V. Ščuka, Vzgoja: Notranja disciplina

Gre za sposobnost samoobvladovanja, ki naj bi bila temeljna človekova značilnost. Če bi jo imenoval kot notranjo disciplino, računam, da obstaja tudi zunanja disciplina. Seveda obstajata obe, le da pogojuje zunanjo disciplino okolje, notranjo človek sam.

Kaj je notranja disciplina

Kot zunanjo disciplino pojmujem npr. dresuro, prigovarjanje po sistemu korenčka in palice, vzgojo z omejevanjem, prisilo in kaznovanjem, kar naj bi bilo še dopustno pri usmerjanju ali naganjanju domačih živali k fizičnim opravilom. Ne more pa biti dopustno za naganjanje in izkoriščanje ljudi, kot si disciplino v današnjih časih predstavljajo delodajalci, bogataši, bankirji in politiki. Neoliberalizem namreč pojmuje ljudi kot delovno silo, ki ustvarja bruto družbeni proizvod (BDP) in je podlaga za dobiček, ki si ga delodajalci spravljajo v žepe, h koritu pa vabijo bančnike in politike, ki jim pomagajo urejati njihovo bogastvo. Tak skrajni model človekovega egoizma in nadutosti je neoliberalizem, ki preprečuje človekov razvoj in ga sili v zastoj ter nazadovanje. Že po svoji osnovi je nemoralen in razdiralen, česar se pa ljudje še ne zavedajo. Če bi sodobni človek bil resnično zrela osebnost, bi spoznal, da ni krona stvarstva, ki bi si na račun drugih ljudi, živali, rastlin in nežive narave lahko privoščil vse, kar mu pade na pamet. Krona stvarstva bi postal, če bi poleg materialnih in duševnih lastnosti razvijal tudi lastno zavest. Ker pa se že na daleč izogne samozavedanja, ostaja še naprej le sesalec, lahko sesalec z doktoratom.

V zadnjem milijonu let je bil zaradi preživetja človek prisiljen močneje razviti čelne režnje možganov, da bi pri svojih odločitvah ravnal bolj premišljeno in odgovorno, da bi torej razvil pamet in modrost. V možganih pa so ostali tudi razvojno starejši načini odzivanja, ki so bolj značilni za živali kot za ljudi (sodobni neoliberalizem). Človekovi možgani se lahko odzivajo na tri načine: plazilsko, sesalsko ali človeško. Razvojno najstarejše je obrambno odzivanje (plazilci), tj. impulzivnost, agresivnost, odziv beg-boj itd.; mlajše je socialno odzivanje (sesalci), tj. težnja po varnosti, druženju, pripadnosti, igranju itd.; najmlajše pa je zavestno odzivanje, tj. premišljenost, ustvarjalnost, reševanje težav, odzivnost, pozornost itd. Za človeka najustreznejši naj bi bil najmlajši način odzivanja, ki naj bi prekrival srednjega, ta pa starega. Do drugega leta starosti se otrok odziva ‘plazilsko’ tj. obrambno: ker ga je strah nevarnosti ali osamitve se brani z agresivnostjo (joče, kriči, cepeta, se vrže na tla, razbije). Med drugim in šestim letom se odziva ‘sesalsko’ tj. socialno: kaže potrebo po varnosti, nežnosti, dotiku, pripadnosti ter potrebo po radovednosti, urjenju spretnosti in igrivosti. Šele po šestem letu lahko računamo na ‘človeško’, tj. zavestno odzivanje: obvlada lastno impulzivnost, razume čustveno in socialno vedenje, razmišlja, načrtuje in se uči sprejemati odgovornost za odločitve, zna, usklajevati miselne predstave, miselno obvladuje čustva, je ozaveščen sebe in dogajanja zunaj sebe, zna miselno predelovati strese.

Kdaj je pravi čas

Pri otroku do drugega leta starosti moramo računati na povsem nezavedno odzivanje na nivoju centrov v možganskem deblu, saj je otroku vrojen obrambni mehanizem pred nevarnostjo (npr. pred plenilci, ognjem, vetrom, rušenjem itd.), ki je sicer značilen za vse vretenčarje, tudi npr. za dinozavre. Sesalci so že sposobni čutne dražljaje preoblikovati kot čustva in je zato zanje značilno pred-zavestno odzivanje, ki pa ne doseže praga zavesti.

Malček od 2. do 6. leta starosti se zaveda lastnih odzivov (če ga naučimo) in se s tem zna učiti iz izkušenj. Predšolski otrok je že dovolj zrel, da je za svoja dejanja lahko odgovoren in smo pri postavljanju meja bolj dosledni.

