V senci Jalte

3
257

jaltaCeljska Mohorjeva družba je pred meseci izdala prevod knjige Senca Jalte, poljskega zgodovinarja, ekonomista in evropskega poslanca Wojciecha Roszkowskega. Za prevod je poskrbel Niki Neubauer, za prolog k knjigi pa ddr. Igor Grdina. V njem je slednji orisal nenavadna razmerja med zavezniki, ki so krojila potek 2. svetovne vojne. Usodni dogodki v letih 1939-1945 so pač združili sovražnike na isti strani. Nezaupanje je bilo veliko. Če citiramo anekdoto iz prologa: »Negotovosti v Velikem zavezništvu najbolj nazorno ilustrira podatek, ki ga je v svojih spominih ohranila gospa Roosveltova: ko se je maja 1942 v Belo hišo za nekaj dni vselil Stalinov komisar za zunanje zadeve Vjačeslav M. Molotov, je varnostna služba, ki je rutinsko pregledala njegovo prtljago, v njej odkrila pištolo, hlebec črnega kruha in klobaso. Sovjetski veljak se očitno ni bal le napada na svoje življenje, marveč tudi, da bi ga v srcu svetovnega kapitalizma gostitelji pustili lačnega ˗ ali ga celo sestradali…« (str. 10)

V delu Raszkowskega je sicer pregled dogodkov med samo vojno kakor tudi neposredno po njej, torej tudi komunistični prevzemi oblasti v vzhodni Evropi. Sam sicer nisem naletel na »Bog ve kakšne novosti«, prej bi dejal, da gre za dober in širok pregled. Takšen pregled, ki je razumljiv malemu človeku, študentu itd. V avtorjevi naraciji je moč začutiti, da gre za poljskega pisca, saj je na nekaterih mestih dokaj sentimentalen. Na več mestih tudi okrca zahod zaradi izdaje Poljske in njenega zmanjšanega ozemlja po vojni. Kajti dejstvo je, da je zahod pri Stalinu uporabljal isto taktiko kot pri Hitlerju. Slednjemu so popuščali 1938 v Münchnu, drugemu pa pri Poljski, ki se je vendarle borila na prozahodni strani. Vendar so zavezniki kljub temu Stalinu priznali njeno vzhodno mejo glede na pakt Hitler-Stalin iz avgusta 1939. S tem se je po mnenju dr. Jerce Vodušek Starič že de facto pričela hladna vojna.

Poljska je bila torej prva razdeljena interesna sfera o kateri so se dogovorili. Kar se tiče konference v Jalti, avtor zopet opozarja na popuščanje zahoda Stalinu in njihovo dvoličnost. Hkrati opozori na razlikovanje izraza fašizem/nacizem, kar je pomembno še dan danes, zaradi današnjega diskurza, ko se takšni termini povsem nekritično uporabljajo za diskvalifikacijo nasprotnikov. » Veliki trije so obljubili, da bo nov evropski red temeljil na ‘demokraciji’ in ne bodo dopuščali preživetja ‘nacizma in fašizma’. Ti izrazi so prikrivali globoko razliko v političnem razmišljanju Stalina in njegovih zahodnih partnerjev. Medtem ko sta Churchill in Roosevelt sklenila roke s Stalinom, da bi porazili nemški nacizem, je Stalin vpeljal širši izraz, ‘fašizem’, s katerim je lahko mislil praktično vse, kar ni bilo komunizem. In ni samo mislil tako, tudi deloval je po njem. ‘Stalinove protifašistične čistke so potekale že veliko pred srečanjem v Jalti. Začele so se takoj, ko je Rdeča armada prečkala mednarodne meje, prvič v letih 1939-1941 med priključitvijo in okupacijo polovice Poljske po dogovorih iz nacistično-sovjetskega pakta, in potem po avgustu 1944. Ta druga faza sovjetske ̎osvoboditve̎ je februarja 1945 že vključevala zapiranje, deportacije in poboje milijonov ljudi’«. (str. 81)

Največji doprinos tega dela v slovenski prostor je po mojem mnenju strnjen opis prevzemov oblasti, ki jih Poljak razdeli v tri vrste: priključitev (baltske države), izvožene revolucije (Poljska, Čehoslovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija) ter domače revolucije (Jugoslavija, Albanija). Pri opisovanju ljudskih demokracij je neusmiljen. »’Ljudska demokracija’ je predstavljala nekakšne vice, kjer je ‘demokracija’ pomenila diktaturo, ‘napredek’ je pomenil kršitev človekovih pravic, ‘znanost’ pa je pomenila primitivno vero v uroke, ki so jih trosili ideologi«. (str. 121)

Za kaj je torej Senca Jalte pomembna? Predvsem zaradi vzhodne Evrope, v kateri žal ponovno teče kri v vzhodni Ukrajini. Naracija ukrajinskega konflikta pa ima, hočemo ali nočemo, korenine v 2. svetovni vojni. Z besedami poljskega kolega: »Resnica o posledicah druge svetovne vojne v Evropi je pomembna za vse nas. Ne samo za prebivalce vzhodnoevropskih in srednjeevropskih držav, ne samo za Zahodnoevropejce, ampak tudi za Ruse. Čeprav je Sovjetska zveza prispevala k tragediji, ki se je začela septembra 1939, imajo Rusi razlog, da slavijo svoje žrtve v boju proti nacistični Nemčiji po letu 1941. Imajo tudi pravico biti ponosni na svojo vlogo v porazu tretjega rajha, nimajo pa pravice izkrivljati zgodovino. Prezreti velikanske zločine komunističnega sistema v Sovjetski zvezi pomeni nevarnost njihove ponovitve. Proslavljanje zmage nad nacizmom brez omenjanja kriminalne kartoteke sovjetskega imperialnega širjenja, ni pot do sprave s sosedami Rusije.« (str. 125)

Wojciech Roszkowski, Senca Jalte: Poročilo, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015, 126 str.

Knjigo lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Zelo dobra analiza poljskega intelektualca. Kar fovš sem Poljakom, ko gledam, kje je slovensko zavedanje o tistih časih. Ali pa današnjih časih.

    Kako smo najbrž postali tista država EU, kjer ima Putin s svojo neo-imperialno politiko največ simpatizerjev. Kjer odrekamo Ukrajincem pravico braniti nedotakljivost svoje države. Kjer v podobni luči počasi vidimo tudi že vojno na prostoru nekdanje Jugoslavije v 90-letih. In postaja v zavesti Slovencev zabrisano, kdo je v tej vojni sploh bil agresor.

    Pljuvamo po osamosvojiteljih in objokujemo “izbrisane”, med katerimi so bili prav agresorji. Vsekakor pa v veliki večini ljudje, ki niso hoteli priznati slovenske osamosvojitve in so slovensko državnost zavestno, nekateri z javnim gnusom ignorirali in si zavestno ogrozili status.

    Obenem prav te dni sosedom Hrvatom odrekamo pravico, da so v tistih časih, brezobzirno napadeni, branili svojo državnost in da so uspešno osvobajali lastno državno ozemlje. Z akcijo Nevihta so ubranili državo in dobili vojno na Hrvaškem, s tem pa območje spopadov za nekaj 100 km oddaljili od slovenskih državnih meja.

    Zmaga Hrvatov v akciji Nevihta je bil evidenten slovenski državni interes. Ampak ne, danes na intevencijo Beograda zavrnemo slovensko prisotnost ob praznovanju 20-letnice te velike vojne akcije pri sosedih.

    Slovenska beda. Ob naših intelektualcih, medijih, kakršne imamo in diplomaciji v rokah populističnega klovna Karla Erjavca nas ti omejenci ( komunistični nostalgiki?) delajo za vazale protizahodnih Srbov in Rusov. 🙁

    Blagor Poljakom!

    • Izbris ni bil z ničemer povezan z agresorji ali kako drugače z ljudmi, ki niso hoteli priznati Slovenije. To je bilo čisto administrativno dejanje, kot posledica “zanke” v zakonu. Nepošten zakon.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite