V Sloveniji imamo fevdalizem, zato restavracija komunizma ni možna

Slovenski mediji so me obvestili, da je SDS ob obisku Angele Merkel, v sporočilu tujim novinarjem govorila o restavraciji komunizma. Politični nasprotniki opozicijske stranke so takoj razglasili, da opozicijska stranka škoduje ugledu Slovenije.

Ker sem bolj radovedne sorte sem si želel prebrati inkriminirano sporočilo. Ugotovil sem, da gre, za tretji mednarodni bilten SDS, ki ga je stranka distribuirala letos. Vsi bilteni opisujejo gospodarski in politični položaj v Sloveniji, kot ga vidi stranka. Dodanih je še nekaj informacij iz javnomnenjskih anket ter nekaj tekočih podatkov o gospodarstvu. Prav v vsakem biltenu piše nekaj tudi o »komunistih« na slovenskem. Tudi nekateri drugi prispevki na mednarodnih straneh SDS-ja se ne izogibajo temam o preživetju komunizma na slovenskem, začenši z referatom dr. Dimitrija Rupla, objavljenim julija 2009 z naslovom »From Communists to Oligarchs«. Kako, da so slovenski napredni novinarji takšno »blatenje« v tujini opazili šele sedaj?

Blatenje v tujini?

Ponujata se dve razlagi. Prva, da mednarodnega delovanje SDS v opoziciji doslej ni nihče opazil (skrajno neverjetno), druga pa, da je ob obisku Merklove tako primanjkovalo tem s katerimi bi podprli utapljajočo se slovensko levico, da so uporabili tudi to že precej zaprašeno metodo javnega izpostavljanja tistih, ki škodijo »naši stvari« v mednarodni javnosti. Kolikor se sam spomnim, je prvi to mehko metodo uporabil pokojni Jože Smole, ko je v javnosti napadel dr. Franceta Bučarja, ki se je v Svetu Evrope zavzemal, da zahod ne sme gospodarsko pomagati Jugoslaviji dokler se ta ne demokratizira. Za tiste čase, je bila takšna kritika precejšen napredek, saj so pred tem tiste, ki so neustrezno komunicirali z zahodom zaprli ali izgnali.

Ker očitek o »blatenju Slovenije v tujini« ni prijel, saj je vsakomur jasno, da je težko v kakršno koli sporočilo tujim novinarjem zapisati kaj bolj depresivnega o slovenski stvarnosti, kot si lahko vsak prebere v dnevnem časopisju se je izpostavila druga tema. Da nevarnost restavracije komunizma ne obstoja, da so bivši komunisti razporejeni po vsem političnem spektru itd…itd…

Smo sploh živeli v komunizmu?

Nikjer nisem zasledil, da bi kdo trdil, da bi se lahko k nam, ali kamor koli v Evropo povrnil komunizem skupaj z diktaturo avantgarde proletariata, s centralnimi komiteji in planiranjem. Še Slavoj Žižek in drugi salonski evropski levičarji slikajo bodoči komunizem kot nekaj povsem novega, a vsaj za mojo pamet zelo meglenega.

Nesporno dejstvo pa je, da smo imeli v Sredniji in Vzhodni Evropi komunistične diktature. Ene bolj totalitarne, druge manj, ene bolj svobodne in druge manj. Tudi najbolj ljudomilo diktaturo vzdržuje aparat sestavljen z bolj ali manj lojalnih členov. Jugoslovanska oziroma slovenska diktatura je po začetnem pobijanju in ustrahovanju postala bolj pragmatična. V zadnjih desetletjih obstoja je demonstrativno maltretirala le najbolj izpostavljene nasprotnike režima. Vse ostale, še posebej, če so kazali kakšne za delovanje družbe koristne sposobnosti, pa je poskušala vključiti v sistem z metodo raje več korenčka in manj palice.  Še sam, čeprav ne jaz ne moji sorodniki nismo bili ne v partiji niti nismo sodelovali pri izvajanju njene oblasti, se včasih vprašam, ali le nisem bil preveč resigniran glede sistema.

A kljub tej vključenosti širokih množic v, kot so partijci takrat radi rekli, »socializem s človeškim obrazom«, se je vedelo kdo so ljudje, ki imajo moč in oblast in kdo ne. Kdo ima več moči in oblasti in kdo manj. Kdo lahko uredi služenje vojske bližje domu, kdo lahko zrihta boljšo službo, kdo odloča o tem kdo bo zasedel odgovorno mesto v gospodarstvu. Sam nisem bil posvečen v podrobnosti delovanja organizacije, a v vsakdanjem življenju se je prav dobro videlo, kdo je vpliven in kdo ne, kdo perspektiven kader in kdo je, kljub svojem članstvu v partiji čisto navaden samoupravljavec.

Kam so izginili komunisti?

Sedaj pa me že dvajset let intenzivno prepričujejo, da je ta mreža vplivnih in močnih ljudi, katerih članstvo v partiji je bil le eden od njihovih skupnih imenovalcev z uvedbo demokracije razpadla, njeni člani pa so se porazdelili med vse stranke. Moje vsakdanje izkušnje me prepričujejo drugače. Lahko sicer kdo reče, da imam paranoidno motnjo, a odgovarjam s Kissingerjem, da ima tudi paranoik lahko realne sovražnike.

Da mreža nekdanjih oblastnikov še obstaja sklepam, ker:

  • Ko se v javnosti izpostavi določenega posameznika kot člana te mreže, to ne sproži njegovega zanikanja članstva in distanciranja od nekdanjih tovarišev ampak zgolj zanikanje obstoja tovarišije (zadnji tak primer so prav reakcije ob objavi novice o distribuciji biltena SDS za tujim medijem).
  • Kontinuirano so potrebne simbolične geste, ki ožjim in bolj oddaljenim članom mreže dokazujejo, da ima mreža še vedno moč in vpliv  (na primer odlikovanje Ertlu, ali imenovanje ulice po Josipu Brozu v Ljubljani ali dokapitalizacija Mladine s strani »zamejskega« kapitala).
  • Ker so odpadniki od mreže v njenih medijskih izpostavah mnogo bolj zasmehovani, kot tisti, ki nikdar niso bili deležni koristi zaradi povezanosti z mrežo.

Takšna mreže ni organizacija ampak interesna skupina. Ne potrebuje statuta, dovolj so skupni interesi. Bolj kot posameznik lahko zadovolji te interese, večjo moč ima. Moč je sorazmerna s finančno in politično močjo posameznika. Poleg interesov mrežo veže samo še skupna preteklost.

Res je, od teh ljudi ni pričakovati restavracije komunizma. Njim najbolj ustreza fevdalizem. Tako ni čudno, da se pogosto obregajo ob edino institucijo, ki ima še nekaj fevdalnega leska, ob Katoliško Cerkev, saj jo vidijo kot edino že uveljavljeno nasprotnico. Vse druge nasprotnike pa imajo za navadne povzpetnike.

Marx in Engels sta menila, da bo do komunistične revolucije prišlo v kapitalistično najbolj razvitih državah. Zgodovina se je z njima poigrala in rdeči prapor revolucije je prva izobesila fevdalna Rusija.

Če bo kdaj pri nas prišlo do revolucije, njeni nosilci ne bodo močni možje in žene iz obstoječe fevdalne mreže, tudi ne uradniki sedaj opozicijskih strank. To bodo jezni mladeniči in mladenke, ki nimajo kaj izgubiti. K sreči jih še ni videti na obzorju.