V šolskem obdobju se oblikuje bolj zrelo odzivanje preko središč v prednjih predelih čelnih režnjev, kar omogoča povsem ozaveščeno odzivanje na dražljaje (izzive) iz notranjosti telesa ali iz okolja. Ozaveščanja pa ga je treba naučiti, saj se sicer naši možgani odzivajo zelo nepredvideno in nezrelo. Zgornji predeli možganov se oblikujejo s primerno vzgojo, tj. z usmerjenim oblikovanjem živčnih mrež. Če so se te oblikovale premalo trdno, prevladuje vedenje, značilno za plazilce oz. dinozavre in se navzven kaže kot socialno neustrezno vedenje (nasilnost, sovražnost, maščevalnost, seksualna razvratnost, razdiralnost itd.).

Vidimo, da živali in otroci do dveh let starosti ne premorejo notranje discipline. Čas od drugega do šestega leta pa je ravno pravi za učenje samoobvladovanja oz. urjenje notranje discipline. Vzgoja je v vsakem primeru previdno in obzirno prilagajanje otroka okolju z utrjevanjem šibkih točk v njegovem načinu odzivanja. Odnos do utrjevanja otrokovih preobčutljivih področij pa je odvisen od materinega zaupanja vase in njenega lastnega občutka varnosti. Če pri sebi ni razvila občutka varnosti in se od okolja še vedno čuti ogrožena, bo ta vedenjski vzorec prenesla (projicirala) v otroka in ga preveč skrbno in predolgo držala ‘v vati’. Predolgo ‘zavijanje v vato’ pod pretvezo predane ljubezni in varovanja pred surovostjo okolja je morda življenjski slog staršev, a ga ne bi smeli vsiljevati šolarju. Težnja po samostojnosti in iskanju opore v sebi je ljudem dana genetsko, le dovoliti moramo, da se razvije. Zdrav šolar se brani pred pretiranim zaščitništvom staršev, mladostnik prav uporno.

Kulturni vzorci okolja naj bi otroku omogočili neboleč in kakovosten prehod iz odvisnosti v samostojnost. Glede na socialne značilnosti našega okolja naj bi bilo osnovno osamosvajanje otrok končano do začetka šolanja. Če starši tega ne zmorejo in so do šolarja še naprej pretirano zaščitniški, naj razmislijo o lastnem občutku varnosti oz. ogroženosti. Je morda starše strah, da bo otrok ob osamosvojitvi odšel in bodo ostali sami? Ali potrebujejo bližino in oporo starši ali šolar? Ob zaključku katere koli dejavnosti, tudi starševstva, ostanemo sami. Vsaka še tako trdna zveza traja le določen čas, tudi vezanost staršev na otroke oz. otrok na starše. Naša skrb za otroke je brezpogojna in ni vezana na dogovor o morebitnih kasnejših povračilih.

Pravila omogočajo varnost

Ljudje si varnost v sebi zagotavljamo s pravili, ki uravnavajo delovanje neke skupnosti v skladu z njenimi lastnimi ritmi in ritmi okolja. Pri tem gre za načela, priporočila, dogovore, pravila, obveznosti, zakone ali zahteve. Lahko gre torej za kodeks etike, priročnik lepega vedenja, hišni red, šolsko zakonodajo, kazenski zakonik, ustavo, pravilnik o cestnem prometu itd. Ob teh pa obstaja še množica nenapisanih pravil o obredju, vezanem na verovanja, navade in običaje neke skupnosti. Šele dosledno spoštovanje napisanih in nenapisanih dogovorov (pravil) zagotavlja članom neke skupnosti notranjo varnost. Še pomembnejše zagotovilo notranje varnosti je sposobnost obvladovanja lastnih hotenj in strasti. Tudi tega se bo šolar naučil šele s posredovanjem odraslih. Pri tem bodo imeli starši in učitelji nemara več težav, saj so hotenja in strasti vezani na občutek ugodja, ki ga je veliko težje obvladovati.

Najprej bi bilo dobro preveriti sposobnost obvladovanja lastnih strasti, da ne bi izpadli farizejsko. Šolar je oster opazovalec in še ostrejši kritik, ko se mu postavi po robu odrasli, ki pri sebi nima razčiščenih pojmov glede samoobvladovanja. Težko bo npr. mlade odvračati od alkohola, tobaka in drog, dokler bo tudi med starši in učitelji toliko uporabnikov teh omamnih snovi. Prav tako ga bo težko pripraviti k obvladovanju naporov in poštenemu delu, dokler bo v okolju toliko laži, sprenevedanja in nepoštenosti. In vendar ga je možno utrditi, če smo do njega pošteni in ga opozarjamo na stranpoti odraslih ter posledice, ki temu sledijo. No, na koncu bo izbira vedno njegova. Če bo izbral poraz in klonil pred močjo lastnih strasti, dokazuje sebi in drugim, da ni gospodar samega sebe, nima zaupanja vase in se ne čuti varnega v sebi.

