V vrtači med KT15 in KT16 sem tacal po grobišču

18
Recitatorja in moderator
Recitatorja in moderator Foto: Aleš Čerin

Zgoščen čas je. V soboto sem bil na dveh pietetnih prireditvah. V Ljubljani so se s povorko križev – predstavniki župnij so na Kongresni trg prinesli križe z imeni krajev in številom žrtev povojnih pobojev – spomnili govora maršala Tita, ko je pred sedemdesetimi leti z balkona Ljubljanske univerze napovedal morijo. Zvečer sem se v Crngrobu pri Škofji Loki udeležil pesniškega recitala ‘Pasijonke’, kjer so se mladi Ločani z branjem poezije in petjem žalostink na simboličen in spoštljiv način poklonili spominu na vse žrtve druge svetovne vojne in revolucije. Recital pod arkadami mogočne, tudi z umetnostno-zgodovinskega vidika pomembne romarske cerkve Marijinega oznanjenja, s pogledom na simbolno-razpadajočo bližnjo mežnarijo iz katere so iz Avstrije vrnjene vojne ujetnike zvezane vodili na bližnja morišča, me je pretresel in zabolel. (Več o pobojih: Alojzij Pavel Florjančič – Povojna grobišča v Crngrobu)

Med KT15 in KT16

Po recitalu, na katerem nam ni bilo do bučnih aplavzov, pač pa do dostojanstvenega premišljevanja, sem se pri domačinih pozanimal, kje so crngrobska množična grobišča, kjer so končali po vojni vrnjeni ujetniki. Tudi ženske, ki so jih še prav posebno skrbno zasuli s tonami materiala. Z roko so mi pokazali smer proti bližnji vasici Pevno in povedali, da že ob cesti, ki vodi v Škofjo Loko, stoji križ. Odpravil sem se tja, manj kot 100 m od zadnjih hiš v Crngrobu. Pomolil sem pred križem, malo pogledal naokoli in … se zgrozil.

Vrtača za križem je namreč prvo od petih grobišč*, v katerih ležijo posmrtni ostanki med 200 in 300 ljudi, jaz pa sem na letošnji tekmi Zimske lige v orientacijskem teku med točkama KT15 in KT16, ubral pot preko nje. V tekmovalni vnemi takrat križa nisem opazil. Pravzaprav sem že pred njim zavil v vrtačo. Nevede sem tacal po zakopanih truplih … Groza me je! Kolikokrat sem do sedaj kot orientacijski tekač že tekel preko trupel?

Karta za orientacijski tek Suha
Karta za orientacijski tek Suha

Karte za orientacijski tek so na papir perfektno izrisane podrobnosti na terenu. Na njih z olivno-zeleno barvo označujemo terene preko katerih je prepovedano teči, recimo privatna zemljišča okoli hiš. Da ne delamo škode in da ne motimo ljudi v njihovi zasebnosti. A na njih ni označenih mest, kjer so zakopani ljudje, kjer se iz pietetnih razlogov ne bi smelo teči. Pač pa bi se bilo potrebno ustaviti, zmoliti, pomeditirati, … skratka se zamisliti. Izdelovalci kart seveda takih mest ne poznajo, ker veliko lokacij pravzaprav niti ni poznanih ali pa so znane le poznavalcem. Ali bi bilo treba za slovenske razmere za orientacijske karte izumiti novo barvo za označevanje pietetnih območij, ki bi se jim tekači izognili, da ne bi tacali po truplih, kjer bi se na njih robovih lahko zaustavili, v mislih zmolili, se nekateri pokrižali?

Čas je …

… da pokopljemo vse mrtve. Čas je, da označimo vsa mesta pobojev in vsa grobišča. Na terenu in na kartah. Da nezavedno ne tacamo po pietetnih območjih. Čas je, da se zamolčano izjoče, čas je, da izjokano pride tudi v našo kolektivno zavest. Čas je, da nas močno zaboli, da se zamislimo.

Čas je, da začnemo proces, dolg proces odkritega in raziskovalnega bližanja resnici z vseh strani. Čas je, da se proces nadaljuje v odpuščanje, ki bo skozi sočutno v človeku počasi, počasi vodil do sprave, da – kot je rekel mladenič na Pasijonkah – “ob kaki novi priložnosti spet ne podivjamo, da zgodovinskim dejstvom dovolimo, da nas izučijo”.

