Varčevanje za Playstation 4 ali za skodelo riža?

0
18

Avtor: Rok Čakš. Vir: Drugi svet. Minulo sredo so slovenski in azijski otroci imeli nekaj skupnega. Nikomur ni bilo potrebno v šolo. Tudi »zabavali« so se s podobnimi igračkami. Naša mladež je za računalnikom nabijala Playstation 3, vrstniki iz dežel vzhajajočega sonca pa so v tovarni za topel obrok in dolar na dan sestavljali Playstation 4. Človek s kančkom ironije bi ob tem dejal, da so Azijci od nas več kot očitno tehnološko naprednejši, tisti z občutkom za realnost pa bi se resno vprašal, kaj neki javni uslužbenci ta dan počno na ulicah.

Kaj pa vi? Ste v obilici blagostanja kdaj podvomili v samoumevnost dejstva, da se vam meja revščine ne odmerja v skodelah kuhanega riža, ki si ga tedensko lahko privoščite? Ste kdaj pomislili, da na Daljnem vzhodu ne živijo nič drugačni ljudje od nas in da bi se vloge v prihodnje lahko tudi zamenjale? Časi evropocentrizma se nezadržno iztekajo tudi na materialno-ekonomskem področju.

Marsikdo bi mi ob tem lahko očital poenostavljanje in demagoško mešanje jabolk in hrušk. Na konkretni ravni to morda celo drži, a pred globalnimi premiki v svetovni ureditvi si vendarle ne gre zatiskati oči. Gospodarska kriza ni problem sveta, ampak Zahodne civilizacije, ki v geopolitičnem in gospodarskem smislu vse težje parira vzhajajočim Azijskim velesilam.

V krizo nas je res popeljala pohlepna grabežljivost velikih mednarodnih finančnih korporacij in bank, a v njihovih dejanjih smo bili nezmožni videti kaj slabega, vse dokler niso začele ogrožati naše lastne blaginje. Z azijskimi in afriškimi otroci na načelni ravni sicer simpatiziramo, a z vzroki njihove bede se resno ne ukvarjamo, saj slutimo, da bi to v končni fazi pripeljalo do nas samih. Za Azijca, ki na obleke iz naših omar, tehnološke igračke iz naših dnevnih sob ter pametne telefone iz naših žepov lepi»made in China« pač tu ni razlike – korporacije, države, njeni prebivalci – to je vse isto, zapakirano v znamko »Zahodnega sveta«. In prav ima.

In kakšno vezo ima vse to razpravljanje o krizi ter globalnem svetu z minulo stavko v javnem sektorju? Dejstvo, pred katerim se slepimo je, da naša blaginja izvira iz egoističnega principa in na tem principu se tudi sesuva sama vase.

Po nekaj letih krize so politiki in ekonomisti ljudstvu vendarle uspeli dopovedati, da je varčevanje neizbežno, veliko slabše pa jim gre od rok prepričevanje, da brez splošnega odpovedovanja ne bo šlo. Vsak sicer še kima varčevanju, vendar ne na svoj račun. On si svoj dohodek pač krvavo zasluži. Vzamejo naj drugim, tistim ki imajo več od njega. Sam za krizo ni nič kriv in je na svoj račun ne namerava plačati.

Morda osebno res ni kriv za krizo, ki je pri nas toliko hujša zaradi pohlepa nekaj posvečencev, ki so preko tajkunskih kreditov uničili podjetja ter državo spravili na kant. A obenem tudi ni zaslužen za blagostanje, v katerem se je rodil, v njem živi in ki ga v štartnih možnostih razlikuje od Azijca z 10 dolarji mesečne preživnine. Pa vendarle, ujetnik svojega sveta ostaja v dobrem in v slabem.

Če Sloveniji zmanjka 2.5 milijarde evrov letno, primanjkljaj bremeni tako profesorja v Ljubljani, kot avtomehanika v Zgornjem Dupleku. Da ga naj odplačajo »bogati« je pravičniška puhljica, katere bistvo je v logiki egoistične zavisti in ki jo v populistične namene sindikalisti učinkovito izrabljajo. Vsi ukrepi proti »bogatašem« namreč ne prinesejo niti 100 milijonov evrov v proračun. Jaht, luksuznih vil in ljudi z ekstra visokimi dohodki pač v Sloveniji ni ravno veliko, vsaj ne dosti, da bi to državo potegnili iz krize. Je pa obdavčitev najpremožnejših vendarle dober zgled za potešitev strasti, zaporne kazni za »tajkune« pa bi povrnile upanje v pravno državo.

Pa vendarle je jasno, da Zahodno družbo iz krize lahko potegne le njen srednji sloj. To spoznanje bo osnova za odgovor, ali smo svoje dolgove pripravljeni prevzeti nase, ali bomo z njimi egoistično bremenili naslednje generacije. Naši otroci se pač ne bodo mogli zadolževati za življenje preko svojih zmožnosti . Omogočimo jim vsaj, da bodo gospodarji lastnih življenj.

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite