Delova anketa je prejšnji ponedeljek vladajoči Listi Marjana Šarca namerila rekordno podporo in hkrati rekorden skok. Polemiko o tem, kaj naj človek s tovrstnimi anketami sploh počne, puščam ob tem seveda ob strani. Načeloma že leta zagovarjam mnenje, da je koristno javnomnenjska merjenja uporabiti za izhodišče, v podrobnostih pa jih je potrebno skoraj vedno močno postaviti pod vprašaj. Če nič drugega, se Šarčev skok lepo ujema s tistim, česar sem se dotaknil v prejšnjem prispevku. Očitno je pri vladajočih padla odločitev, da je potrebno vse sile usmeriti v okrepitev premierjevega lika. Ali so ta prizadevanja dejansko že z adventno-božičnim pospeškom obrodila tako bogat sad, kot ga kaže anketa, ali bo na omenjenem potrebno še delati, je pravzaprav drugotnega pomena. Smer je jasna.
Nostalgija po starih časih
Pri tem intenzivno pospeševanje Kamničanovega kulta ni brez pasti. Lahko namreč pride do težav, če bo razkorak med sedaj domnevano premierjevo “politično genialnostjo” in njegovimi dejanskimi zmožnostmi postal vendarle prevelik. Še huje bi utegnilo biti, če se bo odprl prepad med Šarčevim dojemanjem lastne vloge domnevnega “političnega genija” in ustvarjalca politike ter mestom, ki mu ga v svojem sistemu dopuščajo tisti, ki so najzaslužnejši za njegov meteorski vzpon. Tovrstnega “velikega poka” sicer ni bilo ne pri Jankoviću ne pri Bratuškovi ali Cerarju; tudi pri Pahorju se je zgodil šele post festum. Morda pa pri sedanjem predsedniku vlade, kjer je bil skok objektivno gledano največji in najmanj pričakovan, tak pok ni čisto izključen.
A to bolj mimogrede. Če se vrnem k ustvarjalcem in ustvarjalkam sedanje vladne koalicije, je pri njih v gradnji mita o Šarcu verjetno v ospredju nostalgična želja po vrnitvi v dobre stare čase, ko so bila politična razmerja že na prvi pogled jasna tudi številčno. Zdaj je drugače. Še celo sedem mesecev po volitvah tu in tam komu uide bogokletna misel, kje na svetu pa je država, kjer bi postavljala premierja stranka, ki je na volitvah pospravila dvanajst odstotkov in drobiž. Drnovšek, Pahor, Janković in Cerar so vsi po vrsti imeli v žepu relativno zmago, občasno, kot nazadnje Cerar, celo izjemno prepričljivo.
Kljub vsemu možnost za opozicijo
Zato je logika “Šarec o muerte” z vidika podpornikov vladajoče opcije smiselna. Pri tem jim je vseeno, da je potrebno zanjo puščati kri ostalim udom koalicije, kot jim je bilo za podobne malenkosti vseeno že v preteklosti. Tudi Delova anketa kljub “bumu” LMŠ namreč kaže, da so osnovna razmerja po parlamentarnih volitvah okamenela. Enako so pokazale bolj ali manj vse dosedanje ankete, enako v bistvu lokalne volitve. Celo več, napihovanje Šarca trenutno skoraj gotovo vodi v izpad vsaj ene sedanje koalicijske stranke iz parlamenta in v bistveno oslabitev Cerarjevih, ki so stranki, ki so ji ne čisto prostovoljno odstopili svojo dediščino, najbolj podobni.
Omenjeno hkrati, ne glede na premierjevo civilno apoteozo, prinaša celo okrepitev opozicije, seveda če bi parlamentarni prag dejansko preskočila SLS (kot ji napoveduje omenjena anketa). Potem res ne bi bilo več daleč do točke, ko vladajoči blok ne bi mogel več kot še lani poleti preprečiti celo vsakega pogovora o dejanski spremembi oblasti.
Z razkazovanjem (kajpak papirnatih številčnih) mišic Šarčevih ob sočasnem pešanju Cerarjevih in Stranke Alenke Bratušek raste tudi pritisk na oba ostala voditelja domnevnega “liberalnega krila” vlade. Končni cilj tega pritiska je verjetno res oživitev mrtvaka LDS v novih razmerah. Tisti zunaj vladajoče opcije, ki s staro LDS povezujejo nekakšno zlato dobo, seveda spregledujejo, da je prav njena dolgoletna vladavina najbolj zacementirala globoko politično in družbeno neravnovesje, ki se je v zadnjih letih še dramatično okrepilo.
