V. Taufer, Delo: Javno pismo kamniškim meščanom

8

Spoštovani meščani in izvoljeni predstavniki občinskih svetov Kamnika in Komende, lepo in za slovensko poezijo razveseljivo novico, da ste želeli kamniški knjižnici dati ime po liriku Francetu Balantiču, svojem rojaku, enem naših najboljših pesnikov v prvi polovici 20. stoletja, je hitro dohitel preklic zaradi protestov, da je bil v svojem 22. letu pesnik ubit v domobranski uniformi, torej kot vojak v okupatorjevi zavezniški enoti.

Oktobra 1943, le slab mesec pred smrtjo Franceta Balantiča (24. novembra v goreči domobranski postojanki v Grahovem), je bil po kapitulaciji fašistične Italije v prvi nemški ofenzivi moj oče, pripadnik Sokolov, od začetka okupacije aktivist OF, ujet in je od bomb smrtno ranjen kot Balantič skoraj ves zgorel na pragu zažgane hiše. Nekaj let po vojni sem še najstnik doživel katarzo sprave, ki me je pretresla do dna duše, srca in pameti. Poklican sem bil k smrtni postelji moža, ki je umiral zaradi posledic ran, ki so mu jih bile zadale iste bombe. Trpel je zaradi občutka krivde, da je od očeta zahteval, naj zapusti skrivališče v njegovi hiši, kajti Nemci so zagrozili s požigom hiše in s smrtjo vsakemu gospodarju, v katerega hiši bi se kdo skrival. Mučil se je z očitkom, da sem zaradi njegove odločitve ostal brez očeta. Silovito me je ganila njegova človeška stiska, saj je v nemški krutosti doživel isto usodo z vsemi osemnajstimi v krut poboj pahnjenimi moškimi v vasi. Občutil sem njegovo najčistejšo človeško bolečino.

Vem, da je mogoča zgolj osebna sprava. Osebna sprava zahteva osebno etično spoznanje; v širšem pomenu, da doseže možnost širše katarzičnosti, pa družbeno in narodno spoznanje.

Tragično za našo usodo očitno še za več rodov je to, da smo zabredli do tako zatohlih globin in zaslepljenosti zamer, sovraštev, političnih obračunavanj in ideoloških obstreljevanj, da je pot k osebnim katarzam silno težka, tvegana, skoraj nevarna. Nacionalna in družbena se zdi le še komaj mogoča.

Sprava se ne izkusi zlahka in tudi v širši meri, kulturni, nacionalni zahteva osebna spoznanja. Potrebuje čas, veliko časa. In močne, čiste volje. Nismo edini. Nekaj izkušenj mi pripoveduje, da vojne zamere med Jugom in Severom iz ameriške državljanske vojne še zmeraj tlijo; da so se Francozi po 200 letih ob obletnici njihove revolucije še zmeraj lasali.

V prvih petdesetih letih, ko sem začel iskati svoj pravi pesniški glas, sem v prvem ali drugem letniku študija slišal za poezijo Franceta Balantiča. Hodil sem v Slovansko knjižnico, ki je bila tedaj v prvem nadstropju Mestnega muzeja. Stopil sem do upravnika prof. Franceta Dobrovoljca, ki je bil med nami študenti na glasu spoštovanega, a strogega in pedantnega gospoda. Vedel sem, da je zbirka V ognju groze plapolam »pod ključem«, samozavest začetnika s komaj nekaj objavljenimi pesmimi pa mi je dala pogum, da sem ga vprašal, če bi lahko prebral Balantičevo zbirko. Molče mi jo je prinesel: »Vrnite mi jo čez dva dni, v ponedeljek.« Dovolj časa, da sem si lahko prepisal pesmi, ki so se mi zdele posebej močne. Prepričal sem se, da je silovit pesnik, vzbudil mi je občudovanje in spoštovanje, dobil sem do njega osebni odnos, kot ga imam še zmeraj: do enega najmočnejših pesniških glasov slovenskega ekspresionizma. Glas, ki odmeva in ima veljavo. Vesel sem bil, da smo ga slovenski pesniki javno že davno sprejeli medse, literarna znanost in antologisti pa mu zagotovili mesto med slovenskimi vrhunskimi pesniki. Sredi sedemdesetih let sem kot novinar kulturne redakcije Radia Ljubljana obiskal pisatelja Matevža Haceta, ki je bil kot partizanski komisar eden izmed poveljnikov napada na postojanko v Grahovem. V pogovoru sem ga mimogrede vprašal, kaj meni o poskusu, da bi iz že goreče postojanke priklicali pesnika, kateremu so jamčili življenje. »Nič nimam dodati k tistemu, kar sem že opisal v Komisarjevih zapiskih. Ste brali? Kaj bi vi naredili v njegovi situaciji, v njegovi koži pesnika, med tovariši sredi boja?« Začutil sem, da je razumel molčeč pogled za pravi odgovor. V knjigi zapiskov mi je sam povedal svoj odgovor in razumevanje, da so oblegovalci prisluhnili oblegancem, ki so v goreči postojanki »zapeli zateglo in otožno pesem«.

Spoštovani, skušal sem utemeljiti svojo željo, ki je želja prav tako slovenskega pesnika, da bi se z vojakom Balantičem spravili in ga z vsem spoštovanjem sprejeli in počastili kot velikega pesnika. V čast vam bo, če bo vaš hram kulture imenovan po njem – tudi kot pričevanje vaše katarze, tako potrebnega in nujnega očiščenja kulture vsakršne izključujoče ideologije in podtikanj preračunljive politike.

Pogovarjajmo se v svojem »nečistem« času o minulih stvareh spoštljivo in pošteno. Zavedajmo se, da pri tem govorimo tudi s svojimi mrtvimi.

Vir: Delo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Briljanten zapis!!!

    Spoštljiv poklon pisatelju, gospodu Tauferju!

    To zmore le duhovno in vrednotno izoblikovan človek.

  2. Dvomim, da bojo taki zapisi kogarkoli v karkoli prepričali. Glede teh stvari se vedno preveč komplicira in filozofira. To je zguba časa.

    Argument domobranstva je leta 2015 povsem mimo, tako da so take debate brezpredmetne. Če imamo za največjega pesnika pijanca Prešerna, potem mislim, da bi vsi skupaj lahko mirno preživeli tudi s knjižnico domobranca Balantiča.

    Skratka, ne zavijajmo stvari v celofan. Prerekanje o teh stvareh je debilizem. Če so pač tisti, ki o tem odločajo, tako odločili, naj tako bo, razen če proti temu res ni nekih tehtnih argumentov. V tem primeru jih pač ni. Gremo dalje. Zakaj bi se ukvarjali z vsakim bedakom, ki mu nekaj ni prav, še posebej, če niti sam na ve, kaj mu ni prav?

  3. Tauferjevo javno pismo je neizmerno pozitivno dejanje, ker ga je napisal kulturnik, ki sicer simpatizira z levimi pogledi na življenje.

    To je iskreno ponujena roka, ki si zasluži hvaležen stisk.

    So primeri, ki pričakujejo, da se tudi z desne ponudi roka.

    Sveta maša za partizane je bil takšen primer.

    • Saj ravno v tem je problem, ker se vedno vse reducira na levo-desno dojemanje.

      Kaj imata v tej zadevi levi ali desni pogled na življenje opraviti s čimerkoli? Tu se gre za zdrav razum, racionalnost in nič drugega.

      Tako da tu ne gre za vprašanje levičarjev ali desničarjev, ampak za vprašanje razumnih ali pa nerazumnih ljudi.

  4. To je lep primer, ki dokazuje, da je država takšna kakršna je oblast.

    Zato ni prav, da se hudujemo na državo, ki ima demokratične in človekoljubne temelje, ampak na tiste, ki ne zagotovijo, da bi se demokratični in človekoljubni temelji uresničevali.

    Čim posplošimo kritiko na državo, ne pa na tiste, ki zavirajo demokratičen in človekoljuben razvoj, smo podprli tiste, ki so cokla razvoja.

  5. Pesnik Taufer zna pisati zelo pretanjeno, zato ne bi mogel reči, da se me članek ni dotaknil. To ne bi bilo res.

    A vseeno bi si želel za vse dogodke en resen zgodovinski kontekst. Nemci so seveda “čistili” za vojaško nesposobnimi Italijani. Tu me moralna plat ne sme zanimati, kajti območje Slovenije je bilo okupirano, glavna teža zločinskosti Kriminala z veliko začetnico pa seveda na državi, oz. državah, ki so izvedle okupacijo. Velik del pa seveda tudi na organizatorjih t.i. odpora. Interne moralne in moralizirajoče zgodbe so v takšnih razmerah nastajale vsepovsod. Toda vedeti moramo ob tem tudi: Kje je bila ta hiša, ki so jo zažgali? Kdaj so jo zažgali? Zakaj so jo zažgali? Katero t.i. partizansko poveljstvo je organiziralo skrivanje po hišah? Kako to, da sta se našla ravno Taufer in ta umirajoči gospod? In tako naprej.

    Za partizanske zgodbe je namreč značilna neka posebna logika. Vse, povezano z okupatorjem, je negativno (kar generalno seveda drži, v detajlih pa ne vedno), zato je vsakršno dejanje, kjer nastrada ne-okupator, pač visoko moralno, če pa nastrada pravi partizan (en delček Sokolov je bil za OF), pa je to še posebej pravilno. Tako se zakrije ves vojaški diletantizem “osvoboditeljev”, kjer so vrhovni vodje imeli po lastnih izjavah v glavi (tudi) to, da žrtve morajo biti.

    Sicer sem nečak strica, ki je bil (glede na moje trenutne ugotovitve) enajstkrat zazidan v rudniku v starosti 18 let in pet mesecev.

  6. Ne gre le za vprašanje razumnih, ampak tudi vrednotnih ljudi. Razum sam po sebi še ne pomeni vrednotnega dejanja.

Comments are closed.