V Sloveniji se da preživeti. Kaj pa zaživeti?

0
144

Letošnji Socialni teden, ki ga letos že drugič organizira Socialna akademija s številnimi partnerskimi organizacijami, ima pomenljiv in provokativen naslov “Preživeti ali zaživeti?”. Z namernim ‘ali’, četudi se sam po sebi ponuja ‘in’ ter z vprašajem na koncu.

Naši in reveži od tam dol

Trdim, da kljub krizi, ki nas “tepe”, je v Sloveniji in v celotnem “našem” delu sveta, še vedno lahko preživeti. Osnovne dobrine kot je čista voda, hrana, streha nad glavo, … so večini ljudi zagotovljene. Sam se strinjam z Bogdanom Žoržem, ki v članku Evropska socialna politika in krščanstvo pravi, da ne prizna pojmovanja relativne revščine, kjer reveže delimo na “naše” ter na tiste iz nerazvitega sveta in da so “naši” reveži v primerjavi z reveži iz nerazvitega sveta – pravi bogataši. Če na vse v tem globaliziranem svetu gledamo globalno, zakaj ne bi še na revščino?

Večje težave kot s preživetjem imamo v Sloveniji po moje z “zaživetjem”, ki ga sam razumem kot prevzemanje odgovornosti za svoje življenje – da poiščem, talente, ki so v meni, jih razvijem in dam od sebe vse moči za svoje preživetje, hkrati pa poskrbim tudi za svoje bližnje (družino) in prispevam skupnosti. Ne pa, da samo čakam. Na državo. Da mi bo dala.

Na “pavrih”

Nekaj primerov, ko skupnost, ki že tako težje ‘preživi’ tudi ‘zaživi’ in poskrbi za svoje šibkejše člane, sem našel letos v Sloveniji. Pa ne po mestih, kjer si gradimo megalomanske betonske spomenike, pač pa na “pavrih”, kot si pravijo na Solčavskem.

Na višini 1300 m živita dve sestri, ki sta ostareli, ostali sta sami na kmetiji, vendar se še sami preživljata. Po vseh mestnih merilih bi bili ženici zreli za dom starejših občanov. A ne na Solčavskem. Skupnost sama – ne čaka na pomoč države – poskrbi za vsakoletno košnjo trave, ki jo ženici nikakor ne bi mogli sami pospraviti. Kmetje, kar kakih 30 jih preide za nekaj dni in opravijo posel. In tako ženici nista ne plečih matere države.

Podobno zgodbo sem našel v Idrijskih hribih na višini okoli 1100 m, kjer živi sam starejši možak. Zanj poskrbi kar sosednja kmečka družina s sedmimi otroci.

Ali se nimamo mi “mestni” kaj za naučiti iz delovanja teh naravnih skupnosti, kjer je ‘preživetje’ – že zaradi nadmorske višine, oddaljenosti od infrastrukture, … še posebej težko? Ko sem opazoval te ljudi, sem spoznal, da v polnosti živijo, da so izpolnjeni. Te skupnosti so in tudi bodo ‘preživele’ in če se vrnem na naslov Socialnega tedna in se malo nerodno izrazim – tudi so in bodo ‘zaživele’.

Foto: Aleš Čerin

Prijava

Za komentiranje se prijavite