V službi svete alianse proti politiki Janeza Janše

15

patria-sojenjeNedavno je Mr. Conformista, eden briljantnejših slovenskih čivkačev, na opazko Gregorja Golobiča, da je Patria zelo primerno ime za afero, ki grozi razklati domovino, odvrnil: »Res je. Usodne zgodbe potrebujejo usodna imena. Kakšna “Sistemska tehnika” bi zvenela preveč prozaično za afero desetletja«.

Saj že veste, kako gre lajna: »če bi pri nas imeli normalne medije in normalno javno sfero …«. No, če bi jih imeli, bi si progresivni mediji prej ali slej morali zastaviti nekatera ključna vprašanja glede afere Patria. Vprašanja, na katera namiguje navedeni tvit.

Kot sem zapisal: ne vidim nobenega problema, če se del medijev odloči, da vrta v posel ter išče in izpostavlja dokaze o nepravilnostih. Indici zanje vsekakor obstajajo. A hkrati bi minimalna intelektualna poštenost zahtevala priznanje, da o neposredni vpletenosti tedanjega predsednika vlade ne priča noben dokaz. To pomeni, da je mogoče kvečjemu govoriti o politični odgovornosti. Če obstajajo dejstva, ki kažejo na to, da so v času prve Janševe vlade potekala sporna ali celo nezakonita dogovarjanja med ponudnikom vojaške opreme in določenimi krogi okoli premierja, potem je naloga medijev (da ne bo pomote: vseh medijev, ne glede na »barvo«), da slednjega kličejo na odgovornost.

Pri tem pa morajo razumeti, da so mediji v končni fazi lahko le pregovorni »čuvaji demokracije«, ki izpostavljajo problematične vidike določenih političnih praks. Končni razsodnik je volilno telo, ki sme upravičeno zahtevati dostop do kakovostnega informiranja iz čimbolj raznovrstnih vidikov. Upravičeno pa je tudi do možnosti mirne in razsodne presoje, brez histerične propagande in moralnih izsiljevanj. Kadar se takšni diskurzi iz obrobij prerinejo in dobesedno preplavijo javni prostor, so resno načeti pogoje demokratičnega sobivanja.

Veliki pok

To je bila logika »velikega poka iz Finske«. Deloval je po principu usmerjene propagande – in to bi veljalo celo v primeru, ko bi bile vse trditve, ki so bruhnile iz tega poka, resnične. Pa še zdaleč niso bile, kot smo videli.

Problem »velikega poka« ni bil v tem, da so mediji pograbili afero in vanjo potunkali opcijo, ki so jo prezirali. Problem je bil, da je nastajala na izrazito manipulantski način, v incestuoznem sodelovanju politike in medijev; na način, torej, ki je imel precedense v medijskih akcijah za časa Depale vasi in Bajukove vlade in je od tedaj postal, žal, modus operandi celotne naše medijske sfere. S častnimi izjemami, seveda; med katerimi bi veljalo zlasti izpostaviti ukinjene Poglede Slovenije, ki so kljub očitkom o »populizmu«, ki so nanj padali z leve in desne, pomembno prispevali k uveljavitvi neusmiljenega, mestoma nesramnega, toda profesionalnega in izrazito neodvisnega raziskovalnega novinarstva. V službi gledalcev, torej državljanov.

Veliki pok pa je bil v službi svete alianse proti politiki Janeza Janše. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. In to dejstvo – ki, to je vendarle treba poudariti, priča o nekih drugih časih, ko je bilo poročanje prevladujočih medijev bistveno bolj usklajeno z interesi tranzicijske levice kot danes – je usodno vplivalo na zdrs slovenske javne sfero v brezno popolnega medsebojnega nezaupanja in razpad osnovnega državljanskega konsenza. Na desnici – delu desnice, če smo natančni – je utrdilo prepričanje, da pošten politični spopad, z jasnimi pravili igre, v Sloveniji v danih razmerah enostavno ni mogoč: iz česar je izpeljala svoje nauke.

Hipokrizija Janševe kriminalizacije

Medijski pogrom proti politiki prve vlade Janeza Janše, ki je doživel vrhunec z napovedanim velikim pokom iz Finske, je bil del strategije ustvarjanja vzdušja izrednega stanja; in njena uspešnost je bil še en nauk, ki si je del desnice zapisal za uho. Vprašamo pa se lahko, ali bi dejstva sama, izven konteksta te strategije histerizacije, učinkovala enako. Z drugimi besedami: ali bi, v pogojih medijske normalnosti, informacije o domnevnih nepravilnostih glede nakupa Patrij, pa naj bi jih mediji še tako izpostavljali, učinkovale podobno. Ali bi odvrnile pomemben del volilnega telesa od podpore strankam Janševe koalicije?

Na to je nemogoče odgovoriti, a upravičeno smemo domnevati, da ne bi. Vsaj iz dveh razlogov.

Prvič, ker vseskozi obstaja zaupanje v osebno integriteto Janeza Janše – in to velja celo za del leve javnosti, ki v Janezu Janši vidi izrazito negativno politično figuro. Zaupanje, ki jo je, paradoksalno, pravnomočna sodba le še okrepila in jo postavila v jedro kampanje za njegovo politično rehabilitacijo.

In drugič – mislim, da je skrajni čas, da se to jasno pove –, ker je vse tisto, na kar se sme na podlagi dokazov in indicev razumno sklepati (da so potekala vsaj sporna, če ne nezakonita, pogajanja med krogi, tako ali drugače povezanih s predsednikom vlade ali največjo koalicijsko stranko, predstavniki finskega podjetja in kopico raznoraznih posrednikov, ki so prek mreže znanstev hoteli iztegniti svoje prstke do sklede z marmelado), ni nič takega, za kar bi bilo v Sloveniji treba odtegniti podporo določeni politični opciji.

Prisluhi in drugo dokazno gradivo v aferi Patria nazorno kažejo na otipljivo stvarnost, ki jo je Rado Pezdir pred dobrima letoma označil s sočnim pojmom »paraziti«. Da se je ta pojav kar hitro razširil v prakso ustvarjanja politik prve Janševe vlade, je žalostno dejstvo, za katero je celotna pomladna opcija že plačala precej veliko politično ceno. Upravičeno bi bilo pričakovati, da, tudi zahtevati, da se točna dinamika tega pojava v tem dotičnem primeru enkrat za vselej razčisti. Toda ravno sodni proces, nad katerim poleg resnih očitkov o proceduralnih kršitvah visi še zlovešča senca politične zlorabe, je to vseskozi preprečeval.

Ampak tudi v primeru, če bi se celotna razsežnost pojava »parazitstva« pri aferi Patria lahko razčistila, kot bi se to nedvomno zgodilo v pogojih bolj sproščene, normalne javne diskusije, brez neprestanega vzdušja obsedenega stanja, ki obvladuje slovensko politično debato vsaj zadnjih deset, da ne rečem dvajset let, hudo dvomim, da bi to razčiščenje pripeljalo do kakega globokosežnega zaključka razen tega, da desnosredinska vlada, žal, ni znala dovolj odločno prekiniti s praksami širjenja politične moči s sredstvi državnega poseganja v ekonomijo. Praksami, torej, ki so se zagrizle v našo politiko v desetletju kohabitacije Drnovšek–Kučan.

In spet smo pri poanti uvodnega citata.

Popolnoma nerealno je misliti, da bi v primeru, če bi se volitve 2004 iztekle, kot je napovedovala večina tedanjih anket, z zmago LDS-a, dobava oklepnikov potekala transparentno in v skladu s principom svobodne konkurence med dobavitelji. Je res kdo, ki se upa trditi … glede na brezsramnost naše javne sfere moram vprašanje drugače formulirati: je res kdo, ki zares verjame, da bi pod Ropovo vlade ta velikanski posel ne bil tako ali drugače kanaliziran v podjetja, organsko povezana s stranko na oblasti? Žal mi je, ampak kaj takega lahko trdi le naivna, neinformirana ali pa neiskrena oseba.

Nepriznavanje tega dejstva je temeljna hipokrizija levega poročanja o Patrii. Ta hipokrizija je pravzaprav le odsev širše naracije o tem, kako je v Sloveniji vse potekalo v najlepšem redu, dokler ni prišel na oblast Janša. Kronski dokaz, vezni kamen te naracije, ki ni le absurdna in očitno neresnična, temveč zaradi svoje krivičnosti spodbuja silovit odpor na desnici.

Politični proces?

In s tem počasi pridemo do vprašanj, ki so, po mojem, v jedru problema.

