti, pomanjkanju strokovnosti, izkušenj itd. In ko bi na CNN-u (ta medij tako ali tako za oblikovanje mnenja v Evropi nima izrazitega pomena) tako slamastično nastopil Janez Janša ali pa pokojni dr. Andrej Bajuk, bi v slovenskih medijih dejanski in samooklicani medijski strokovnjaki boleče secirali medijski polom. (No, dr. Bajuk bi seveda to pred tujim medijem briljantno opravil, so pa si ga zato naši mediji privoščili zaradi nespretnosti v slovenskih občilih.)
Janez Janša se je na slabe novice o zaupanju Moody’sa oglasil – a kaj, ko se mu tako pogosto zgodi, da se ne more zadržati, da ne bi utemeljene kritike zavil v zajedljivost (virantovanje, nespametne levičarske vlade). Drobne duhovitosti lahko pritegnejo nekaj več pozornosti, a ne smejo iti na račun treznega, umirjenega komentarja. V časih, ko imamo vlado, s katero nočejo biti videti povezani niti znani ekonomisti leve provenience ne Forum 21, bi resna analiza razmer, brez pretiranih dodatkov lahko le poudarila dejstvo, da je Janševa vlada vendarle in kljub vsem očitkom naš boj iz recesije in bančnih težav dobro začela in tudi že dosegla prve uspehe. Bolje se v teh razmerah odziva predsednik Pahor, ki je zastavil ves svoj ugled za vlado premierke Bratuškove – cena te stave je visoka, vrednost pa ji vendarle nekoliko zmanjšuje njegov neuspešni premierski staž, kar zdaj sicer skesano priznava. A kdo drug od slovenskih politikov bi lahko še v tujini za domovino zastavil svojo besedo?
Tudi predsednica vlade nesramežljivo nadaljuje začeto delo prejšnje vlade in danes več ne zna povedati, kaj je pravzaprav bilo narobe z ekonomsko in finančno politiko Janševega kabineta. (V bistvu je bila zaradi prenagljene ali celo premišljene poteze Gregorja Viranta zrušena vlada Janeza Janše in nadomeščena z Jankovićevo, le s to razliko, da zaradi “objektivnih okoliščin” ta osebno ni več mogel prevzeti vlade, ampak je v imenu njegove stranke to storila Alenka Bratušek.) Govorjenje o posebni pozornosti do rasti (odmev francoskih razmislekov) se lepo sliši, a Slovenija si ne bi smela privoščiti, da preveč samozavestno jezdi na valu glasov o rasti, ki se v Evropi res krepijo, kljub hladni prhi nemškega motorja. Zdi se, da bo Evropska komisija tem glasovom sicer prisluhnila in z večjo naklonjenostjo ugodila prošnjam za odlog ciljnih datumov za uravnoteženje javnih financ. Vendar se bo to lahko dogajalo le ob hkratnih trdnih zavezah za reforme in strukturne spremembe. Janševa vlada je spravila skozi parlament tako pokojninsko kot reformo delovnega trga. Zdaj bo treba vnesti zlato pravilo v ustavo, pričeti z dolgo napovedano privatizacijo, narediti konkretne korake glede strukture našega gospodarstva, glede upravljanja podjetij, morda tudi glede sociale – in seveda glede korupcije, saj je “tesen” odnos med državnimi bankami in gospodarstvom (beri: sistemska korupcija pod patronatom stricev iz ozadja) v samem jedru slovenskih finančnih problemov.
Hkrati bo potrebno paziti, da se ne odmaknemo od nemškega vlaka – Slovenija je sicer posebno partnerstvo sklenila tako z Nemčijo kot Francijo (in Turčijo), vendar si od Francije lahko obeta malo, saj ni v njeni interesni sferi. Ne bi smeli pozabiti, da si gospodarstvi kot sta francosko in sedaj tudi italijansko, govorjenje o rasti pač lahko privoščita: prej se bo popuščalo velikim gospodarstvom, ki lahko postanejo generatorji potrošnje in rasti in imajo v jedru dinamično industrijo, manj pa majhnim državam, ki so trenutno videna kvečjemu kot potencialna mlinska kolesca evrskega območja.
Premierki je kljub Moody’su uspelo z izdajo obveznic zagotoviti potrebni denar. To je, upoštevaje okoliščine, uspeh, še posebej, ker nova vlada ni zanj storila takorekoč nič. Vendar ta “uspeh” ne sme iti na račun nujnih sprememb in samo za to, da si vlada kupi čas. Morda bi Sloveniji celo uspelo, da z dokapitalizacijo bank iz dohodkov iz obveznic sedanje težave pač prenese v breme povišanega zunanjega dolga, ki tudi pri kakih 70-80% BDP še vedno ne bi bil nič zelo izjemnega v Evropi. V sedanjih razmerah v Evropi, ko trgi kot mrhovinarji iz zraka opazujejo, katera v karavani držav v puščavi evrske krize bo naslednja omagala, bo to sicer težje. A brez pravih sprememb doma bi takšen “uspeh” le za nekaj let odložil še hujšo krizo in le podaljšal vladavino načina razmišljanja, ki ga uveljavljajo prvaki Pozitivne Slovenije, ob asistenci ostalih koalicijskih partnerjev. Takšen uspeh bi prinesel rast le klientelizmu, korupciji in kakim novim baronom.
