Končuje se javna razprava o spremembah medijskega zakona

1
317

Bodo pri nas uveljavili rešitve po rusko-kitajskem modelu nadzora medijev

Medijska regulacija v razmerah svetovnega interneta in družbenih omrežij

Hitri razvoj na področju medijev in elektronskih komunikacij od sodobnih družb zahteva, da vsakih nekaj let prilagodijo svojo zakonodajo. Tako se tudi Sloveniji obeta prenova zakona o medijih. Glede na pomen medijev za gospodarstvo, kulturo in politične procese je razumljivo, da vsak tak sistemski poseg vzbudi zanimanje javnosti. Njen legitimni interes zadeva dve področji. Prvo je proces, način, kako se pripravlja, sprejema in izvaja določen zakon. Drugo je vsebina zakona.

Ni potrebno ponavljati preizkušenega pravila, da v sodobnih demokracijah lahko kot legitimen velja samo tisti zakon, pri katerega nastajanju so državljani in civilne organizacije imeli možnost sodelovati.

Drugo merilo demokratične kakovosti zakona je naslednje: koliko državljani in civilna združenja iščejo tisto, kar je dobro in prav za vse, ne samo za njihovo skupino. S tem smo že pri vsebini zakona, ki ga na tem mestu ne bom komentiral, ker premalo poznam slovenske razmere. Omejil se bom na opis razmer, v katerih živimo na začetku 21. stoletja in za katere je potrebno poiskati modre rešitve.

Konec centralizacije in monopola

Mediji v letu 2020 se v mnogočem razlikujejo od medijev 19. in 20. stoletja. Za klasične medije je veljalo, da so bili močno centralizirani. Potreben je bil precejšen kapitalski vložek, če si hotel imeti tiskarno, časopis, televizijo ali distribucijsko mrežo. Medijske organizacije so bile redke, pogosto so imele dejanski monopolni položaj, njihove produkcijske rutine so bile centralizirane in toge. Rezultat je bil, da je do besede prišlo zelo malo ljudi, medtem ko so množice (zato: množični mediji) praviloma poslušale. K omenjenim gospodarskim in organizacijskim vidikom centralizacije je potrebno dodati še politični vidik: suverene države so skrbno bdele nad tem, kdo je mogel priti do besede in kaj so ljudje lahko slišali ali videli.

Najprej radijski valovi, zatem satelitska televizija in na koncu še kabelska omrežja so močno načeli omenjeno centralizacijo in monopol. Internet jima je zadal smrtni udarec. Države so v veliki meri izgubile nadzor nad tem, kdo se oglaša v medijih in kaj ljudje vidijo ali berejo. Z minimalnim kapitalskim vložkom lahko danes vsakdo ustvari elektronski medij. V verigi množičnega komuniciranja je le distribucija ostala močno centralizirana in monopolna, v rokah redkih globalnih telekomunikacijskih podjetij in družbenih omrežij.

Slišati je tistega, ki bolj glasno vpije

V razmerah torej, ko ima vsakdo lahko svoj množični medij, v katerem pride do besede, postane ključni problem človeka, kako priti do koristne in zanimive vsebine. Na internetu o tem ne odločajo več uredništva ali država. Njihovo vlogo je prevzela umetna inteligenca.

Ker se vsa naša komunikacija pretaka skozi računalniška omrežja, nam računalniki pomagajo izbrati tisto vsebino, ki je za nas zanimiva. Ko v iskalnik (google) vtipkam določeno besedo, mi računalnik izmed milijonov in milijard potencialnih rešitev ponudi tistih deset zadetkov, ki skoraj vedno potešijo mojo radovednost ali potrebo. Pa ne zato, ker bi tistih deset zadetkov bilo najbolj pravilnih, najbolj kakovostnih, najlepših izmed vseh milijard. Računalnik ne pozna razlike med resnico in zmoto, med resnico in lažjo, med Prešernom in prostaštvom.

