V pobožičnem vzdušju

5
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Božič, jaslice, lučke vsepovsod. Božič je praznik luči. Rodil se je Nekdo, ki je prinesel Luč. Lučke na ulicah, lučke v domovih, lučke v cerkvah. Nekaj dni po božiču, ko se od nas poslovijo sveti trije kralji, pa lučke počasi začenjajo ugašati. Najprej po ulicah, nato po domovih, najkasneje v cerkvah. In tudi tisti, ki je prinesel Luč, liturgično že beži v Egipt.

Zakaj mora bežati nekdo, ki je tako majhen, nemočen, in je prišel, da prinese dobroto? Koga ogroža to malo življenje?

Misel mi nehote uide v današnji čas. Kjer pobožičnega vzdušja ne zaznamuje le ugašanje lučk na ulicah in domovih, temveč tesnoba ob govoru o Bogu v družbi, strah pred vsem, kar je majhno, nemočno. Stisko ob vsem, kar je svetlo, kar poganja in govori o upanju.

Kdo je današnji Herod, ki se boji, da bo njegov prestol zasedel otrok? Kdo je tisti, ki se danes tako boji novorojenih, da želi preprečiti celo njihovo rojstvo? Lažje kot človeka, bi za tega kralja določila miselnost, ki neutrudno zagovarja, kako ima vsaka ženska pravico, da ravna s svojim telesom kot želi in miselnost, da splav in kontracepcija omogočata zdravje žensk in otrok. Miselnost, ki želi ločiti odprtost za življenje od spolnosti in spolnost od ljubezni.

Mnogi ljudje, ki živijo v tej miselnosti me spominjajo na vojake, ki le vršijo ukaze in ne upajo videti drugačnega pogleda. V septembru na mednarodni konferenci FIAPAC, kjer so se zbrali ljudje različnih profilov, ki se profesionalno ukvarjajo s področjem splava in kontracepcije, so med drugim razpravljali tudi o tem, da je dostop do splava za družbo moralna dolžnost.

Da pa morala ni tako enoznačna, nam je v oktobru pokazala skupina hrvaških ginekologov, ki je vzburila javnost s tem, da niso želeli opravljati splavov. Spominjajo na Herodove vojake, ki so se uprli kralju in pokazali, da je ukaz njihove vesti nad ukazom tega kralja. Kot so sveti trije kralji, ki so po obisku Jezusa, raje ubrali za drugo pot in ne nazaj k Herodu.

Na pobožično vzdušje me spomni tudi malodušje mladih, ne-vključevanje novih generacij v družbo in oteževanje razmer, da postanejo samostojni. Težave pri zaposlovanju mladih in velika neodprtost za zaposlovanje mladih v različnih javnih službah ustvarja zatohlost v obstoječih strukturah, mladim pa slabi voljo za aktivno sodelovanje v družbi. Nefleksibilna in koristoljubna stanovanjska politika, ki vedno bolj otežuje dostop mladim do stanovanj. Vrtenje okoli nerazrešenih konfliktov preteklosti s pomanjkanjem uvida v prihodnost ustvarja vzdušje, kjer ni prostora, da bi bili slišani problemi mlajše generacije. V takšnih razmerah je veliko težje sprejeti novo življenje v svoje okrilje in prevzeti odgovornost zanj, veliko lažje pa sprejeti hitro odločitev, ki še naprej omogoča življenje, kot smo ga vajeni. Povprečna mlada družina, ki je odprta življenju skoraj spominja na razmere Svete družine, kjer se je potrebno pošteno potruditi, da se ohrani mlado življenje v njej.

Mogoče se še kdaj kakšnemu mojemu sovrstniku, tako kot meni zgodi, da se mu nekoliko zamegli pred očmi in se ustraši prihodnosti, ne vidi smisla in se boji iti naprej. V teh primerih se mi zdi dobro, da se nekoliko ustavimo in tako kot Jožef prisluhnemo »glasu angela«, ki nam kaže pot naprej, ali pa kot Marija zaupamo tistemu, ki ga je slišal. To je lahko neka oseba, ki v nas zaupa, verjame in nas spodbuja. In če ta od nas zahteva še tako drzno in negotovo pot, če nas pošilja v daljno deželo, ali pa nas pušča brez vsake gotovosti, sem prepričana, da obstaja neka pot. Tudi Jezus se kot dojenček v božiču podarja v človeške roke in ni vseeno, kako poskrbimo zanj. Prepričana sem, da Bog želi, da branimo mlado življenje in dovolimo njegovemu začetku, da je res začetek in ne hkrati tudi konec.

Pripis uredništva: Tina Čerin je prostovoljka Zavoda ŽIV!M.

5 KOMENTARJI

  1. Kul!

    Zapisal bom grd a resničen argument v prid rodnosti: Otroci prinašajo nova delovna mesta. Tržišče so.

    • Zapisal si socialistično misel.

      Imamo penzijonističen sistem, ki ne temelji na plačevanju prispevkov, ampak na “solidarnosti”. Danes večino penzijonistov dobi veliko večje penzije kot so vplačali. Penzijonisti so glavni rentarji, saj je v 6 letih država iz davkov dala več denarja za penzije kot za kritje DRŽAVNIH bank, ki so jih tajkuni izropali.

      Kako to socialist ( socaistična država) rešuje:
      1. da rešimo penzijski sistem, moramo povečati rodnost.
      Torej otroka ne delata več zakonca po svoji ali Božji volji, ampak jima ukaže država z velikim D, da ga morata narediti

      Kako socialist rešuje gospodarsko krizo?
      1. poveča davke
      2. poveča subvencije
      3. spodbuja trošenje ( POTROŠNIŠTVO) države z odpiranjem novih delovnih ( BIROKRTSKIH, funkcionarskih) mest in višanjem plač v javnem sektorju

      • Pavel, nikoli ne bo temeljil na plačevanju prispevkov in nisem prepričan, da kjerkoli na svetu temelji. Vsaj glede državnih penzij, ne rečem za privatne pokojninske naložbe.

        Ali to pomeni na solidarnosti ali ne, se ne spuščam.

        • Pavel, če natančno in dobrohitno premislim, se strinjam z vsem, kar ste napisali.

          Sicer bi dodal pripombo k prispevku TČ. Tu gre za obravnavo pomembne in zelo aktualne teme o sprejetosti človeka – posebej so izpostavljeni otroci. S to preblematiko je povezana tudi sprava v državi. Ekonomski učinki zaradi več (ali manj) otrok niso navedeni. Vsekakor je večanje števila otrok lahko zelo pozitivno tudi za državo, če jih država zna izrabiti. Ta vidik je seveda zelo problematičen, ker je v ozadju koristoljubje (socialistično reševanje problemov), kot je bilo že omenjeno.

Comments are closed.