V ozadju vsega je naš odnos do življenja in smrti

1
dr. Janez Juhant:: Verjamem pa, da je, kljub izpadom levičarjev na ulicah, mogoče graditi državo po javnih, za vse veljavnih pravilih, le držati se jih moramo ter jih zavzeto braniti in vzdrževati.

Človekova svoboda se uresničuje na meji med rojstvom in smrtjo. Na to nas opozarjata praznika vseh svetih in vernih duš. Zavedanje, da smo v Božjih, ne v svojih rokah, nas varuje samovoljnosti in bolj odpira za vživljanje v druge.

Drugi val pandemije covida-19 nas je še močneje udaril kot prvi in ukrepi za omejitev širjenja  koronavirusa spodbujajo razpravo o človekovih pravicah. Sodobni razvajeni svobodomisleci, ki razmišljajo le malo naprej, se niso navajeni ozirati na druge in bi radi neomejeno žurirali oziroma se obnašali po svoje v smislu vse je dovoljeno oziroma anything goes. Mnenjski vplivneži po svetu in pri nas skušajo razrahljati omejitve oblasti, opozarjajoč na sorazmernost itd. Celo nekateri pravniki vzbujajo pozornost z vlogami za zaščito človekovih pravic na ustavno sodišče.

Svojeglavi hočejo dopovedati poslušnim, da imajo tudi oni pravice

Pozabljajo pa, da le s sprejemanjem in spoštovanjem ukrepov lahko omejimo možnosti za okužbo drugih, olajšujemo delo zdravstvenega osebja in preprečimo možnosti umiranja svojcev. Dokler nimamo nikogar bolnega v sorodstvu ali prijateljski bližini, lahko zamahnemo z roko. Komentator v Frankfurter Allgemeine pa opozarja, da ne gre le za to. Nespoštovanje minira ukrepe oblasti, predvsem pa ravnanje vseh, ki spoštujemo ukrepe, nosimo maske in ohranjamo distanco. Vsemu navkljub se pravičniki sprašujejo, ali poslušni državljani nimajo svojih pravic; kljub temu pa disciplinarno ravnanje zagotavlja pravico do življenja ne le njim, pač pa tudi vsem drugim. Nekateri celo širijo teorijo zarote, češ vse skupaj ni nič. Nekaj takih je že na lastni koži in za ceno muk, trpljenja in obremenitve zdravstvenih delavcev okusilo pogubnost takega lahkomiselnega vedenja. Zdaj lahko iz svojih bridkih izkušenj oznanjajo pogubnost takih zablod.

Na splošno pa se postavlja temeljna ugotovitev nemškega ustavnega sodnika, ki je že pred petdesetimi leti svobodomiselnemu človeštvu postavil ogledalo: Ali družba zagotavlja temelje preživetja? Vsak s svojim ravnanjem gradi mozaik svobodne družbe, v kateri je prostor za preživetje vseh, če človek s svojo svobodo zagotavlja tudi svobodo drugega. Kako naj drugi preživi, če ga s svojim ravnanjem ogrožam? Zato se moja svoboda konča tam, kjer z njo ogrožam drugega. Praksa v zvezi s starostniki v teh zahtevnih razmerah kaže na žalostno protislovje: pogosto svojci, ki najmanj poznajo svoje sorodnike, najbolj vztrajajo, da naj jih priključijo na aparate in mučijo do smrti, čeprav ni razlogov, da bi jim telo razpadalo po obrokih.

Človekova svoboda se uresničuje na meji med rojstvom in smrtjo

V ozadju vsega je naš odnos do življenja in smrti. Človekova svoboda se uresničuje na meji med rojstvom in smrtjo. Na to nas opozarjata praznika vseh svetih in vernih duš. Zavedanje, da smo v Božjih, ne v svojih rokah, nas varuje samovoljnosti in bolj odpira za vživljanje v druge. Deliti življenje z drugimi gradi občestvo (svetih). Danes je to še bolj potrebno, da bi lahko vzajemno premagovali probleme v zvezi s covidom-19 in vse druge zaplete med nami. Iz upanja, da življenjski križi in preizkušnje niso zadnja beseda našega življenja, raste zavest presežne nebeške skupnosti svetih, ki gredo naproti Bogu. Zavest oziroma vera, da s(m)o v Božjih rokah, lajša sodelovanje med nami.

Gospodar življenja je večni Bog

Še ena anomalija nas pesti. Po eni strani želimo življenje in uživanje podaljšati, stopnjevati in izživeti do neskončnosti, po drugi pa življenje uničujemo v začetkih in skušamo predčasno končati z evtanazijo, ki jo dolgoročno načrtujejo naši sosedje Avstrijci in se širi tudi po svetu. Medicinski etik, ki je leta 2001 sooblikoval nizozemski zakon o evtanaziji, zdaj opozarja Avstrijce, naj je ne uzakonijo. S paliativno oskrbo bi se dalo ljudem znosno in bolj človeško lajšati trpljenje in jim omogočiti dostojno umiranje. Lahko grabimo življenje, a odteka nam skozi prste.

Zavedanje, da je človeško življenje v Božjih rokah, nas tudi v teh časih lahko naredi bolj občutljive za trpljenje drugega in lajšanje njegovega umiranja ter nas spodbuja k pripravljenosti, da se vsak omeji, da bi tudi drugi živel in preživel. To ni le naloga zaposlenih v zdravstvu in odgovornih v politiki, pač pa odgovornost nas vseh, saj je vzajemno delovanje pogoj za bolj človeško družbo in posledično življenje in umiranje človeka. Ne pozabimo, da so ustvarjalci raja na zemlji najbolj okrutno izključevali in uničevali ljudi.

Človeštvo, hvala Bogu, nima le izkušenj krutosti zaradi dejanj Stalina, