V šoli odrešenja

0

stvaritev adam

Mladi in stari

Otroci se danes v šolah, vsaj v bolj razvitih državah je tako, dokaj hitro začnejo učiti tujih jezikov. V ozadju je prisotna ideja, da znanje jezikov človeku odpira vrata v svet, s tem ko mu omogoča komunikacijo v tujih okoljih in s tujimi ljudmi. Med nami pa so tudi ljudje, ki ne govorijo niti enega tujega jezika, pa se kljub temu znajo dobro sporazumevati z vsemi. Kaj lahko sklepamo iz tega?

Eno je gotovo to, da jeziki niso samo besede, ni samo slovnica in učenje vnaprej pripravljenih dialogov. Jezik je univerzalno sredstvo sporazumevanja, ki zajema celotnega človeka. Tako ni slučaj, da pogosto govorimo o jeziku ljubezni in podobno. Globlje razumevanje jezikovne narave nas pa opozarja na še neko drugo vrsto univerzalnosti. S tem ko človek govori z drugim človekom, mu daje vedeti (in drugi njemu prav tako), da na tem svetu nismo sami. Lahko se sicer sporazumevamo tudi v tišini, saj je to tudi neke vrste jezik/govorica, a bistveno sporočilo ostaja enako: tu sem zato, da ti nisi sam.

Besede, ki meso postanejo

Zato tudi ni naključje, da apostol Janez božje učlovečenje poveže z grškim izrazom, in s tem s celotno filozofsko tradicijo, za besedo. Bog ni mogel dovoliti, da bi človek na tem svetu ostal sam. To bi se namreč lahko zgodilo (in se še dogaja) v primeru, ko ne bi mogel razumeti drugega ali pa drugi ne bi razumel mene (greh in zlo). Res velika skrivnost se skriva v tem, da je naposled (in neprekinjeno) božja beseda, torej beseda, ki se ne more izneveriti ljubezni in sprevreči v nasilje, postala človeška beseda. To pravzaprav pomeni, da je prevzela besede vseh tistih zapostavljenih, in nerazumljenih kot tudi tistih, ki ne razumejo in se delajo modre. Vse te besede ubogih, torej od Boga razumljenih/ljubljenih ljudi, so s tem dobile status univerzalnosti.

Ni pa to edino zgovorno mesto, ki ga srečamo v evangelijih na to temo. V razlagi prilike o sejalcu lahko beremo, kako je seme, ki pade na različne podlage in na različna mesta v resnici božja beseda. S tem je mišljeno dvoje. Vsako božje sporočilo, od najmanjšega sporočila preroku (tudi danes) do utelešene Besede (v konkretnem posamezniku) je treba vzeti z vso resnostjo. Nadalje pa še to, da je odvisno od človeka ali bo to besedo sprejel in negoval ali pa jo bo zavrnil in ubil. Milost pa je, da vsaka beseda, ki prihaja iz Božjih ust (Prim. Mt 4, 4) lahko pomeni ozdravitev in spreobrnitev. Ni treba dodatnih dokazov za to, da vemo, kako resnično je to dejstvo. Kar potrebujemo, je še druga, temeljna milost, da nam je v resnični Besedi dano prepoznati odrešenika, torej osebo.

Trije simboli

To lahko ponazorimo s simboloma babilonskega stolpa in binkoštne dvorane ali moderno jezikovne šole in molitvene skupine. Prva ponazarja ljudi, ki bi se radi dokazali pred drugimi, druga pa tiste, ki so se pripravljeni voditi Drugemu. Moč uspeha proti ponižnosti duha.

Med obema postajama duhovne zgodovine človeštva pa se vzpenja križ na Kalvariji in na njem napis v treh jezikih. V resnici je ta napis dokončen posmeh tistim, ki so mislili, da razumejo, čeprav niso ničesar razumeli. Ta vmesni simbol je danes sleherna struktura, ki poskuša rešiti bistveno človekovo dilemo »biti kakor Bog« s tem, da jo rešuje mimo tistega, ki je Alfa in Omega, prva in zadnja beseda.

Foto: Wikipedija