Vabilo: Pogovorni večer “Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem.”

22

balantic„MIRU BI RAD PRED GLADNIM HREPENENJEM.“   (France Balantič)

Vrsta dogodka: pogovorni večer

Kraj: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, Ljubljanska cesta 1, Kamnik

Termin: torek, 23. junij 2015 ob 17.30 uri.

Vsebinska izhodišča: V skladu z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 15.5.2015 (34/15) in v Uradnih objavah glasila Občine Komenda dne 30.4.2015 (4/15), se je z 16. 5. 2015 Matična knjižnica Kamnik preimenovala v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.

Župan Marjan Šarec navaja, da je bila prva obravnava odloka na Občinskem svetu Občine Kamnik 4. marca 2015. »Zadevo je obravnaval tudi Svet zavoda knjižnice. Druga obravnava, ko je bil odlok sprejet, je bila 8. aprila. Obakrat je Občinski svet potrdil odlok brez glasu proti, torej ne držijo navedbe, da ga je podprla zgolj koalicija. En svetnik je izrazil pomislek o samem postopku, nikakor pa ni bil proti samemu preimenovanju«.

Občanom občin Kamnik in Komenda je bila v podpisovanju predložena peticija proti preimenovanju že preimenovane (in v uradnih aktih objavljenega preimenovanja) kamniške knjižnice.

Iz izjave FRANCE BALANTIČ SODI V JAVNI SPOMIN SLOVENSKEGA NARODA: France Balantič je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota. Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Po vrnitvi ga je slednjič spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. …  Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.

O vsem tem in še več bodo spregovorili:
Tone Ftičar, kulturni producent
France Pibernik, poznavalec pesnika Balantiča,
Alenka Puhar, publicistka,
ddr. Verena Perko, arheologinja in muzeologinja.

Pripis: Kot gost omizja je bil povabljen tudi predstavnik občine Kamnik (občina je bila povabljena tudi k soorganizaciji), a se je vodstvo občine opravičilo in sporočilo, da na dogodku v nobeni obliki ne bodo sodelovali. Kot peti udeležencev mize je bil povabljen tudi Iztok Čebašek, pobudnik peticije proti poimenovanju, ki pa se je po daljšem premisleku odločil, da vabila ne sprejme (bo pa dogodku prisostvoval iz publike).

Dogodek pripravljata: Casnik.si in Demos na Kamniškem.

Dogodek bo sneman v avdio in video formatu.

Vljudno vabljeni!

Po koncu prireditve bomo obiskovalce povabili tudi na slovesnost v počastitev pesnika Karla Destovnika Kajuha.

Opomba: Obiskovalcem bo po znižani ceni na voljo knjiga Mnenja z mero, v kateri so zbrani nekateri izstopajoči članki, ki so bili v zadnjih dveh letih objavljeni na spletnem portalu www.casnik.si.

22 KOMENTARJI

  1. Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.
    ===================
    Ja, ne vem, kaj naj s tem. Slovenci smo punčke. Nismo na nobeni strani. In hranimo se iz svoje tragedije.
    Ne vem, tako pa tudi ne gre.
    Bil je v določenem smislu na “napačni” strani. Politično je bilo domobranstvo pod nacizmom zelo čudna in kratkovidna zadeva, kljub vsemu.
    Seveda povojne likvidacije po goljufivi amnestiji, ali še huje s posthumno amnestijo, so razkrile pravi obraz revolucije.

    • Obračuni z nasprotniki komunizma so nastopili že med vojno, tisti ki so to zaznali so se začeli upirati tej vrsti nasilja.
      Zakaj naj bi to bilo “napačno” ?

      • Navezava na nemce je bila politično napačna. Sicer smo slovenci precej progermansko navezani, pa vseeno. Lahko bi samo sklenili premirje z Nemci.

        • Ni nujno problem navezanost nekoga na Nemčijo, če je taka njegova volja in okus. Problem je navezanost na Hitlerjevo Nemčijo. To je pa tedaj pri Slovencih bilo možno samo med ljudmi brez vsakih obzorij v glavi, ali pri ljudeh s sprevrženimi predstavami.

          Seveda Balantiča niti približno ne uvrščam med njih. Nenazadnje je on eden od številnih slovenskih beguncev ( med njimi veliko razumnikov in veliko nekomunistov oz. protikomunistov) ki so iz območja pod od prvega dne brutalno nemško okupacijo, zbežali v področje pod znosnejšo italijansko okupacijo.

