V sedmo gre rado?

Janez Janša izvoljen za predsednikaNajprej je potrebno priznati, da v evropskih okoljih ni veliko primerov, ko bi kak politik vodil politično stranko celih dvajset in še več let. Kaj takega se ne dogaja pogosto niti na Hrvaškem ali v Srbiji. Priročna izjema je seveda Viktor Orban, ki je svojo stranko Fidesz ustanovil in ji s kratko prekinitvijo predseduje že štiriindvajset let. V Sloveniji, kjer vsebine strankarskih programov še bolj kot drugod zamenjuje poistovetenje s strankinim voditeljem, pa Janez Janša po sobotni potrditvi za predsednika niti ni šef stranke z najdaljšim stažem. Prehiteva ga Zmago Jelinčič na vrhu že precej shirane Slovenske nacionalne stranke.

Predsednik uspehov in neuspehov 

Kakšna je torej Janševa bilanca, zaradi katere je kot edini kandidat ponovno vknjižil skoraj 98 odstotkov glasov delegatov? Na prvi pogled nič posebnega, saj je stranko v dvajsetih letih na oblast, ki je hočeš nočeš pomemben cilj strankarskega udejstvovanja, pripeljal le dvakrat. Toda obenem mu je v prvem poskusu kot edinemu premierju doslej uspelo obdržati koalicijo na kupu ves mandat, v čemer je prekosil celo v očeh mnogih Slovencev legendarnega Janeza Drnovška. Kar se tiče druge vlade, je mojstrovina že njen nastanek, čeprav ga je kajpak zasenčil njen neslavni konec. Obenem je boleči poraz na parlamentarnih volitvah leta 2011 jasno pokazal, da obstajajo za stranko in zanj osebno jasno začrtane meje, katerih apriorni  obstoj ne škodi le demokratom, marveč družbi kot taki. Zdi se, da je prav ob tem nenadejanem neuspehu, hujšem od tistega leta 2000, Janša sam dojel nekatere stvari.

Ni mogoče spregledati niti za slovenske razmere nenavadne stabilnosti stranke. Že od precejšnjega uspeha s podporo kandidaturi Barbare Brezigar na predsedniških volitvah 2002 se SDS vseskozi ohranja v samem vrhu slovenske politike z rezultati preko četrtine glasov, kar ni primerljivo z nihanjem ostalih, tudi (občasno) velikih strank, kakršni so socialni in liberalni demokrati. Bil je celo trenutek, ko se je Janševa druščina uspešno krepko zajedla v politično sredino (predvsem 2004 in deloma 2008) in osvojila prej izrazite trdnjave leve sredine na vzhodu države, ki so najbolj kazale “vzhodnoevropske” vzorce volilnega vedenja iz devetdesetih. Ampak sčasoma je omenjeni uspeh zbledel zaradi značilnega zasuka h gospodarju prestolnice na premožnejšem zahodu in zato, ker je Janševa privlačnost za sredinske volivce začela splet bledeti, delovati pa je še enkrat začela njegova dolgoletna demonizacija v velikem delu javnosti.

Kako nad Rdeče morje? 

Mnogi opazovalci kot recept za soočenje s to težavo že dolgo ponujajo preprosto Janšev sestop s čela stranke. Recepta doslej ni bilo moč empirično preveriti in ga ne bo mogoče preveriti niti po sobotnem kongresu. Sam sem še zmeraj mnenja, da bi se še tako idealni naslednik slejkoprej zapletel v mreže globokega neravnotežja v slovenskem političnem in družbenem prostoru in slejkoprej obveljal za vodjo “domobrancev” in “klerikalcev”, kakor to že desetletje in več velja Janša. Pri čemer ne bi imel niti kilometrine sedanjega predsednika SDS.

Janša ima seveda prav, ko glavno nalogo svojega novega mandata vidi v razgradnji v družbeno tkivo zazrtih monopolov, ki niso samo gospodarski, pač pa, kar je še usodneje, tudi idejni in družbeni. Lahko bi se sicer vprašali, zakaj se tako temeljitemu soočanju z njimi ni s tako ostrino posvetil že prej na svoji poti, ko so bile razmere za tovrstno početje najbrž ugodnejše. A skoraj v isti sapi bi morali potem dodati, da je med redkimi slovenskimi politiki, ki se vsaj zdaj povsem jasno zaveda, da je omenjeno globoko neravnotežje potrebno vsaj začeti odpravljati, in to mimo veliko všečnejšega govoričenja o tem, “da je potrebno gledati naprej”, do katerega se prebije večina njegovih tekmecev.

Ključ do navedene razgradnje vodi kajpak samo preko ljudi, volivcev. Zdi se, da ne Janša ne SDS trenutno nimata posebej učinkovitega načina, kako do v preteklost in njene mite zaverovane (tihe in glasne) večine sploh priti. Kredit, za katerega se je zdelo, da ga imata, je očitno skopnel. Zato za pot do nje ne bi zadostovala niti zgolj uspešna gospodarska politika (ki deluje v večini drugih evropskih okolij), še manj pa seveda pretirano ukvarjanje zgolj z lastnimi privrženci, za kar je Janša res mojster. V tem je gotovo eden od razlogov, da je podpora stranki tako stabilna, vendar je obenem lahko, če prihaja do pretiravanj, cokla za pridobivanje novih in za kakršen koli premik nujnih novih glasov. Če SDS in njenemu predsedniku v mandatu, ki se  začenja, omenjenih glasov ne bo uspelo dobiti, se bo marsikdo začel ozirati po (trenutno še neobstoječi) alternativi.

Foto: Spletna stran SDS