Afera Patria sama po sebi – na podlagi pravnih ali političnih zaključkov, ki izhajajo iz dokaznega gradiva – nikakor ne bi dobila razsežnosti eminentnega političnega vprašanja, če ne bi bilo najprej izjemno vprašljive obtožnice proti predsedniku vlade in nato še njegove obsodbe na podlagi skrajno problematičnega pravnega sklepanja. Dejstvo, da je v obeh primerih šlo za, po besedah resornega ministra, »pomemben precedens v naši sodbi praksi«, že samo po sebi na široko odpira očitke o političnosti procesa.

Dodatni problem je, da sodba služi kot argument diskurza, po kateri je bila prva Janševa vlada nekakšna pol-kriminalna združba, nekakšen eksces v sicer v osnovi zdravi politični in oblastni praksi slovenske tranzicije. Takšna podoba je tako absurdna in žaljiva, da je del prebivalstva – vključno s podpisanim, ki je l. 2004 dal svoj majhen doprinos k zmagi Slovenske demokratske stranke na volitvah in je na to še danes ponosen – enostavno in preprosto ne more sprejeti. Še več: sodba je edini resnični argument, na katerega se lahko naslanja diskurz.

Prav zato je, po mojem, lahko postala vzvod tako silovite mobilizacije, ki jo je nerazumno drakonsko vztrajanje pri zaporu za obsojence v brk stališču Ustavnega sodišča, in to še v času predvolilnega boja, le še okrepilo.

To pa je tudi razlog, zakaj se je toliko ljudi brez potrebne skepse podalo v naročje diametralno nasprotnega diskurza, ki mu je v interesu, da zabriše vse nianse te problematike in nasprotovanje sodbi spremeni v nekakšen kozmični spopad demokracije proti »režimu«. To je zgodba, ki izpostavlja vzporednice z Mandelo in Gandijem,  ki je ne bom posebej opisoval, saj se bojim, da bom zdrsnil v karikiranje. Poleg tega sem prepričan, da jo bo znala večina bralcev bolje opisati od mene; če ne drugega, ker vanjo iskreno verjamejo – jaz pa, kot je menda jasno, ne. Predvsem pa ne delim povsem nerealističnega pričakovanja, da bo politična razrešitev te sodne kontroverze postala nekakšen čarobni ključ, ki bo naenkrat razrešil vse glavne zagate slovenske tranzicije.

Ta zgodba ima seveda svoje vzroke in svoje razloge (če jih ne bi, bi najbrž ne bila tako prepričljiva za široko paleto državljanov, med katerimi najdemo eminentne posameznike vseh generacij), vendar je po mojem prepričanju poenostavljena in vprašljiva.

To je vprašanje, ki ga bo slej ko prej treba načeti. Sam kanim to storiti po nedeljskih volitvah, kjer se na obzorju riše bodisi zgodovinski poraz pomladnih strank proti Haškovi Stranki zmernega napredka v mejah zakona bodisi Pirova zmaga delno izolirane desnice, zamotane v lastne nedoslednosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. “Ta zgodba ima seveda svoje vzroke in svoje razloge ….”

    Ima pa seveda tudi svoje katastrofalne posledice, ker razbija narod, ene stigmatizira, drugim pa še naprej omogoča parazitski način življenja, ki so ga vajeni že desetletja pod vladavino socialkomunizma.

    Ne pričakujem kakršnegakoli izboljšanja tudi po teh državnozborskih volitvah, sistem je dobro naoljen in teče skoraj perpetummobilsko naprej.

  2. Summa summarum:Kot je očitno vsakomur,ki hoče videti in slišati,vendarle ne gre za Patrio-še manj za patrio Slovenijo,temveč za znano prozaično sistemsko tehniko soc-kom režima-ta pa je širša in obsežnejša kot lahko dojame večina državljanov-in je čvrsto odločena patrio tudi še enkrat pogubiti zaradi svojih “tekovina”.

  3. Vau.
    Ok,g.Lisjak.

    Amap’k: “Sveta aliansa” je vaša figura v vas samih in pri tistih, ki razumej(m)o na koga se v tekstu nanaša.

    Mislim, da bega. In hromi.

    Aliansa, ki jo opevate v kontekstu grehov, razpotij in bodočnosti ni sveta in to ne more biti.

    Če za akterje zla uporabite Sveto alianso je to sprevrženje na kvadrat.

    Bolje je Hudičeva,Pasja, Hijenska aliansa, pa bo bob ostal bob.

    Sveta aliansa v zlu je dvakrat črnočrna.
    pokorno javljam.Zgrešeno.

    Ali ne kapiram, pokorno sprašujem?

    ——————–
    Omenjate.

    “….PROBLEMATIČNA PRAVNA SKLEPANJA” ?

    Saj sam proces, evolucija pove, da je konstrukt zahteval
    udejanjanje mokrih želja in laži v naklepu virtualnosti, ki so jo Bavcon & Co pisali potem na papir…domišljijski spis, konstrukt laži od obtožbe naprej!

    Ali ni tako? Drži vodo?

    Problematično je kvečjemu to, da so tako delali in je hudo narobe in kaznivo v svoji zamisli in realizaciji!

    Sicer dober, širok pogled, ni kaj.Analiza. A,A,A…Am… Ampak ( ! ), ljubčki, kje ste pa bili, ko se je to vse kuhalo?

    Kje ste glasovi Demokracije, ki bi ob Vaši pronicljivi Učenosti usekali po mizi ob času ali celo preventivno preje?????

    Ali boste svoj prispevek analitsko, razsecirano, z imeni in priimki poslali Odboru 2014, da bo začel sestavljati Obtožnico.
    Oni, ki so poklicani, jo gotovo ne bojo!

    Torej, g.Lisjak!
    Boste prispeval? ( samo vplašam, kajneda )
    Ali samo analiziral?

    Čas za analize se je odtekel, namreč!

    WI DONT HEV TIME.
    WI NID EKŠN, PROAKTIV EKŠN.EKŠN NAU.
    NO TOLKING.
    ENIMOR.

    To je moj prispevček, pokorno javljam! Hvala lepa.

    • “Čas za analize se je odtekel, namreč!”

      A se vam zdi, da je ljudem vse jasno?
      Treba ekšn. Kakšna ekšn? Protestirat? Kam? Proti sodstvu? Ali kaj? Se nam bo smejal cel svet.

      Jaz bi prej zvedel detajle in dejstva.

      “To pa je tudi razlog, zakaj se je toliko ljudi brez potrebne skepse podalo v naročje diametralno nasprotnega diskurza, ki mu je v interesu, da zabriše vse nianse te problematike in nasprotovanje sodbi spremeni v nekakšen kozmični spopad demokracije proti »režimu«.”

  4. Mislim, da sicer lucidni Luka Lisjak želi stvarnost videti v bolj “izbalansirani” luči, kot ta dejansko v opisanem primeru je.

    Patrija je bil daleč najbolj pregleden, od političnih kabinetov najbolj umaknjen orožarski nakup v slovenski zgodovini. Edini na mednarodnem razpisu. Če sta Cekuta in Riedl pri njem vlekla provizije, sta jih vlekla pač, ker je bila to presoja Patrije, da ju angažira kot lobista. Cekuta je bil obsojen na 4 leta v aferi Patria za to, kar je v vednosti cele Slovenije pri orožarskih poslih počel ves čas vlad Drnovška in Ropa, ne da bi se mu skrivil en las na glavi. Po mojem je Cekutin zapor “kolateralna škoda” škandaloznega političnega pregona Janeza Janše z instrumentalizacijo slovenskega sodstva. ( Mizernega, bližje ravni Belorusije kot zahodne Evrope, v katerem svetlim izjemam ne dajo dobro dihat že od leta 1945 naprej.)

    Sicer so nabave orožja državni posli. Nikjer po svetu se ne pričakuje, kot bi bilo razumeti pisca, da so stvar svobodne ekonomije in da s politiko nimajo opravka. So pa ti posli v principu posli velikega korupcijskega tveganja, to je res.

    Prav je, da je avtor spisa goji kritičen odnos do lobistično-klientelističnih navez in koruptivnosti na politični desnici. Prav bi bilo tudi, da bi bil sposoben kvantificirat dimenzijo problema v primerjavi s tranzicijsko levico. Po mojem gre za primerjavo odliva 1 milijarde proti 10 milijardam. ( Vse na račun slovenskih davkoplačevalecev, seveda.) Najboljša in edina končna rešitev problema je seveda odprtost zahodnim trgom in zahodni politiki in brezpogojna privatizacija.

    p.s. Avtor je izgleda, ne vem, če sem sam imel s svojo pripombo kaj pri tem, požrl svojo napoved iz zadnjega članka in je vsaj do volitev ne bo izpeljal. Pohvalna prožnost duha. 🙂

    Mogoče bi mu ta prožnost duha lahko omogočila tudi vnovično ovrednotenje svojega stališča do ukinjene oddaje Pogledi Slovenije. Osebno v revolversko bombastičnem novinarstvu, ki se očitno trudi za učinek ( okrogle mize z vnaprej pripravljenimi epilogi in militarističnim vodenjem brez najmanjšega smisla za improvizacijo in spontanost)), ne glede na osnovne uzance bontona, etike, nepristranskosti itd., ne vidim posebne vrednosti. Nekaj vrednosti je na tem, če si ob Janši drzneš sesuvat tudi Jankovića ali Bratuškovo. A predprogramirano kompulzivno sesuvanje ne zadostuje za mojo duhovno potešenost. 😉

    • ” Osebno v revolversko bombastičnem novinarstvu, ki se očitno trudi za učinek ( okrogle mize z vnaprej pripravljenimi epilogi in militarističnim vodenjem brez najmanjšega smisla za improvizacijo in spontanost)), ne glede na osnovne uzance bontona, etike, nepristranskosti itd., ne vidim posebne vrednosti.”

      sam sem imel marsikdaj zelo podobne pomisleke. ampak vseeno sem videl določeno vrednost v oddaji in se mi je zdela pomemben doprinos. predvsem v času Pahorjeve vlade je pogumno odpirala nekatera vprašanja, ko se jih drugi še niso upali. je pri tem zapadala v demagogijo? včasih res. glede formata pa se kar strinjam z vami: ampak to bi se dalo izboljšati (še zlasti, ker so bili to zelo pogosti očitki gledalcev in je torej bilo nekaj na tem), ne pa da so jih ukinili. boljšega namreč nismo videli, žal

      • Se strinjam, da je bila oddaja Pogledi Slovenije boljša od povprečja tega, kar nudi nacionalka. ( Mimogrede, tudi avtorja sta bila plačana zelo nadpovprečno). Predvsem raziskovalni prispevki Travna so se mi zdeli občasno zelo prodorni ( a občasno tudi vprašljivo preverjani in kredibilni). Dobro, ampak še to pozitivno predstavo mi je dotični dodobra načel, ko je pred dnevi po intervjuju z Urško BJ mirno odpustil Mateja Hlebša. 🙁

        Slak pa ni po mojem okusu, je očitno že tako. Slabša varijanta Denisa Latina. Tudi koncept oddaje je od tam. Pri nas se niti ne ve, da je Latin oddajo “kopiral” po Porta a porta B. Vespe na RAI 1. Porta a porta seveda za večkratnik presega kvaliteto izdelkov Slaka in Travna ( ima pa večkratnik sredstev in dobrih novinarjev na voljo, to je pa tudi res.)

  5. mislim, človeška neumnost ne pozna meja. primer patria je tipičen primer nepoštenjakov, ki so se pač hoteli na nezakonit način okoristiti in ki so jih pač organi pregona pri tem ujeli. problem je samo v tem, da tožilstvu ni uspelo zbrati dovolj dokazov, da bi lahko govorili o tem, da je sodba nedvoumno pravno pravilna in s tem pravična. 🙂 in glede tega je torej prav, da tudi take nepoštenjake zaščitimo, ker pač pred pravom smo vsi enaki in nam grejo vse pravice in če so komu pravice kršene, potem je treba to popravit. in to je to. to velja tako za janšo, kot saša noseta (roparja SKB), kot balkanske bojevnike itd., skratka, za vse kriminalce. 🙂

    tako da je res bolano, da se vleče neke vzporednice z poštenimi ljudmi kot sta bila gandhi in mandela, ki jih ni nihče preganjal za to, ker sta se okoriščala na račun države, ampak zato, ker sta si za ceno svojih življenj prizadevala za uveljavljanje osnovnih človekovih pravic. 🙂 pri janši gre za navadnega kriminalca, ki mu pač sodišče krivde ni uspelo dokazati v takšni meri, da bi lahko rekli, da je sodba pravno pravilna in pravična. 🙂 in za to pač ni prav, da sedi v zaporu. da pa ni kriminalec, pa je lahko jasno le nekemu “verniku”, ki pač zanika vsa dejstva, ki so se okrog tega primera zbrala. 🙂 tako kot je lahko vsakemu jasno, da so kriminalci vsi tisti, ki so bili obtoženi v primeru balkanski bojevnik, čeprav pač spet niso bili vsi obsojeni, ker ni bilo dovolj dokazov, ker je spet prav. 🙂 tako da preklopite malo nazaj v realnost. 🙂

    • Ne vem kako lahko ob tem svojem moraliziranju glede Patrije mirno zaobideš predhodne namere in aktivnosti LDS-a, Sistemsko tehniko in Pavčka. Ali pa ti ravno to ne da miru in je vzrok tvojih diskvalifikacij. Nekdo naj bi bil absolutno kriv tega kar mu očitaš, jasno, brez ustreznih dokazov. Je pač baraba in kriminalec, če ti tako praviš. Kriv pa ni niti malo tožilec, ki ne najde vsaj kolikor toliko vrednih dokazov, pa z njimi preda zadevo v sojenje. Je bil pač siguren, da bo s kontinuitetniki prepojeno sodstvo po vnaprej določenem scenariju verjelo že sumljivim indicem. In točno to se je tudi zgodilo. Saj sodba je itak bila že vnaprej sprejeta, le objavljena je bila v potrebno usodnem trnutku. Sedaj pa imamo vročo godljo ob kateri se bo marsikdo močno opekel, če ne danes, pa jutri.

      • saj nikjer ne trdim, da je janša bil edini, ki je zlorabil oblast oz. svoj položaj. ravno nasprotno, počel je isto, kar so počeli tudi vsi drugi pred njim, ne glede na politično pripadnost. 🙂

        glede dokazov je treba vedeti, o čem je tu sploh govora. pojem dokaza na sodišču je nekaj povsem drugega, kar kot dokaz razume vsak normalen človek v realnem življenju. če ti dam primer: recimo da imaš ti kokošnjak, v katerem so kokoši. nekega dne pač dve kokoši izgineta. čez par dni po spletu okoliščin najdeš telefon soseda, ki ga je izgubil. iz firbca pogledaš po njegovih sporočilih in v enem sporočilu prebereš, da se je tvoj sosed še z nekom menil, da bi pa lahko iz tvojega kokošnjaka ukradel dve kokoši. kaj bo tvoj zaključek? 🙂 verjetno ne boš imel dvoma, da je tat bil tvoj sosed, ampak na sodišču pa to ne bo šlo tako zlahka, če dejansko ne boš imel dokazov, da je sosed bil v tvojem kurniku in da je iz njega tudi vzel dve kokoši. 🙂 tako je s temi “dokazi”. 🙂 to sporočilo na telefonu bi bil na sodišču zgolj indic, ne pa tudi neposredni dokaz. 🙂 medtem ko pa je na osnovi tega indica vsaki razumni osebi jasno, kdo je kradel, a ne? 🙂 in isto je v zadevi patria. na osnovi vseh teh indicev je vsaki razumni osebi jasno, kaj se je dogajalo in kdo je imel prste vmes. 🙂 ampak za sodišče pa to ne bi smelo biti dovolj, ker dokazni standard je pač tam veliko strožji oz. bi vsaj moral biti. 🙂 pri sodišču je pa še to, da tudi če obstajajo dokazi, da je nekdo nekaj storl, teh dokazov ne sme uporabljati, če so bili pridobljeni nezakonito, kar pomeni, da lahko sodišče nekoga oprosti, čeprav dejansko obstajajo “dokazi”, da je kriv. kar se je zgodilo ravno v primeru “balkanski bojevnik”. 🙂 tako da se je pač treba odločit, ali nam bo merilo pravni standard ali pa standard zdrave kmečke pameti. 🙂 ne pa da enkrat pravimo, ah, saj je vsem jasno, da je kriv (tudi če ga sodišče oprosti), drugič pa, če ga sodišče ni obsodilo tako kot je treba, potem ne more biti kriv. 🙂 tako da vprašaj se, kako bi sam razmišljal v primeru, če bi na janševem mestu bil kak janković? 🙂 verjetno bi ti takrat bilo povsem jasno, da je kriv, a ne? 🙂 ne dvomim. 🙂 pa še prav bi imel. 🙂

        • Ok, Aladar Bergles, 20.6.2014 ob 10:43 si v zvezi z Janševim zaporom zapisal tole:”…tako da vprašanje, ali je prav, da gre v zapor je seveda z vidika prava jasno, torej, ni prav (ker pač ni dokazov, da je kriv), z vidika neke splošne pravičnosti pa malo manj…”

          Pred devetnajstimi dnevi si ugotovil, da ni dokazov, da je Janša kriv in da z vidika prava ni prav, da je v zaporu.

          Pričakujem, pričakujemo vsi tukaj, da boš argumentiral, na osnovi česa (če ne dokazane krivde?!?), si danes upaš trditi tole:”…pri Janši gre za navadnega kriminalca”

          Ne moremo kar na splošno samovoljno trditi, da je nekdo kriminalec. Potem bi tudi zate lahko trdili, da si kriminalec!
          Kriminalec je nekdo, ki mu je sodno nedvomno dokazano, da je kriv, ker je storil neko sodno pregonljivo dejanje.

          Tudi ti ugotavljaš, da za Janeza Janšo ne drži, da bi mu bilo kakršnokoli kriminalno dejanje dokazano: Janez Janša je obsojen in sedi v zaporu, četudi ni nobenih dokazov za njegovo krivdo!

          Hvaležni ti bomo, ko boš povedal, katerega kriminalnega dejanja je torej kriv Janez Janša leta 2014 v državi Sloveniji, da trdiš, da je navaden kriminalec??

          Kaj zate pomeni splošna pravičnost?
          To, da nekoga spravijo v krivičen zapor, ker ta oseba v splošnem ni všeč tebi in še komu??

          Ko boš našteval dokaze za svojo trditev o kriminalcu Janezu Janši, pazi, da ne boš nedokazano obrekoval in širil laži!
          Dajmo, na plano z DOKAZI o njegovi kriminalnosti!

        • Teatralični, psihosocialno iz realnosti iztrgan, lik Aladar Berglez, si je danes vzel čas za razbijanje s ponvami na drugem koncu tega portala, nima pa dovolj poguma, argumentov pa sploh ne, da bi tu spodaj, pod lastnimi zapisi, z DOKAZI utemeljil svoje brezsramne trditve, da je Janez Janša “navaden kriminalec”.

        • Teatralični lik Aladar Bergles nima argumentov za svoje trditve ter razširja laži in klevete o prvaku opozicije!

          Lik A.B. ni sposoben razumeti političnega koncepta demokracije:
          zmotno si umišlja, da mu demokracija daje kritje za svobodno razširjanje laži in klevet!

          Obenem se ne zaveda, da je njegovo razširjanje laži in klevet izkaz neargumentiranega političnega diskurza neokomunističnega totalitarizma, ki se plazi po državi in ga lik A.B. v komentarjih nadvse patetično zagovarja.

          Miselni vzorci A.B.ne spadajo v krog demokratičnega družbenega diskurza in niso v območju demokratičnih pravil politične tekme, temveč A.B. črpa iz prvin komunističnega totalitarizma, v katerem je širjenje laži in klevet o nasprotniku predpogoj in temelj za funkcioniranje sistema.

          Laži in klevete so izraz intelektualne revščine ter mentalne lenobe, kot jo prakticira slovenska leva hegemonija za diskreditacijo in likvidacijo svojih političnih nasprotnikov.

  6. Dobro jutro, faranke in farani, tovarišice in tovariši!

    Zadeva : Radala Selgreb ali narobe svet

    Da ne bom sodil ali obtoževal, sploh pa ne raziskoval preveč
    in se martral pri tej pojavnosti obliki zadrte in akrobatske mukotrpnosti v najbolj napadalni izdaji, ki si jo lahko predstavljaš v teh nabitih časih.

    Človek sploh ne špekulira.On ve.
    Piše, da JE Janša kriminalec, je tak kot drugi in še slabši, itd.

    Koliko mora človek sovražiti, da to piše, kar piše Aladar?

    Na tako majhnem koščku puščave, pa toliko škorpijonov in klopotač.
    Nekaj je grozno narobe s to pustinjo.

Comments are closed.