Vsem želim in privoščim, kar je Prešeren privoščil prijatelju Smoletu: “v zemlji domači, da truplo leži”

1
Foto: Tatjana Splichal

Priznam: ne samo, da nisem verjel proticepilcem, da s cepljenjem dobimo v telo čipe, po katerih potem nekdo usmerja naše misli, odločitve in dejanja, ampak sem bil prepričan, da to sploh ni mogoče. Ko sem pogledal po Žalah in bral ter poslušal podatke o načinih pokopa, pa se mi je to prepričanje omajalo. Sumim celo, da smo take čipe dobivali že desetletja, vsekakor več kot 70 let, in da njihova učinkovitost presega učinkovitost kateregakoli protikovidnega cepiva. Kajti sicer si ne znam razložiti tako hitre in tako temeljite spremembe tisočletja stare kulture pokopavanja in spoštovanja teles umrlih, ki nam omogoča stik s koreninami in narodnim izročilom.

V Sloveniji se je v nekaj desetletjih povečalo število žarnih pokopov na 97 odstotkov

Tudi ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s pokopavanjem, so nad tem presenečeni. »Slovenija je fenomen od fenomenov, ker je tako visok odstotek upepelitve. /…/ Mi smo v 30 letih prišli z 0 na 97 odstotkov,« je povedal gospod Domen Kokalj za raziskovalno nalogo Pogled ljudi na vrsto pokopa umrlega (T. Arzenšek, N. Šardi, SZŠ Celje, 2015). Jože Homar, direktor podjetja Menina, pa: »Trenutno jih je blizu 75 odstotkov, kar nas umešča v evropski vrh, skupaj z Veliko Britanijo. Najbolj osupljivo pri tem je, da smo mi ta odstotek, za razliko od Britancev, dosegli v zelo kratkem času, v zadnjih petnajstih letih, in da ta odstotek še narašča. V tem pogledu smo Slovenci edinstveni v evropskem prostoru.« Po besedah mag. Lidije Pliberšek, direktorice Pogrebnega podjetja Maribor, je povečanje števila upepelitev v Sloveniji »naravnost osupljivo«.
Pred petdesetimi leti je bila že sama beseda krematorij izgovorljiva le v povezavi z medvojnimi strahotami. Pred letom 1977 v Sloveniji ni bilo nobenega. Zdaj sta dva, nosita ime sežigalnica, in poskrbita za upepelitve, ki jih je več kot 80 odstotkov (leta 2020 83,84 odstotka; med članicami Evropske zveze imata večji odstotek samo Češka, 84,08 odstotka, in Danska, 85,84 odstotka), marsikje celo krepko nad 90 odstotkov. Pokopov v krsti je v Mariboru in Kranju okrog 10 odstotkov, v občini Bloke približno 5, na Koprskem 20, v Ljubljani v prvih enajstih mesecih leta 2021 10,2, v Velenju leta 2020 10, na Ptuju leta 2021 15 odstotkov.

Kakšni so razlogi za takšno povečanje?

V Večeru 4. decembra 2021 (J. Detela, Klasični pokopi so vse bolj preteklost) beremo, da so v Slovenj Gradcu leta 2021 do sredine novembra imeli 4,5 odstotka klasičnih pokopov, v Mežici pa 10 odstotkov. V občinah Ravne, Prevalje in Črna je bilo leta 2020 4 odstotke klasičnih pokopov, na območju JKP Log (občine Ravne, Prevalje in Črna) v letu 2020 pa 4 odstotke. Na območju KP Radlje, ki pokriva pet občin zgornje Dravske doline, je bilo leta 2020 89 odstotkov žarnih pokopov, v Dravogradu pa so leta 2020 položili v krste 16 odstotkov, leta 2021 do 12. novembra pa le 7 odstotkov pokojnikov.
Raziskovalna metoda zahteva, da postavljeno hipotezo o čipih kot krivcih za sežiganje pokojnih poskušamo zavrniti, zato poglejmo, ali bi ta pojav lahko razložili kako drugače. Posamezniki naj bi se za upepelitev odločali zaradi prostorske stiske, ekonomskih, ekoloških in verskih razlogov. Oglejmo si jih lepo po vrsti!

Pravijo, da žara zavzame manj prostora

Za prostorsko stisko sicer ni jasno, koga naj bi v Sloveniji stiskala in za kaj, gotovo pa je, da je posameznik, ki se odloča za vrsto pogreba, ne čuti, saj povsod v Sloveniji lahko naročimo klasičen, žarni ali še kak drugačen pogreb, občine pa zagotavljajo ustrezna zemljišča. Odločitev naročnika je popolnoma svobodna. Varčevanje prostora torej ne more biti razlog za odločitve posameznikov za sežig.
Varčno gospodarjenje s prostorom pa je lahko tema razmisleka za občinske urbaniste, svetnike in župane. Za površine vsake občine, posebej mestne, tekmujejo različni nameni. Tudi avtomobili in grobovi. Vsak avtomobil, tudi če nima garaže v hiši, potrebuje in dobi vsaj tri parkirna mesta (blizu mesta bivanja lastnika in pri njegovem delovnem mestu ter pred uradi, nakupovalnimi središči …). Če je parkirni prostor velik za štiri klasične grobove, torej avtomobilu namenimo površino 12 grobov. Pri mirovalni dobi groba 10 let v isti grob v človekovi življenjski dobi zaporedoma pokopljemo na primer štiri svojce: prostor za klasični pokop enega človeka tako predstavlja približno dva odstotka prostora za en avtomobil.

V Sloveniji ni kraja, kjer bi lahko zmanjkalo prostora za pokopavanje umrlih, pa naj bo v žarah ali v krstah

Žarni grob res zavzema dober kvadratni meter manj površine kot klasični, vendar v Sloveniji ni občine, tudi mestne ne, ki bi ji za žarne ali klasične grobove zmanjkalo prostora. Toliko spoštovanja do svojih pokojnikov, da bomo za grobove zagotovili potrebne površine, bomo vedno premogli. Dežela, ki ji polja in travnike preraščajo gozdovi, ki jih je več kot 60 odstotkov in bi jih bilo še več, če država ne bi plačevala kmetom košnje travnikov ob njih, lahko zagotovi svojim prebivalcem prostor za zadnji počitek v slovenski zemlji.
EZ prepušča politiko pokopavanja članicam. Če bi bilo pomanjkanje prostora res razlog, da bi oblasti podpirale sežiganje umrlih, bi ga morala najbolj podpirati tista članica EZ, ki ima med vsemi članicami največjo gostoto prebivalstva. To je Malta, katere gostota prebivalstva je petnajstkrat večja od slovenske, od naslednje (nizozemske) pa štirikrat večja. Vendar Malta do leta 2019 sežiga ni dovoljevala, sedaj ga dopušča, vendar krematorija na Malti ni niti ga še nekaj let ne bo.

Žarni pokopi so cenejši od pokopov v krsti le v Ljubljani in Mariboru

Ekonomski razlogi so lahko cena pokopa, ki je v Ljubljani 647 evrov za osnovni pogreb v krsti in 482 za pogreb v žari (če upoštevamo tudi 85 evrov za upepelitev), ter najemnina groba (v Ljubljani 38 evrov za klasični in 23 evrov za žarni grob). Razlika 165 evrov pri enkratnem strošku in potem 15 evrov letno bi gotovo lahko bila pri kom vzrok za odločitev za sežig, vendar ne pri tako veliki večini. Morebiti pa je razlika v ceni pokopa drugačna po znesku in predznaku. Zveza potrošnikov Slovenije je za Ljubljano namreč na spletu objavila izračun 754 evrov za osnovno varianto in 1554 evrov za standardno varianto pokopa v žari.
Cene pogrebov so v različnih slovenskih občinah različne, posebej se razlikujejo cene pogrebov z upepelitvijo, saj mora naročnik, ki ni iz Ljubljane ali Maribora, pokriti prevoz pokojnika v Ljubljano ali Maribor in potem prevoz žare nazaj, kar lahko znese tudi nekaj sto evrov. V Mežici je žarni pogreb za 50 evrov dražji od klasičnega, v Dravogradu za 136 evrov, na Ptuju pa za 186 evrov. V Mariboru je pogreb s krsto za 21 evrov dražji od žarnega, v Kranju sta ceni približno enaki.
Celo v Ljubljani in Mariboru tako množičnega odločanja za upepeljevanje ne moremo pripisati razliki v ceni pogrebov, posebno pa ne v drugih krajih, kjer je cena pogreba z žaro višja kot cena pogreba v krsti – tudi tam so namreč odstotki pogrebov v krsti prav tako nizki ali še nižji kot v obeh mestih s krematoriji.

Tudi razlika med grobnino za žarni ali pokop v krsti ni velika

Poglejmo še grobnine oziroma višino letnega najema grobov. V Ljubljani nas enojni grob stane 38 evrov na leto, žarni pa 60 odstotkov tega zneska, torej 22,80 evra, v Mariboru 30 in 21,5, v Kopru 31 in 22, v Kranju 27 in 24, v Velenju 34 in 23, v Slovenj Gradcu 28 in 23, v Radljah 30 in 24; v Mežici in Dravogradu sta obe ceni enaki. Razlike v letnem strošku se torej gibljejo od 15 evrov v Ljubljani, 11 v Kopru in Velenju, 8,5 v Mariboru, 6 v Radljah, 5 v Slovenj Gradcu, 3 v Kranju do nič v Mežici in Dravogradu. Na Blokah nimajo žarnih grobov in žare pokopavajo v enojne ali večje grobove.
S tako majhnimi razlikami ni mogoče obrazložiti tako nagle rasti sežigov, celo v Ljubljani ne. Da bi stotisoči ravno pred tremi desetletji odkrili in uporabili možnost, da prihranijo nekaj evrov na leto pri ceni groba!? Težko verjamem, tudi če bi vsa Slovenija bila Gorenjska. Ključno za naš sklep pa je dejstvo, da kraji z manjšo razliko v grobninah ne kažejo manjših odstotkov žarnih pokopov. V Mežici in Dravogradu sta višini letne najemnine žarnega in klasičnega groba enaki, cena žarnega pokopa je višja od cene klasičnega, kljub temu pa so v krste položili v Mežici le 10, v Dravogradu pa le 7 odstotkov pokojnikov, kar je celo manj kot v Ljubljani. Tako niti cene pogrebov niti višina grobnin niti obojne skupaj ne morejo pojasniti trendov zadnjih desetletij.

Čipi pri mladih izgubljajo moč in ne verjamejo ekološkim razlogom?

V omenjeni celjski raziskavi sta avtorici razposlali 484 vprašalnikov, ki so jih izpolnjevali dijaki, srednja generacija (učitelji in drugi) in starejša generacija (upokojenci), ter ugotovili, da se 37 odstotkov vprašanih popolnoma strinja, da so žarni pokopi bolj higienski od pokopov s krsto, vendar dijakov samo 19 odstotkov, pripadnikov srednje generacije 35 in starejša 55 odstotkov. Kot da čipi pri mladih izgubljajo moč.
To so seveda mnenja. Podatki pa so naslednji. Človeško telo pri sežigu gori poldrugo uro pri temperaturi okrog 1000 stopinj Celzija v peči, ki se kuri z zemeljskim plinom. Pri tem gredo v zrak prašni delci, strupeni ogljikov monoksid, ogljikov dioksid (med upepelitvijo človeškega telesa nastane 160, po nekaterih virih pa celo več kilogramov tega toplogrednega plina; tu je upoštevan tudi CO₂, ki nastane pri zgorevanju plina, ki segreva peč), vodikov klorid, zelo nevarni dioksini in furani, živo srebro (vse iz amalgamskih zalivk se sprosti v okolje; emisije živega srebra iz upepeljevalnic so pomemben vir onesnaženja okolja) ter druge kovine. (Glej: I. Zobavnik, M. Pristavec Đogić, Upepeljevanje pokojnikov in sežiganje biološkega materiala, DZRS, 2016, in A. Mernik, Družbeno ekonomski vidiki delovanja upepeljevalnic, Univerza v Mariboru, 2010).

Prav je, da ne verjamejo, saj sežig trupel povzroči veliko toplogrednih plinov

V Sloveniji s sežiganjem mrtvih obogatimo zrak s tri tisoč tonami CO₂ letno, kurimo tisoče ton vedno bolj dragocenega plina, obenem učimo otroke prihraniti kakšno kalorijo, hvalimo dobavitelje zelene elektrike, na konferenci ZN o podnebnih spremembah v Glasgowu pa si je nekaj sto predstavnikov in voditeljev 197 držav novembra 2021 dva tedna belilo glavo, kako zmanjšati izpuste CO₂. Zaradi okoljskih razlogov je Civilni iniciativi Aljažev hrib pred leti uspelo preprečiti zgraditev krematorija v Celju.
A. Mernik je na strani 61 zapisal: »Upepeljevalnice zaradi vedno večjega števila opravljenih upepelitev še vedno predstavljajo znaten vir onesnaževanja okolja, predvsem tukaj izstopajo živo srebro in dioksini/furani.« Navaja tudi raziskavo, ki ugotavlja, »da je število raziskav o emisijah iz upepeljevalnic v primerjavi z nekaterimi drugimi raziskavami, predvsem tistimi, ki obravnavajo emisije iz sežigalnic odpadkov, zelo omejeno, in to kljub dejstvu, da število upepeljevalnic po svetu ni majhno in da še narašča«. Ali čipi delujejo tudi drugod?

Ohranjati dostojanstvo pokojnega je temeljna človekova pravica

Bogomir Štefanič je 12. decembra 2021 (In memoriam: dr. Lovro Šturm) v Družini navedel naslednjo misel tega velikega človeka in pravnika: »Človeško dostojanstvo je čisto posebna temeljna človekova pravica, ki za razliko od drugih pravic ni priznana samo živim osebam, temveč tudi pokojnim.« Poglejmo, kakšno je dostojanstvo pokojnika v nadaljevanju postopka upepelitve.
»Po sežigu se pepel pograbi v posebno posodo. Kosti, ki ostanejo po sežigu, kot so lobanja, prsni koš, kolki in kolena, se zmeljejo v mlinu« (A. Bedek, Za zidovi krematorija v Mariboru, 28. februarja 2020).
Lobanja, prsni koš, kolki in kolena gredo torej v drobilec – krogelni mlin, kjer pokojniku strejo vse kosti. V zapisih se mnogi izogibajo besedam drobilec, mlin, mletje, drobljenje, ampak zapišejo, da se kostem »zmanjša prostornina«. Kdor je bil priča temu »manjšanju prostornine« in je poslušal pokanje in hreščanje ob lomljenju in trenju kosti pokojnika, se bo iz spoštovanja do svojega ali sorodnikovega telesa odločil za pokop v krsti. »Postopek kremiranja je precej zastrašujoč, predvsem mletje ostanka kosti …« (N. J., Ni za občutljive).

Ali hitro širjenje žarnih pokopov lahko pojasnimo z vplivom vere?

Zakonik cerkvenega prava (Kan. 1176, § 3) določa, da »Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če je bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku«. Katoliški duhovniki opravijo pogrebni obred in iz mrliške vežice do groba pospremijo tudi žaro s pepelom pokojnika, vendar pa cerkveni dokumenti zelo priporočajo pogreb telesa. Sežig klerikov ni dovoljen. Pastoralne smernice za krščanski pogreb in žarni pokop (SŠK, 7. oktobra 2019) v 2. točki določajo: »Pokop pokojnikovega telesa je za Katoliško cerkev najprimernejša oblika slovesa od tistih, ki so se ločili od tega sveta in so odšli k Očetu, saj ohranja možnost spomina na pokojnega brata ali sestro in izpostavlja simbolično povezanost s Kristusovo velikonočno skrivnostjo.«
Muslimani, pravoslavni kristjani in judje odločno podpirajo pokop telesa. Pri zavračanju sežiga so najstrožji muslimani, ki ne dovolijo svojim imamom opraviti verskega pogreba, če je telo upepeljeno. Povedna je utemeljitev Islamske skupnosti v RS, da se telesa ne sme poškodovati – ima »svojo svetost in po islamskem nauku je lomljenje kosti umrle osebe kot lomljenje kosti žive osebe«.
»Tako je,« sem pomislil. Pa ni samo tako, ampak še bolj tako: nasilje nad truplom je še bolj nesprejemljivo kot nasilje nad živim; da živega udariš ali poškoduješ, se v skrajnih primerih še da opravičiti, kaj takega narediti mrtvemu, pa ni predstavljivo niti opravičljivo. In zelo težko oprostimo tistim, ki so kaj takega naredili našim pokojnim.

Vera bi bila lahko le vzrok za več pokopov v krsti

Pravoslavni ne dovoljujejo duhovnika pri pokopu žare. V preteklosti so dopuščali izjeme, kar je dajalo vtis nejasnega stališča do žarnega pokopa, vendar je stališče jasno in že nekaj let izjem ni. Opozarjajo, da s pokojnikom sežgemo relikvije morebitnega svetnika. Odločno pokop telesa podpirajo tudi judje. Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v RS je do načina pokopa nevtralna. Nevtralne so tudi Jehovove priče. Ni pa nobene vere, katere število vernikov bi se približalo odstotku prebivalstva in bi se zavzemala ali zahtevala sežig pokojnikov. Vera bi torej vplivala kvečjemu v nasprotno smer: več pogrebov v krstah. Tako da tudi z verskimi razlogi ni mogoče razložiti upada pokopov v krsti.

Način pokopa in svoboda vere

Je pa ob omembi vere prav omeniti še svobodo vere. Verstvom je način pokopa zelo pomemben. S ceno pokopov, najema grobov in z drugimi ukrepi lahko država ali občina vodi politiko pospeševanja enega ali drugega načina pokopa in s tem širi ali oži prostor verske svobode. Posebej pri verstvih, ki vernikom zelo jasno določajo način pokopavanja, bi favoriziranje enega načina lahko predstavljalo diskriminacijo na osnovi vere in kršitev pravice do verske svobode. Če mnoge storitve, na primer vzpenjače, vlečnice, prevoz, vstopnine plačujemo na osebo, ne po porabi, se na osebo oziroma po grobu lahko zaračuna tudi grobnina.
Ko smo že pri pravicah. Telo človeka je tudi bogat in dragocen arhiv podatkov. Ob množičnem sprotnem sežiganju teh arhivov marsikdo ne bo mogel do pravice in tudi pravica do marsikoga ne.
Niti s pomanjkanjem prostora niti z ekonomskimi razlogi niti z okoljskimi in še najmanj z verskimi razlogi ne moremo pojasniti nenadne velike priljubljenosti sežiganja pokojnih. Hipoteze, da v nas delujejo čipi, torej nismo zavrnili. To pa ne pomeni, da smo jo potrdili. Naj nekdo na nas vpliva s čipi ali drugače, ostaja brez odgovora vprašanje, kdo in zakaj to dela.
Ob vseh neodgovorjenih vprašanjih sam sebi, prednikom in potomcem želim in privoščim, kar je Prešeren privoščil prijatelju Smoletu: v zemlji domači, da truplo leži.

Zahvaljujem se pogrebnim in komunalnim podjetjem, občinam, veleposlaništvom, cerkvam in drugim verskim skupnostim, uradu evropskega poslanca F. Bogoviča in drugim, ki so mi prijazno posredovali podatke in pojasnila; ter tudi tistim, ki so mi dostop do podatkov omogočili z objavo na spletu.

Vir: Slovenski čas

1 komentar

  1. Prvo stvar, ki jo je naredil modernistični svetnik in papež Pavel VI. je bila odločitev, da cerkev več ne prepoveduje sežiganja mrtvih. Seveda je potem v dokumentu napisal nešteto razlogov, zakaj bi se naj mrtve ne sežigalo, ampak je preklical prepoved in na koncu je obveljalo, da katoliška cerkev dovoljuje sežiganje mrtvnih.
    Tako, da še enkrat, za to, o čemer piše avtor tega članka, so v največji meri krivi modernisti v Katoliškui Cerkvi ( to pomeni praktično ves kler, kakor tudi laiki, razen tistih, ki odkrito obsojajo modernizem in moderniste, katerih pa je zgolj za vzorec ) in svetle pridobitve II. Vatikanskega koncila.
    Ne bi pa se rabil avtor članka spet norčevati nad ljudmi, ki uporabljajo možgane in se niso cepili z eksperimentalnimi genskimi terapijami. Saj tako kot ljudje ne razmišljajo glede ”cepljenja” in drugih sijajnih COVID19 ukrepih, pač tudi ne razmišljajo, ko svojega bljižnjega sežgejo, ker je tako eno, kot drugo, moda, ki ji je pač treba slediti.

Comments are closed.