Računalnik, ki s pomočjo »pametnega« telefona in namiznega stroja spremlja vsak moj korak, vsak moj klik, vsako mojo besedo in dela isto z vsemi ljudmi, s katerimi sem kakorkoli povezan, ta računalnik si preprosto misli: večina ljudi, ki je iskala informacijo o določeni zadevi, je pogledala in morda celo pozitivno komentirala tale članek. Se pravi, tale članek je najboljši, zato ga bom postavil na vrh seznama zadetkov. Ali pa računalnik reče: ogromno ljudi, ki so podobni kot Peter, se zanima za vprašanje preventivnega cepljenja, zato bom tudi Petru ponudil najbolj brane članke o preventivnem cepljenju. Računalnik ne ve, da nekateri članki zavajajo in so polni napačnih informacij ter da zato morda celo škodujejo bralcu. So pač brani, ljudje o njih govorijo, se pravi, jih bo pokazal tudi Petru. Naj Peter sam odloči, koliko so vredni.

Ko sem na internetu, imam na dosegu roke najlepše in najgrše reči, brez razlike

Ampak kako naj Peter brez medicinske izobrazbe ve, kateri članki so koristni in pravilni!? Primer cepljenja nazorno ponazori problem medijev na splošno. Včasih so zdravniki in raziskovalci odločali o tem, kaj je kakovostna in koristna zdravstvena informacija za ljudi, ki nimajo ustrezne medicinske izobrazbe. Danes zdravniki in znanstveniki sploh ne pridejo več do besede. Slišati je tistega, ki bolj glasno vpije. Podobno so včasih novinarji in uredniki v Ljubljani, Mariboru ali Kopru presodili o tem, kaj je res in kaj je koristno za njihove bralce.

Danes večina informacij do nas pride mimo novinarjev in urednikov, preko kalifornijskih računalniških gigantov; kot so Twitter, Facebook, Google in podobni. Seveda so se zdravniki in novinarji včasih tudi zmotili, morda so bili celo namerno zlobni do koga. V glavnem pa so le poskrbeli za to, da največje neumnosti niso prišle do ljudi. Danes tega filtra ni več: ko sem na internetu, imam na dosegu roke najlepše in najgrše reči, brez razlike.

Medijska regulacija v razmerah svetovnega interneta in družbenih omrežij je zato nekaj čisto drugega, kot je bila pred tridesetimi leti. Včasih je država lahko utišala neprijetnega kritika ali »nepravi« organizaciji sploh ni pustila, da bi imela radio. Danes ne more delati reda na tak način.

Vabljivost rusko-kitajskega nadzora

Država se mora danes najprej odločiti, ali bo del svetovnih  informacijskih tokov ali ne. Lahko se izklopi (kot dela Severna Koreja). Lahko investira ogromne denarje v nadzor nad temi tokovi (kot delajo Kitajska, Rusija in nekatere arabske države, ki si to lahko privoščijo). Lahko pa spodbuja koristne vsebine in izobražuje ljudi, da se naučijo ločiti med resnico in zmoto, med informacijo in propagando. To je najteže, najbolj tvegano (ljudje so lahko neumni ali pa se zavestno odločijo, da bodo verjeli v propagando, ker jim je to všeč), a hkrati edino vredno svobodne, liberalne, družbe. Glede na to, da je liberalizem tudi v Sloveniji prišel na slab glas in da večina slovenskih politikov bolje pozna socialistične kot liberalno-demokratične manire, smo v veliki nevarnosti, da bodo iskali rešitve v drugem (rusko-kitajskem) modelu. Le-ta je vabljiv, ker jim dopušča večjo stopnjo manipulacije in nadzora nad ljudmi kot liberalno-demokratični model.

Naj sklenem s klasičnim spoznanjem, da je družba lahko samo toliko dobra in modra, kolikor so dobri in modri državljani. Če se večina ljudi ne zanima za skupne zadeve, potem se manjšina lahko polasti države in jo prikroji po meri svojih interesov. Če večina ljudi išče samo to, kar je v kratkoročnem interesu posameznika ali skupine, ki ji pripadajo, potem pač sledi bodisi prevlada močnejšega nad šibkejšim bodisi anarhija. Naj nam bo zato dogajanje v državnem zboru spodbuda, da se bomo odgovorno ukvarjali z vprašanjem, kaj je dobro ne le zame, ampak za nas vse, ne le danes, ampak tudi jutri in za naše otroke.

Vir: Slovenski čas št. 111,str.2-3

1 komentar

Prijava

Za komentiranje se prijavite