*Vir: Lokacije prikritih vojnih grobišč (seznamoznake na zemljevidu Slovenije – Geopedija)

Foto: Aleš Čerin

18 KOMENTARJI

  1. Ni potrebno na orientacijski tek. Dovolj je doma odpreti pipo in priteče voda, ki v izvire solzi skozi grobove umorjenih.

    • Zdravko, točno to sem povedal takoj na začetku zadnjega dela: “Čas je … da pokopljemo vse mrtve. Čas je, da označimo vsa mesta pobojev in vsa grobišča. Na terenu in na kartah. Da nezavedno ne tacamo po pietetnih območjih.”

      Vse dobro.

      • Ja, Aleš. Želim samo reči, da bi me osebno motilo označevanje stotin morišč vsepovsod, ki so nam v sramoto. Nujno je potrebno prekopati posmrtne ostanke, ta sramotna morišča potem lahko tudi pozabimo.

  2. Na omenjenem območju v bližini prelepe Marijine cerkve v Crnogrobu ( po mojem, a ne samo mojem- glej recimo delo Emilijana Cevca, ene najlepših v Sloveniji in po nemarnem nekoliko pozabljene) so, kolikor mi je znano, pobiti Hrvati. Med drugim nekateri vodilni ustaškega režima NDH s svojimi družinami vred. Njihov vrhovnik Ante Pavelić pa je uspel zbežati iz od zaveznikov upravljanega taborišča v Avstriji in potem s skrivanjem preko Rima ( sporna vloga nekaterih katoliških ustanov) zbežati v Argentino in kasneje v Francovo Španijo.

    Iz napisanega sledi med drugim, da je vendarle sporno trditi, kar se neredko trdi iz nekaterih katoliških oz. desnih vrst, da so bili vsi po vojni pobiti sami nedolžni ljudje ali vsi mučenci za vero ipd. Pravno gledano da, a moralno…?

    To velja za ustaše, a najbrž tudi za kakšnega Slovenca. Nenazadnje iz podatkov Inštituta za novejšo zgodovino sledi, da je med vojno vsaj 4400 ljudi neposredno pobila tudi protirevolucionarna stran, le manjšino od tega v odprtem boju s partizani ( kar je z vidika mednarodnega vojaškega prava edina korektna oz. sprejemljiva oblika).

    Nočem zmanjševati zločina revolucije med vojno in po njej. Niti pretresljivosti žalovanja in spomina za izvensodno pobitimi. Je pa le dobro, da si nove generacije ustvarjajo čimbolj široko sliko, da vidijo več plati, da skušajo ljudi, vse ljudi, čimbolj človeško razumeti. Mimogrede, v drugi svetovni vojni in tik po njej je življenje izgubilo 100.000 Slovencev ( od teh pa 15.000 tik po njej).

    Prav je, da kot narod razumemo in sočustvujemo z bolečino svojcev in dragih vseh teh 100.000. In prav je, če si krščansko odpustimo za dejanja pred 70 leti- in to vsi vsem. In seveda je prav, da ima vsako človeško bitje svoj grob in pravico do častnega spomina.

    De mortuis nil nisi bene ( o mrtvih le dobro)je sicer morda nekoliko pretirano rečeno, a vendarle- izrek ima svoj globok smisel in humano sporočilo.

    • Dragi IF: Hvala za ta pogled. Se strinjam s tem kar pravite: “Je pa le dobro, da si nove generacije ustvarjajo čimbolj široko sliko, da vidijo več plati, da skušajo ljudi, vse ljudi, čimbolj človeško razumeti. Mimogrede, v drugi svetovni vojni in tik po njej je življenje izgubilo 100.000 Slovencev ( od teh pa 15.000 tik po njej).”

      Sam sem si poskusil ustvariti – za ta crngrobski primer – zelo široko sliko. V besedilu imate povezavo do zelo dobro dokumentirane študije Alojzija Pavla Florjančiča – Povojna grobišča v Crngrobu. So bili v resnici večinoma Hrvati, lahko tudi Slovenci. Izgleda pa, da so višje funkcionarje odpeljali v Zagreb na sojenje (kjer so vse obsodili na smrt), ostali so ostali tu in bili likvidirani brez sojenja. Tudi veliko žensk. Eno od grobišč, je bilo namreč namenjeno samo ženskam. Ki po moje niso imele kakšne vidne vloge v vojni.

      Vsekakor, gotovo se strinjava, da se moramo bližati resnici, pietetno pokopati pa prav vse. In to ne v vrtače in brezna, kot je situacija sedaj.

      • Točno tako! To je relativizacija problema, IF. Težko te je razumeti, o kakšni človečnosti neki govoriš. Šlo je za likvidacije. Samo sojenje niti ni toliko problematično, ker vemo kako so sodišča delovala in še danes delujejo.
        Torej, šlo je za vnaprej izrečeno sodbo in izvršitev. In to navkljub izrečeni amnestiji, tako tisti prej, kot tisti posthumni. Razumeti je potrebno da je šlo za masovno likvidacijo, izvršeno v tajnosti. To kliče po rehabilitaciji, s katero so začeli celo sami komunisti. Mislim na amnestijo avgusta, 1945.
        Gre za storjeno krivico, ki jo je potrebno pripoznati. Mi se pa stalno obmetavamo z zločinci, kot da nam ni mar za pravico.

        • Ti Zdravko, bereš pri meni nekaj, česar niti med vrsticami nisem želel napisati. Kako da mi je lahko g. Aleš Čerin tako korektno odgovoril, ti pa niti približno. Seveda ima dodatno težo, kot praviš, ta “masovnost likvidacije, izvršene v tajnosti”. Grozljiv zločin, nikoli mu nisem zmanjševal teže.

          Posebej pretresljivo, kako so svojcem in dragim vseh 45 let preprečevali ( in na nek način to še vedno onemogočajo), da bi vedeli in žalovali na način, kot gre ljudem. Na slovesnosti pred dnevi na Kongresnem trgu so me na fotografijah g. Čerina posebej pretresle starejše gospe v črnem z napisi far in fotografijami svojih ljubih. Oblečene so bile kot iz nekega drugega časa, kot da se je za njih čas leta 1945 za vedno ustavil.

          Opisana občutja avtorja članka po odkritju, kje je tekal, v celoti razumem.

          • Jaz ne vem kaj si ti želel napisati. Jaz ne morem razumeti tega javnega čustvovanja. Kaj boste jamrali o tem kako so nekaterim preprečevali žalovanje! Če količkaj veste o žalovanju, potem najprej veste, da z ničemer ne morete olajšati trpljenja žalujočih. Torej, jaz v tem vidim kvečjemu prilizovanje. Neumestno. In ponižujoče.

            Krivica je tisto, kar lahko javno rešujemo. Ne pa da prirejamo neka javna sočustvovanja, zahtevamo javna kesanja, javna spovedovanja in kaj vem kaj še se ne vleče na plano.
            Medtem ko ti vpiješ zločin, ti pride rudarski inšpektor z odločbo ustavi dela v Hudi jami. No, to je učinek. Zdaj pa imej ti zločin!
            Dajte že odrast in resno stvari jemat. Ker so resne!

          • Pa kaj sem jaz ta rudarski inšpektor, ki je ustavil dela v Hudi jami, ali kaj? Kakšna je pa moja vloga pri zadevi lahko drugega kot skušati razumeti in sočustvovati? Kako neki boš popravljal nepopravljivo, lepo te prosim? Boš ti kot Kristus, ki je obujal k življenju Lazarja, ali kaj? Po 70 letih … Ne vem, spravi se na papeža Frančiška in njegove besede, če te je že taka volja, kje si prav mene našel, da me mrcvariš. Dost mam, naj ti bo vseeno lahka noč.

