Da bi dojeli strahotnost pomena poboja katerikoli človeškega bitja in odrekanja pravice do groba, je treba prižgati luč antične omike. Ta je navsezadnje tudi temelj krščanstva in s tem ne le Evrope, temveč tudi velikega dela sodobnega sveta – četudi brez vsakršne želje, da bi poveličevali zahodno kulturo. In čeravno je sodobni človek bitje materije in znanosti, ki duhovnost prepušča preteklosti in tretjemu svetu, smrt pa izriva iz vsakdanje misli, se ne moremo izviti tisočletnim miselnim sklopom, ki določajo našo najbolj notranjo bit in zarisujejo globino in širino človekovanja v duhu brezštevilnih generacij prednamcev. Človek dojema svet celostno, z duhom in umom, ki pomeni čute, čustva in razum. Dejanja, kot so poboji in zavrženje trupel pobitih, se mu upirajo duševno in telesno. Odrekanje pravice do pokopa komurkoli je zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo. Žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod.
Izgovorjeno ali zamolčano. Prikrito ali razkrito: slovenska rana je tako globoka, da je komajda še mogoče zaznavati njeno usodnost. Krivda pa je naša skupna (vem, da so to težke besede): najprej krivda tistih, ki so morili, nato tistih, ki so zagrebli in zamolčali, kot tudi onih, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir (pa kakorkoli si to že predstavljamo). Posebno težka krivda je na nas, ki smo dosegli demokracijo in je ne izživimo v duhu prednikov: zlasti tistih, ki še vedno živijo pod nezasluženo kaznijo spomina. Krivda je na nas vseh: tistih, ki se krvavih voda Bistrice še spominjamo, in v enaki meri tistih, ki zanje niti ne vedo. Naša velika krivda je, ker podaljšujemo molk in zamolčevanje imen tistih, ki so krivi, pa bi morali o tem vsi govoriti in pisati. Obnašamo se, kot bi bila demokracija naš plen in ne sad mnogih rodov: na neki skrivnosten, čuden način tudi tistih, ki so grozovite smrti umrli in še danes niso vredni groba in spomina. Naša skupna, narodova naloga je, da jih vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo.
Z molkom podaljšujemo maličenje kolektivnega spomina in narodu izmikamo priložnost, da bi se v moči krivde in kesanja na novo prerodil. Ko sledim razpravam o tem, ali bomo gradili muzeje nad hudimi jamami in brezni, mi pride na misel Antigona: za ceno lastnega življenja je stresla pest prsti nad razpadajočim bratovim truplom in njegovi duši povrnila mir. Odkazala ji je prostor v skupnosti. Antigoni ni bilo mar kraljestva, ne razkošja kraljeve palače in ne lastnega, mladega življenja. (Danes bi rekli, da je zastavila svojo kariero). Antigona nas uči, da grobovi niso prostor obračunavanj. Ne oziraje se na posledice, je opravila, kar je bilo treba storiti, da bi našla duša pokojnega mir v onstranstvu in bi se v skupnost vrnil naravni red stvari.
Tihi prostori
Grobovi so sveti prostor spomina. Toliko bolj, če gre hkrati tudi za prostor strahotnega in nepravičnega trpljenja. Francozi pravijo prostorom spomina dobesedno lieux de mémoire: tja človek pride, da se pokloni spominu na ljudi, da podoživi vez s prostorom, kjer so se določeni dogodki odvijali. Kjer se razjoka, moli ali samo spomni preteklosti. Časa ni mogoče razumeti ločeno od prostora, kjer so se dogodki zgodili. Francozi bodo že vedeli, čemu služijo lieux de mémoire, saj so tudi oni bili prisiljeni na novo napisati poglavja iz časa nemške okupacije in sodelovanja z okupatorji, na novo razmisliti o svojem odnosu do Judov, o kolonialnem osvajanju Indokine in krvavih obračunavanjih v Alžiriji. Zgodovinski, politično preobremenjen spomin je na ta način (vsaj delno) nadomestil kolektivni spominom, ki ga nosijo ljudje v srcih in je zapisan v izvirnih prostorih.
Mi, Slovenci, tega še nismo storili. Težko pridobljena demokracija in samostojna država za nas nista odgovornost do prihodnosti, ampak udobje sedanjosti, ki ga nismo pripravljeni deliti ne (z mrtvimi) predhodniki, pa tudi ne z zanamci. Odgovornosti za lastno početje ne sprejemamo in se zato tudi tragične usodnosti te drže ne zavedamo.
Čas je, da se odločimo, kako obeležiti prostore, kjer so hude jame, koder je Bistrica krvava tekla in drugod, kjer ležijo nepokopane kosti krivično pomorjenih brezimnih, sramotno zamolčanih in obsojenih na damnatio memoriae, izbris iz skupnega spomina. Nekateri menijo, da bi morali zgraditi grobnice, drugi omenjajo muzeje, tretji kapele ali celo cerkve, kjer bi se brale maše za izmučene duše. Eden od morda najprimernejših odgovorov je lieux de mémoire, prostor spomina, označen s posebnim obeležjem, morda izbranimi verzi, saj imen in števila vseh nesrečnikov najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Namesto betonske muzejske ali cerkvene novogradnje bi morda prostor poboja in pokopov samo obeležili s preprostimi križi v gozdu, s posebej označenimi potmi, klopcami in postajami križevega pota in skromno, leseno kapelo ob robu. V poštev pridejo tudi obeležja. A kaj storiti z imeni, ki ne bodo nikoli vsa poznana? Italijani so na grobove neznanih vojakov, pokopanih v grobnici v Sredipolju (Redipuglia) izklesali besedo presente, presente, presente … v smislu tukaj sem, prisoten sem, lahko pa tudi s svojim trpljenjem in smrtjo pričujem o preteklosti. Vsak prostor trpljenja in smrti bi moral biti namenjen spominjanju v tišini. Meditaciji. In molitvi za tiste, ki to zmorejo in želijo.
