Kritike na račun katoličanov in Cerkve so pri nas že folklora. Seveda so dobrodošle, kadar so upravičene. Cerkev, čeprav božja ustanova, smo od škofov do vernikov pač ljudje z vrlinami in slabostmi. Med dobronamernimi kritiki so še posebej pogosti tisti, ki radi razlikujejo med verniki in institucijo. Češ, da nimajo nič proti veri, ne marajo pa Cerkve kot institucije. Čemur pogosto, četudi z nelagodjem, prikimavamo tudi katoličani. Kako tudi ne, če pa z lahkoto naštejemo kopico grehov, storjenih v imenu Cerkve. Nekoč in danes. Od tod seveda ni več daleč do ugotovitve, da bi bilo bolje, če bi se Katoliška cerkev decentralizirala v slogu protestantskih cerkva, se odpovedala bogastvu in želji po vplivu, ter skrbela le še za dušni blagor vernikov.
Prijetno, a v resnici površno razmišljanje, ki vidi le slabosti in stranpoti institucionalne organiziranosti, zanemarja pa njene prednosti. Vidi bogastvo, pohlep, boj za vpliv, podcenjuje pa tisto največje, kar poleg Jezusovega nauka ponuja institucija: zavetje, tako duhovnikom kot vernikom, da lahko Jezusov nauk čim bolj polno živimo. Vse to se nam, ki živimo v varnem okolju in v izobilju, morda zdi manj pomembno, a bi nam moralo biti krizno dogajanje zadnjih let v svarilo, da lahko nekega dne naše varno okolje tudi izgine.
Pred meseci je bila v Nemčiji objavljena raziskava Fondacije Friedricha Eberta o nagnjenosti Nemcev k desničarskemu ekstremizmu, ki je med drugim obravnavala tudi vpliv veroizpovedi. Raziskava je pokazala najmanjšo nagnjenost k desnemu ekstremizmu pri katoličanih, sledijo evangeličani, najbolj pa so vplivu ekstremizma podvrženi ateisti. Za stanje duha v Sloveniji so nepričakovani rezultati v resnici preprosto razložljivi in povsem skladni tudi z zgodovinsko izkušnjo nacistične Nemčije, kjer je Katoliška cerkev bila edina opozicija Hitlerju, ki jo je s podpisom konkordata sicer utišal, ni pa je pokoril. Pa ne le zaradi Jezusovega nauka, temu sledijo tudi evangeličani, ampak zaradi skupnosti in zavetja. Za razliko od evangeličanov in ateistov so imeli katoličani nauk in oporo v Cerkvi in njeni hierarhiji, medtem ko so bili prvi in drugi prepuščeni sami sebi. Tako so znotraj nemške Evangeličanske cerkve ves čas nacistične oblasti bila prisotna močna rasistična gibanja, denimo Gibanje nemških kristjanov, ki so želela nemško cerkveno življenje očistiti judovskih vplivov.
Čim močnejša je skupnost in njena hierarhija, tem varnejše zavetje nudi svojim pripadnikom. Seveda katoličani od cerkvenih velmož povsem upravičeno pričakujemo ravnanje v duhu Jezusovega nauka in prav je, da smo kritični, kadar izneverijo naša pričakovanja. Ob tem pa se moramo vendarle zavedati, da ne gre zavoljo človeških slabosti z revolucionarnimi metodami rušiti zidov, ki nam že dvatisoč let nudijo zavetje.
Foto: Radio Ognjišče (p. dr. Robert Bahčič)