    • IF problem je v tem,da osnovnošolci in kasneje dijaki nimajo pravega pogleda na
      novejšo zgodovino,v šolskih ustanovah je bore malo resnice o povojnih in medvojnih pobojihin partzanstvu!Zgodovina in Inštitut za novejšo zgodovino o tem skrbno več,ali manj molčita.Razlog za to je “zaveza” k molku in kruhoborstvo izprijenih zgodovinarjev,ker jih ni toliko v hlačah,da bi izstopili iz diktiranih enosmernih tolmačenj dogodkov med in po vojni.Jasno,da so bili storjeni zločini,ki se ne morejo obravnavati kot zgodovina države v vojni,ampak kot zločin,zločin storjen iz koristoljubja,oziroma maščevanja kapitalističnim izkoriščevalcem,duhovščini in intelektulcem,ki so predstavljali sovražnike revolucije.Žalostno je,da so postali državljani napadene države čez noč izdajalci,ker se niso opredelili za partizansko borbo proti okupatorju spričo dolomitske izjave in pijadejeve doktrine predstavljene na drugem kongresu AVNOJ-a v Bihaću!Posledice montiranega razkola slovenskega naroda pod taktirko boljševikov so bile in so še grozljive!
      IF zgodovine,ki bi obelodanila nanizana dejstva,kot kaže še dolgo ne in tudi
      spoštovanja do slovenskih žrtev ne!Mislim,da je pobijanje ljudi brez vsakih sodnih
      postopkov velik zločin in huda kršitev vseh človekoljubnih konvencij!
      Grob si zasluži vsakdo,ki je padel v poštenem boju,kakor tisti,ki so bili žrtve zarot
      in revolucije ter komunističnih špekulantov,ki so lagali in ščuvali k bratomorni
      vojni in manipulirali,vendar so ti ljudje danes narodni heroji in mnogo je med njimi
      takih,ki so si naložili težko breme s svojimi “herojstvi”!Nikomur ne bi bilo treba bežati v Ameriko,Argentino,Kanado in nositi bremena stigme izdajalca,če bi bil narod složen in ne izmanipuliran!IF zakaj je morala v Šentrupertu pomreti cela Mavsarjeva družina,povej,ali vprašaj na Inštitut novejše zgodovine,malega edino preživelega najmlajšega sina so sledili toliko časa,da so tudi njemu vzeli življenje,kako je lahko enajstletni deček predstavljal nevarnega človeka in
      nasprotnika revolucije!
      Za konec citiram odstavek iz tvojega pisanja:” Iz napisanega sledi med drugim, da je vendarle sporno trditi, kar se neredko trdi iz nekaterih katoliških oz. desnih vrst, da so bili vsi po vojni pobiti sami nedolžni ljudje ali vsi mučenci za vero ipd. Pravno gledano da, a moralno…?
      Vprašam te,katere so nekatere katoliške in desne vrste,ali so to morda tisti,ki so bežali iz strahu pred smrtjo in nosili stigmo kolaboranta,izdajalca in domobranca?
      Ali naj namesto tebe odgovorita Repe in Pirjevec itd?!

    • Šele zdajle sem se poglobil v tvoje pisanje. Neverjetno, kakšen totalitarist se skriva v tebi. Z jarimi demokrati ne bo nikoli nič pametnega, ugotavljam. Svet ni črnobel. In na roke delano moraliziranje se zmeraj sfiži…….

  3. Nedolžnost je neumestna.
    Likvidirani so bili po krivici.
    Težko govorimo o zločinu, ker je to bila naša lastna regularna oblast. S tem sprevržemo svet iz tečajev.
    To je narodova zgodovina, kakorkoli jo obrneš. Ne moremo ustaviti sveta.
    Vprašanje je ali smo sposobni prekopa teh žrtev, ki so bile navsezadnje celo amnestirane za iste stvari zaradi katerih so bile likvidirane (vsaj uradno). Resnica bo že še prišla na dan. A očitno je naša nesposobnost že legendarna.

    Kučan se smeje, medtem ko se za njegovim hrbtom govori zločinec. In vsi ostali z njim.
    In IF, tu je ustavljena Huda jama, ker se jezik otresa. O zločinu bi lahko govorili, če bi nam to tujci naredili. Ker so pa to naši, naša lastna oblast, pa ne gre tako preprosto. Niti na sodišče ne moremo nobenega pripeljati, pa bi se ustili z zločinci in zločinom. Samo smejejo se.
    Kdo bo šel pred sodnika in mu rekel zločinec? Kje je bedak? Ali pa pred Kučana? Ni ga, seveda, nobenega.

    Medtem pa kosti ostajajo. Ko govorimo o trpljenju svojcev je kakor da bi jim zraven sol dodajali na rane. 25 let že.

    • Zdravko … Težko govorimo o zločinu, ker je to bila naša lastna regularna oblast …
      ———————————-
      Kako ?
      Treba je pogledat resnici v oči !!!
      Ne more bit nekaj regularna oblast, če odstraniš opozicijo tako, da jo pobiješ in zmečeš v jame ter zasuješ.
      Kljub temu, da je ta čas že toliko odmaknjen, je to potrebno storit. Ker tega nihče ne bo storil namesto nas.
      To moramo storiti sami, zaradi nas samih in zaradi naših potomcev.

      • Vseeno, Amelie. Kralj je predal oblast Titu. Ne moremo ustaviti sveta in ga vrniti 70 let nazaj. Ali pa imeti to za izgovor, da ne pokopljemo teh po gozdovih.

      • Ne, časa res ne moremo zavrtet nazaj.
        Smo taki kot smo, vendar upanje še obstaja. Sem pa slišala pripombe od mnogih kot na primer, “še naša generacija umre, potem bo pa bolje ?!
        Nič ne bo bolje, kvečjemu obstaja nevarnost da se kalvarija spet ponovi !
        Neodgovorno do konca !!!

Comments are closed.