          Balantič je končal v plamenih revolucije sredi vojne in nima nič z napačno strategijo vodilnih v domobranstvu, ki so se namesto večjega distanciranja od nemškega okupatorja in gradnje stikov z zahodnimi zavezniki ( ki so jih nekateri protirevolucionarji sicer gojili, ampak v domobranstvu mimo volje vodstva) proti koncu vojne in ne glede na vsa znamenja in opozorila šli v dodatno zbliževanje in podrejanje okupatorju, celo z očitno pro-nacistično retoriko na javnih zborovanjih.

          Je pa res, da tudi meni strahospoštovanje dela slovenstva do Nemcev nekoliko preseda. Posebej ko isti, kdovezakaj, zviška gledajo na druge narode v smeri zahoda, juga ali vzhoda. Nemci imajo v nacionalnem karakterju nekatere izrazito dobre lastnosti, ki jih delajo učinkovite, a tudi slabe, ki jih delajo za relativno ( v vseh evropskih anketah izraženo, ne samo na jugu, vprašajte sosede Nizozemce, recimo) precej nesimpatičen narod.

          Je pa res, da so politično gledano, Nemci, očitno zaradi svoje katarze, v Evropi po drugi vojni vseskozi igrali v glavnem zelo pozitivno vlogo. Od Adenauerja do Merklove. Upam, da še čim dlje…

          • If, enkrat sem že podvomil o globini tvojih misli, zdaj dvomim ponovno.

            Prepričan sem, da ne moreš izhajati iz tistega dela Slovenije, zaradi katerega je Slovenija zgodovinsko Slovenija. Kjer ima jezik tonemsko intonacijo. S spoštovanjem do Štajerske, vseeno, kjer se jim o tonemski intonaciji ne sanja.

            Pred meseci je izšla knjiga M. Štrovsa,ki je doma s štajerskega konca, ki bi po moje morala postati učbenik za učenje sodobne slovenske povojne zgodovine. V tej knjigi, If, najdi mesta, kjer je govora o 70.000 mobiliziranih štajerskih moških in fantih. Del od teh, dobrih 15.000, je padel na frontah, ostali so se vrnili v prvih mesecih leta 1945. Desetkrat, kaj desetkrat, stokrat preberi to, preden boš ponovno začel napletati o navezanosti na Hitlerjevo Nemčijo! Si morda upaš 45.000 štajerskih zdravih mož in fantov, ki so se vrnili z raznih front in so v letu 1945 popolnili partizanske “brigade”, razdelati glede navezanosti na Hitlerjevo Nemčijo? Si upaš?!

            12.000 ali nekaj več organiziranih dolenjsko-notranjsko-ljubljanskih domobrancev pa si drzneš manipulativno obravnavati v svoji nevednosti glede navezanosti na Hitlerja. Si sploh razumel, da gre za fante, ki so praviloma imeli v družini ali v poznani okolici že mnoge pobite in masakrirane s strani t.i. partizanov. Gre za fante in može, ki so bili večinsko, brez sodbe pobiti po vojni in zmetani v jame in nimajo mastnih borčevskih penzij. In gre za vojake z območij, kjer so zaradi slabosti in neizpolnjevanja vojne zakonodaje s strani okupatorja partizani izvajali svoj krvavi terorizem?

            Torej, If, daj, ti kot očitno partizansko-pravljičarsko šolan človek, razdelaj, kdo je bil večji “izdajalec”, štajerski v nemško vojsko mobilizirani vojak, ki se po sodobni rdeči “logiki” ni “uprl okupatorju” in se je pustil mobilizirati, ali na svojevrsten način mobilizirani vojak v domobranske enote.

            Da te slišimo!

          • Kr neki očitki. Glede na to, da si mi grdo podtaknil stvari, ki jih nikoli nisem trdil, sem v dvomih, ali sploh odgovarjati. A naj vseeno demantiram: 1. da bi kdajkoli za katero od vpletenih vojaških formacij na Slovenskem med WW2 uporabljal pojem – izdajalci; 2. da bi kdajkoli kritično obravnaval mobilizirance v nemško vojsko; in 3. da bi bil partizansko-pravljičarsko usmerjen ( šolan) človek.

            Kakorkoli blagonaklonjeno in s spoštovanjem želim gledati na večino slovenskih fantov, vključenih v katerokoli od vpletenih formacij v kompliciran metež druge vojne, pa si obenem pridržujem vso svobodo kritičnega pogleda na politično vodstvo in vodstvo vojnih formacij.

