V predvolilni čas po vesti in (S)vobodno z veliko začetnico

vir: http://www.mladina.si/
vir: http://www.mladina.si/

Želimo si oblasti, ki bo vendarle bolj človeška, pravičnejša, bolj poštena in usmerjena tudi v večjo korist in dobrobit nam navadnim državljanom, ki si želimo več miru, spoštovanja osebnega dostojanstva, svobode izražanja in odločanja ter predvsem manj strahu za svoj in sploh človeški obstanek.

V tem predvolilnem času, ko se oblasti željni politiki potegujejo za glasove volivcev, ki naj bi jim omogočili obvladovanje oziroma oblast nad državljani, me bega kar nekaj vprašanj, kako ravnati po vesti in Svobodno z veliko začetnico. Mislim, da nisem edini, ki tako misli in ga to žuli.

Oblastiželjni in prepričani v svoj prav, se politiki zavedajo in vedo, da se ob boju za oblast v resnici borijo za suvereno razpolaganje in razdeljevanje davkoplačevalskega denarja preko zakonodajne, sodne in izvršne oblasti. Še več. Z vsiljevanjem idej »svoje prave in zveličavne vere« z izobraževanjem in kulturo si hočejo na ta način pridobiti tudi posredni ali neposredni vpliv nad kapitalom, denarnimi tokovi, informacijami in vrednostnim sistemom. Zaradi večjega vpliva pri oblasti, so se stranke tudi pripravljene povezovati, si nasprotovati, nastopati samostojno, obljubljati »nemogoče«, potvarjati dejstva in z »anketami« dokazovati, da so prav one »poklicane na oblast« in voditi ljudstvo, to je državljane in davkoplačevalce, v »lepšo prihodnost«. Mnogi »voditelji« (civilni in verski sveta), v svojem napuhu in »vse vednosti«, celo verjamejo v »slepila«, ki jih ponujajo kot igralci ali akterji na odru resničnega življenja. Kakšna beda!

Zavedajoč se tega dejstva, se danes počutim nemočno in prizadeto. Že star, sem namreč preživel razne oblike oblasti (civilne, idejne in verske), ki me je obvladovala, sankcionirala, ustrahovala, poučevala in »varovala« moje osebnostne, kapitalske in človekove pravice (?) ter »svobodo« bivanja in izražanja. Hkrati pa vseskozi poskrbela z zamolčevanjem resnic in dejstev, da sem smel verjeti v »edine resnice« po merilih oblasti. Bog mi pomagaj razumeti smoter in smisel človeške črednosti.

Še vedno pa sem začuden in ne morem razumeti, da »čredniki« še vedno nasedaj(m)o in verjame(m)o raznim insceniranim in sfriziranim medijskim in drugim pripovedim, anketam, »javno dostopnim podatkom«, poročilom oziroma »mnenjem strokovnjakov«, kakor tudi večini vsevednim, nadutim, samovšečnim, po potrebi lažnivim, oziroma hinavskim novinarjem, lakajem trenutne oblasti, ki skrbijo za »edino« resnico in prav ter so pripravljeni zamolčati oblasti nevšečne informacije. Na ta način, in zaradi tega, so zavrnjeni, kritizirani, omalovaževani, zasmehovani in celo preganjani tudi utemeljeni pomisleki svobodomiselnih in razgledanih posameznikov, ki mislijo s »svojo glavo«. Ker je zaradi tega svoboda odločanja zmanipulirana, ljudje, ki so količkaj pri pameti in vsaj malo razgledani ter ne živijo samo za »vsakdanji kruh«, nočejo več »voliti«, kar koli že to pomeni. Zavedajo se namreč, da vsestranski propagandi (reklamam, obljubam, mnenjem »za« oziroma »o«…) ne gre verjeti niti jih sprejeti kot merilo odločanja.

Menim, da prihaja čas spoznanja o resnični vlogi države, oblasti, družbene ureditve, ideologije …, ko bo potrebno redefinirati resnico, da smo ljudje zgolj »čredna bitja«, ki jih je potrebno obvladovati kot posameznike in kot skupnost. Kako spremeniti in v kaj, še ne vem. Morda z ozaveščanjem »volivcev«, da vendarle ne abstinirajo (bojkotirajo oziroma ne volijo), ampak se odločajo preudarno, po vesti in razumu, brez strahu, ki podzavestno pri nas še vedno izhaja iz preteklega komunističnega totalitarizma, ko smo prikrivali naravni občutek za pravičnost in prav. Trenutno namreč še vedno velja, in večina verjame v črednost in nujnost oblasti, ali se vsaj po tem ravna in sprejema, češ da je samoumevno, »prav« in normalno, da država funkcionira le, če samodržci in tako ali drugače »izvoljeni« vladarji vladajo ljudstvu in ga »krotijo«.

Ja, prav ste prebrali! Seveda, krotijo, saj v medsebojnem boju za oblast nad ljudstvom (državljani) uporabljajo že od vekomaj aparat nasilja (vojsko, policijo, tajne službe, zapore…), si izmišljajo zakone, prepovedi in postavljajo izvajalce (službe, dacarje, birokracijo, oblastne strukture…) za izvajanje svoje politike. Predvsem pa skrbijo, da se izvaja nadzor nad gibanjem pridobitnega kapitala (v lasti ali posredno), kakor tudi nad finančnimi tokovi in delitvijo z davki in drugače pridobljenim sredstvi zase in sebi všečnimi nameni.

To je »kratka zgodovina« človeštva, ki pa jo moramo ob volitvah, ki prihajajo preseči, da bo Oblast, ki bo tako ali drugače še vedno prisotna v našem življenju, vendarle bolj človeška, pravičnejša, bolj poštena in usmerjena tudi v večjo korist in dobrobit »čredi«, nam navadnim državljanom, ki si želimo več miru, spoštovanja osebnega dostojanstva, svobode izražanja in odločanja ter predvsem manj strahu za svoj in sploh človeški obstanek.