Kaj lahko storimo?
Kako pa je z muzeji? Kakor hitro bo zrasla na teh mestih muzejska stavba, bodo prihajali tudi ljudje, ki ne bodo vedno pietetno razpoloženi. Muzej prinese ne le obiskovalce, parkirišča in odpadke, temveč tudi hrup. Lahko tudi veliko hrupa za nič, kajti zavedati se je treba, da bo vsaka muzejska postavitev izpričevala enostransko zgodbo z vidika zmagovalca. Morda zares z vsem dolžnim spoštovanjem, pa vendar, še vedno z očmi oblasti in moči (vseeno katere). Mi vsi, predvsem pa tisti, ki jih je doletela smrt in kazen spomina, potrebujemo odpuščanje in katarzo, kar bo mrtve vrnilo skupnosti in žive ponovno povezalo med seboj v neločljivo narodovo bit. Mislim, da so minimalna obeležja edini korekten način, da prostori pobojev postanejo pravi prostori spomina, morajo pa biti dobro označeni, z urejenimi dostopi in skrbno varovani. Lieux de mémoire tako postanejo pomembni kamenčki v mozaiku kolektivnega spomina naroda. Niso prostori obsojanja in zgodovinskih pridig, temveč sočutnega spominjanja, ki bi ponovno povezali človeško skupnost.
V slovenski javnosti se redno postavljajo vprašanja in različne sugestije v zvezi s posmrtnimi ostanki nepokopanih, ker ne strokovnjaki ne laiki ne najdejo vsem ustreznega odgovora na vprašanje, ali ostanke prekopati ali jih pustiti na kraju, kjer leže, to je v rudniških jamah, breznih, po gozdovih in drugod. In če se odločimo za izkop, kaj storiti s kostnimi ostanki in kam jih ponovno pokopati? Opraviti analize in jih v ta namen shraniti v depoje raznih raziskovalnih ustanov? Shraniti v skupne grobnice, vrniti ostanke svojcem in v skupne grobnice pokopati zgolj brezimne? Da bi lažje prepoznali primerno rešitev, predlagam, da pozabimo, za koga gre, in iščemo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za slehernika, ne oziraje se na njegovo ime, narodnost, jezik in politično opredelitev. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je temeljno vprašanje človekovanja z nepredstavljivo civilizacijsko težo, ki že mnoga desettisočletja človeka razlikuje od živali.
Da bi lažje razumeli pomen te trditve, se moramo vprašati, kako bi ravnali, če bi prišlo denimo do rudniške nesreče, pri kateri bi v jami umrlo deset rudarjev, njihova trupla pa ostala ujeta globoko pod zemljo. Bi jih pustili zasute, ker je odkop tehnično zapleten in nevaren za reševalce, ne da bi pred tem poskušali storiti vse, kar se da? Menim, da bi uprava rudnika le težko opravičila svoje dejanje, četudi bi bili stroški reševanja astronomski. Česa podobnega si celo Kitajci, ki imajo zares črno vest glede varnosti v rudnikih, ne bi mogli dovoliti. In naprej: bi v takem primeru sprejeli odločitev, da prekopljemo samo tiste, ki imajo svojce in poznamo njih imena, ostale pa pustimo v globokem rudniškem jašku? Česa podobnega še nisem slišala in dvomim, da je že kdaj komu padlo kaj takega na pamet. Kaj pa ostanki pobitih v gozdovih? Je že kdo na tem božjem svetu pustil ostanke trupel po hudi delovni ali prometni nesreči tam, kjer ležijo? Tudi takega primera ne poznam.
S kakšno civilizacijsko pravico torej odrekamo ljudem, ki jim največkrat niti ne poznamo identitete in potemtakem tudi ne njihove resnične krivde, pravico do groba? Kaj nam preprečuje, da jih ne izkopljemo, opravimo preiskave, ki po mednarodnih pogodbah morajo biti opravljene, in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa obeležimo s trajnimi, četudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja? Kot je nezamisljivo, da bi pustili ostanke partizanov trohneti po gozdovih, si svoj grob zaslužijo tudi ostali, pa naj bodo to interniranci, vojni ujetniki ali nemški mobiliziranci (navsezadnje smo tudi nemškim vojakom izkazali pravico do groba, mar ne?). Naša človeška in osnovna civilizacijska dolžnost je izprazniti sramotne jame, jarke in škarpe, ostanke raziskati z vsemi potrebnimi in možnimi znanstvenimi disciplinami, pokojne pietetno pokopati v skupne grobnice, prostor njihove smrti pa primerno označiti kot kraj kolektivnega spomina. V spomin in opomin.
Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na očiščenju, odpuščanju in spravi, ki obredno zapirajo obdobje preteklosti. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medsebojnih obračunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki so jih zajele vojne vihre. Slovenci smo tu izjema le toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srčno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveč za vrednotenje človeka kot bitja razuma in vesti.
Še vedno velja, da bo tisti, ki se od zgodovine ni ničesar naučil, moral lekcijo ponoviti.
Več lahko preberete v Pogledih.
