V Vatikanu se smejejo, doma smo zamišljeni

Teolog Karel Bolčina pravi, da se Sloveniji v Vatikanu že smejejo – doma smo nad tem nekoliko žalostni. Nekaj smeha je s poetično samo-primerjavo s Črtomirjem povzročil tudi kardinal Rode. No, v primerjavi s “primerom Uran” so se tokrat prizadeti in Cerkev hitro odzvali.

Še v eni stvari bi lahko bili kritični do kardinala dr. Rodeta: ne pritiče duhovniku, tudi kardinalu ne, da govori o maščevanju, naj bodo obtožbe na njegov račun še tako neresnične in za nekoga na kardinalskem položaju tako zelo neprijetne.

Najnovejša obtožba o očetovstvu še najbolj spominja na mehiško “žajfanco”. Toda če odmislim plehko komercializacijo podobnih duhovniških usod in tudi kardinalovo slovansko mitološko primerjavo, je “lepo prijateljstvo z dekletom” nekaj najbolj človeškega, kar je kdaj povedal dr. Franc Rode. Kakor da bi se spustil s piedestala na katerem je – tako nesimpatično in tako odmaknjeno od realnosti – sedel, ovit v vlečko cappe magne in hermelina. (Angleška verzija Wikipedije pod tem geslom prinaša v ilustracijo fotografijo kardinala dr. Rodeta).

Presenetljivo – ali pa tudi ne: tudi sedanji papež, ki tako poudarja element racionalnosti v krščanstvu, se je vrnil k tradiciji pompoznih papeških oblačil, s katero so prekinili že njegovi predhodniki.

Obtožbe o očetovstvu dr. Rodeta so prišle sumljivo kmalu po podobnih obtožbah o očetovstvu nadškofa Urana. Tudi obtožbe na račun slovenskega kardinala in odziv nanje pa potrjujejo, da Cerkev vprašanjem, povezanim s spolnostjo, zares posveča daleč preveč pozornosti. Pomembnejša tema bi lahko bili odnosi med vrhovnimi predstavniki Cerkve: če so v ozadju najnovejših obtožb res osebne zamere ali boji za oblast v Cerkvi, bi bilo to tisto, kar bi zahtevalo pozornost; takšen, profan odnos, znotraj institucije kot je Katoliška cerkev je meni kot katoličanu v veliko večje pohujšanje kot domnevne posledice “lepega prijateljstva”.

Ko se bodo senzacionalne obtožbe polegle in morda za vse vpletene celo razčistile kot neresnične, bodo pred domačo in vesoljno Cerkvijo ostali isti, pereči problemi in isti, večni izziv: posvečevati ta svet, prav to realnost, v kateri smo. Celibat, če je seveda sploh živet prav, je le majhen delček vsega tega.

Potrebujemo zrelejši odziv na kar je morda zrežirani napad na Cerkev; “pogrom” se mi zdi prehuda beseda, ki razodeva preobčutljivost na zunanjo kritiko, naj bo še tako cenena. Časopisu, ki ima ambicije resne publikacije, pač ne gre, da na prvi strani pride na dan z nepreverjeno “rumeno” zgodbo. Kakorkoli: takšni napadi lahko škodijo le zunanji, socialni, politični, ekonomski konstrukciji Cerkve, ne njenemu bistvu. Zato je temeljno vprašanje, ne, ali so resnične navedbe o očetovstvu dr. Rodeta ali nadškofa Urana, ampak, kakšna pastirja sta (bila) in ali je Cerkev na Slovenskem sol in kvas v letu Gospodovem 2012.

Foto: Wikipedia