Sposobnost ozaveščenosti

Samoobvladovanja je zmožen le človek, ki se je osvobodil sesalskega, tj. nezavednega (nagonskega) načina odzivanja in se je (že) učlovečil. To razumem predvsem kot razvoj njegove družbene in duhovne razsežnosti, kjer ima bistveno vlogo prav sposobnost ozaveščenosti neposrednega dogajanja. V tem se človek razlikuje od živali, ki z razvojem še niso tako daleč. No, tudi ljudje se še velikokrat odzivamo živalsko in se ne moremo ravno hvaliti z učlovečenjem. Ozaveščenost nam odpira pot v bolj človeški način odzivanja, ki pa se ga mora vsak posebej šele naučiti, saj nam ga dedni zapisi še ne zagotavljajo, čeprav se v epigenetskem in simbolnem dedovanju že kažejo osnove učlovečenja.

Ozaveščenost je temelj človekove zavesti in s tem njegove svobode, ko so zavestne odločitve močnejše od nagonov – vsaj želimo si, da bi bile. Svoboda zavesti in mišljenja pač ne pade z neba in si jo mora vsak sam zgraditi v sebi, saj je lastnost njegove duhovnosti, ne pa morda lastnost družbe. Ozaveščenosti pripisuje sodobna sociološka znanost osrednjo vlogo, saj pomeni zavestno prepoznavanje lastnega neposrednega (trenutnega) odzivanja na dogajanje. To je posebej pomembno za naš čas in naše okoliščine življenja, ko je problem odtujenosti vedno bolj pereč.

Potrošniška kultura ljudi nagovarja k lagodnosti, v kateri naj bi bil ozaveščen stik s seboj odveč. Reševanje problemov pa naj bi prepuščali za to poklicanim ustanovam – seveda za denar in za ceno odvisnosti od teh ustanov, ki ljudem polnijo pamet z meglo in reklamami, jih silijo v prekomerno delo, da več zaslužijo in več zapravijo. Ozaveščenost je namreč strup za potrošništvo in politiko zavajanja, saj si posameznik z zdravo pametjo ne dovoli prati možganov. Ozaveščen posameznik se ne boji soočenja z dejanskim življenjem, kakršno že je, in mu ni treba od svoje zavesti odtujevati nekaterih vsebin, pa naj bodo kakršne koli. Ne želi torej biti sebi odtujen, ampak ostati v sebi povezan v celoto (integriran), da se ne bi odzival kot dinozaver ali kot opica.

Za ozaveščeno spremljanje neposrednega dogajanja je potrebna miselna pozornost oz. zbranost, ki jo predšolski otrok zmore le krajši čas. Staršem predlagam, da pri otroku zbranost in pozornost najprej urite s pripovedovanjem pravljic, z gibanjem, govorico telesa, sprehodi ali opazovanjem kakega dogajanja. Če bo neposredno dogajanje dovolj napeto in zanimivo, bo pritegnilo otrokovo pozornost in s tem izostrilo zlasti njegova čutila in čustva, posredno pa tudi mišljenje, saj bodo miselne predstave bolj žive in tudi asociacij bo več. Če se znate vživeti v dogajanje in otroku vsebine posredovati dovolj zavzeto, z veseljem in ljubeznijo, bo vaša spodbuda več vredna kot poklicne veščine vzgojiteljic ali dramskih igralcev. Potrebujete le čas, potrpežljivost, ljubezen in vztrajnost. Kasneje se vam bo vaš trud obrestoval, saj boste pri šolarju v zadnjih letih osnovne šole lažje prešli na urjenje ozaveščenosti, če ste se odločili za razvijanje in utrjevanje njegove duhovnosti oz. zavesti o sebi. Pot do ozaveščenosti sebe omogoča urjenje stika s seboj.

Stik s seboj

Urjenje stika s seboj pomeni urjenje zbranosti, ne sproščanja. Gre za ozaveščanje sebe, za usmerjanje miselne pozornosti v lastno odzivanje na neko trenutno dogajanje. Takšno miselno spremljanje sebe omogoči šolarju zavestni vpogled v lasten način odzivanja in na lasten življenjski slog. Za šolarja je stik s seboj še kako pomemben, saj si s tem izgrajuje zavest o sebi in osebnost. Šolar naj spozna, da je zavestno odločanje vezano na stik s seboj in da prekinitev stika (odmik od sebe) pomeni tudi prekinitev pozornosti. Nekatere dejavnosti ne potrebujejo nenehne miselne pozornosti in smo jih izrinili iz zavesti ter prepustili avtomatizmom (npr. plavanje, hoja, smučanje, kolesarjenje, upravljanje avtomobila in številna druga ponavljajoča se opravila, včasih – iz malomarnosti – celo pitje kave, hranjenje, branje, brskanje po nosu, praskanje po zadnjici in druge dejavnosti, ki bi morale ostati ozaveščene). Še manj ustrezna je prekinitev stika s seboj v trenutku, ko bi ga morali ohraniti za soočenje s čustveno neprijetno okoliščino in za ozaveščen odziv nanjo. Očitno v tistem trenutku ni poguma ne za soočenje ne za rešitev iz zagate. Raje se vedemo kot noj, ki ob nevarnosti potisne glavo v pesek.

 Več v reviji Vzgoja