            Ne skrivam svoje kritičnosti, v mnogočem odklonilnosti tako do partizanskega kot do domobranskega vodstva, njihove ideologije in njihovih ravnanj. Mnogo lažje se identificiram s pozicijami Andreja Gosarja ali Vladimirja Vauhnika kot pa recimo z Edvardom Kardeljem ali Leonom Rupnikom. In ja, tudi za vodstvo moje, ljubljanske škofije mi je žal, da med vojno in po njej ni bilo na taki ravni kot recimo v Zagrebu z Alojzijem Stepincem.

            p.s. Danes me ti tule pismeno uvrščaš v pravljičarsko- partizanski krog, včeraj me je pa neka oseba verbalno ozmerjala kot menda notorično pro-domobranskega človeka in SDSovca. Mika me, da bi rekel: “Solit se pejte vsi, eni in drugi!”

          • Ker nisi nič povedal, bom citiral tvoj stavek: “Ni nujno problem navezanost nekoga na Nemčijo, če je taka njegova volja in okus. Problem je navezanost na Hitlerjevo Nemčijo.” In naprej “ljudje brez vsakih obzorij”.

            Nadutost par excellence in osnovno nepoznavanje zgodovine lahko da nekomu danes željo, da zapiše takšne žaljive neobarbarske misli, oz. predpostavke. Ne zavedaš se, da v tistem času ni bilo niti pet ljudi na našem ozemlju, ki bi imeli bojda v svoji nerazgledanosti (po tvoje) čas in možnost, razmišljati tako, kot jim ti pripisuješ. Morda jih ni bilo niti pet.

            Samo partizansko pravljičarstvo še danes dela takšne predpostavke in nanje odgovarja s svojimi na roke delanimi moralnimi zaključki. In ti si enak njim. Preberi se.

          • Žal so bili dokazljivo v Sloveniji tedaj mnogi ljudje brez širših političnih obzorij, zlasti med delavstvom in kmetstvom, pa jih niti osebno kaj dosti ne krivim za to, ki so si nemškega okupatorja poleg etničnih Nemcev želeli, da bi po Hitlerjevem vzoru naredil red in ljudem našel delo. Tega si nisem izmislil jaz, o tem je veliko pričanj ( in pretežno ne iz “partizansko-pravljičarskih” virov). Zasavski revirji so recimo nemško vojsko pričakali veselo “okrancljani” s številnimi zastavami s Hackenkreuzi.

            Pravzaprav manjšina v ospredje svojih življenjskih vodil postavlja človekovo dostojanstvo, človekove pravice, civilizacijsko omiko in narodovo emancipiranost. Tako med drugo vojno in tako danes. Tudi danes izpričano nismo nič boljši, domišljavo bi bilo, če bi mislili, da smo.

          • If, to so zdajle moje zadnje besede na tole vseskupaj. Kakšno daljnosežno obveščenost neki pričakuješ pri navadnih ljudeh?! Še Velika Britanija ni bila dovolj obveščena ali pa je podcenjevala tako Stalina kot Hitlerja, pa naj bi bili navadni ljudje. Navadni ljudje so iz Domoljuba, Bogoljuba, Slovenskih večernic, včasih Slovenca, tudi Jutra, in pridig vedeli vse, kar so morali vedeti. Za več navaden človek v institucionalni zadevi, kot je vojna, ni primeren, saj tega ni sposoben obvladati. Pravzaprav nima niti pravice to početi, saj mu nekakšen privatni odpor brez odgovornosti za druge že moralno ni dovoljen, za organiziran odpor pa v resnici nima prav nobene pravne podlage, razen v okviru obstoječe države, tudi če je ta kapitulirala.

            Gre pa pravzaprav za moralno vprašanje, ki se večkrat pojavlja v zgodovini. Namreč tisti človek, učen ali neuk, ki je bil sposoben prestopiti svetopisemsko mejo “ne bom služil”, danes so to menda nekakšni pragmatiki, je lahko sprva mahal Hitlerju, čeprav je v Domoljubu pisalo drugače, kasneje, ko je namesto nacionalno socialističnega vetra zapihal internacionalno socialistični veter, pa se je spet ogrel zanj. Zato danes lezejo iz CV-jev vrhunskih partijcev tudi zabeležke, da so bili sicer tudi pri Hitlerjugendu, a so bili s pričami dokazali, da so pravzaprav bili proti Hitlerju. Malo morgen! Pa mi ne gre za to, da bi se pohujševal nad nacistično navdušenustjo 16 ali 17 letnih mulcev, ker predobro vem, kaj ima takšen mladič v glavi namesto svetovnega in življenjskega nazora, gre mi za to, da se že enkrat neha vsepovsod to defektno pravljičarstvo (navsezdnje tudi v komentarjih), ki je žal toliko defektno, da že ni več zmožno sestaviti resnih, oz. realnih življenjskih zgodb izpred 70, 80 let, in potem iz teh zgodb in dogajanj narediti urejene, zdrave in profesionalne zgodovinske traktate. Ki stojijo v vseh relevantnih pogledih: pravno, sociološko, psihološko, skratka življenjsko.

            Si me razumel?

          • Jawohl, Alles vestanden! Če si drugič spet v dvomih, da bi te jaz ali drugi diskutanti tule kaj dosti razumeli, svetujem, da svoj tekst napišeš vsaj 2 krat in potem še dodaš kratek povzetek v debelem tisku. Ni vrag, da potem celo jaz in ostale najtrše glave ne bi zakapirali kaj od tega, kar nam želiš vcepiti v glavo.

          • If … Ni vrag, da potem celo jaz in ostale najtrše glave ne bi zakapirali kaj od tega, kar nam želiš vcepiti v glavo.
            ————————–
            Ves čas spremljam to debato in vem da nimaš prav.
            Strinjam se z g. Antonom ko govori o nadutosti brez primere.
            Je pa treba priznat da znaš z besedami.
            A to ni tisto, manjka neko globlje razumevanje.

        • Politično korektno bi bila povezovanje z legalno vojsko tedanje uradne države, ki so jo okupirali Nemci, Italijani …

    • Zdravko,
      pravi obraz je komunistična revolucija razkrila že med drugo vojno, pod okriljem tuje okupacije.

      “Napačna stran” ni enoznačen pojem: napačna je bila tuja okupacija, a enako napačno je bilo tudi domače komunistično revolucionarno nasilje nad lokalnim prebivalstvom. Organiziranje vaških straž in domobranstva je bilo v največji meri odziv na revolucionarno nasilje.

      http://www.demokracija.si/fokus/revolucionarno-nasilje-v-ljubljani-v-letih-1941-in-1942

      https://sl.wikipedia.org/wiki/Varnostno-obve%C5%A1%C4%8Devalna_slu%C5%BEba

      Izbira strani je bila ničeva: po porazu napačnega nacizma je prevladal napačni komunizem. V obeh primerih napačna stran, s to razliko, da je bil nacizem razgaljen in obsojen kot zlo, komunizem pa si je za dolgo, predolgo časa pridobil moč potvarjanja zgodovine.

      • Saj zato pravim, da je šlo za politično gledano “napačno” stran. Vsekakor bi neke vezi z zavezniki morali imeti, če bi bilo vodstvo politično sposobno. Nesposobnost vodstva je zapravilo vse. Na drugi strani pa imamo hudobijo komunističnega vodstva. In je bil boj nesposobnih proti hudobnim. Kdo naj bi zmagal?!

  2. Zelo nerazumljivo mi je, da se nihče iz občine, ki je Balantičev rojstni kraj in ki je po njem poimenovala knjižico ( pa so zdaj nekateri sprožili tak halo, pravi stampedo v stilu najzadrtejših boljševikov) ne bo udeležil pogovornega večera, na katerem bo predaval med drugimi največji literarni poznavalec Balantičevega opusa prof. Pibernik.

    To je totalno iracionalno. Očitno ne župan, ne podžupan ( ki sodi v krog predlagateljev), niti neki drugorazredni občinski uradnik ne.

    Naj razume, kdor more. 🙁

    • Nisem presenečen, da je med diskutanti tudi Alenka Puhar. Skoraj bi si upal staviti, da po mojem odlična izjava o Balantiču in njegovem javnem spominu nosi v veliki meri prav njen pečat. Daleč izstopajoče publicistično pero pri nas.

    • Med nastopajočimi na pogovornem večeru sta kar dva domačina:
      ddr. Verena Perko in Tone Ftičar. Pravzaprav je domačin tudi France Pibernik, rojen v Suhadolah v občini Komenda, ki je soustanoviteljica knjižnice Franceta Balantiča Kamnik.

  3. Hvala uredništvu Časnika za ponovitev vabila.
    Tu je prilika, da se dobromisleči združimo in dodamo ob jubileju konca vojne in malem jubileju osvoboditve in samostojnosti kamenček k spravi slovenskega naroda.

    Hic Rhodus,hic salta je latinska modrost in apel za priložnost, da se izkažemo kot dobronameren in demokratičen narod, ki je proti ohranjanju zla in nasilja.

Comments are closed.