Vabilo: Spravna slovesnost v Kočevskem Rogu

3
Kristus z Božjo Materjo streže kruh in vino - Kapela v Kočevskem Rogu (foto: katoliska-cerkev.si)
Kristus z Božjo Materjo streže kruh in vino – Kapela v Kočevskem Rogu (foto: katoliska-cerkev.si).

V soboto, 7. junija 2014, ob 11. uri bo v kapeli v Kočevskem Rogu ob breznu pod Krenom potekala petindvajseta obletna maša in spravna slovesnost. Somaševanje bo vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan. Prepeval bo cerkveni pevski zbor iz Stranj pri Kamniku. Po maši bo kratka spominska slovesnost, ki jo pripravlja Nova slovenska zaveza.

»Letos mineva 69 let od tragičnih dogodkov, ki so se zgodili v Kočevskem Rogu, na Teharjah, v Teznem pri Mariboru, Šterntalu in na tolikih drugih krajih po naši domovini. Posledice čutimo vsi, vidimo in slišimo jih na vsakem koraku. Kesanje, odpuščanje in molitev za spravo – za to gre in zato vas vabimo, da se nam pridružite zlasti tisti, ki doslej niste mogli priti.« (Organizatorji)

Dostop: Iz Kočevja se usmerite po cesti v smeri Kočevskega Roga. Redarji in policija vas bodo usmerjali in pokazali, kje lahko parkirate. Sledi še nekaj pešpoti, zato priporočamo primerno obutev.

Vabljeni, da s svojo udeležbo v duhu narodne sprave počastite 
spomin vseh žrtev vojne in povojnih pobojev!

Grobišče Pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji. Prvo spravno slovesnost je 8. julija 1990, ob udeležbi več kot 30.000 vernikov, vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Namen srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. V Rog že več kot dve desetletji tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške. Verujoči čutijo posebno skrb in dolžnost do svetega kraja, kjer počiva veliko število mučencev novejše zgodovine. Kapelo v Kočevskem Rogu je maja 2005 umetniško opremil slovenski jezuit p. Marko Ivan Rupnik skupaj z ekipo umetnikov iz Centra Alleti v Rimu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kdo je resnično za spravo?
    Predsednik republike poziva za spravo, ker je to največja ovira normalnega razvoja vsake družbe. Domači politiki in ugledni javni delavci pozivajo enako. Celo tujina nas opozarja in spodbuja. O tem je potrebno govoriti, prečistiti sporočilo, kjer bo večina enotna. Tako počno tudi drugod. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.” Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 ” Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav, pravi, in tudi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem »narodne in osvobodilne«, ne pa revolucija.«
    Nikakor pa ne dojamem potem mnenja Spomenke Hribar, ki pravi, da je bila ena od obravnavanih lokacij za postavitev spomenika žrtvam vojne tudi Trg republike,-v enoumju torej Trg revolucije-, toda ta je že »zaseden«, pravi, s spomenikom revoluciji? Ali ni ravno to bistvena ovira slovenske sprave? Kdo ima še vedno torej prednost, revolucija ali demokracija? Po moje nikakor ni več dileme, saj smo demokratična država, državljanske vojne je konec, pravi ustava! Mar ne?! Sprava zadeva vse!

  2. Po desetih letih spet venec in svečka v Kočevskem Rogu
    Kočevski Rog- Včeraj je minilo natančno deset let od spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan In nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju.
    Ob obletnici so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan, dr. Spomenka Hribar, ki je pred desetimi leti dala pobudo, naj slovenska država priredi spravno slovesnost, kočevski župan Janko Veber, predstavniki vojske in peščica drugih, med katerimi ni bilo nobenega predstavnika ne cerkve ne vlade, položili venec In prižgali svečko. V javni izjavi je predsednik Kučan zapisal, da zeli simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin.
    Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju Ijudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve In zbujata nova sovraštva,le med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan.
    NEDELO, 9. Julij 2000

Comments are closed.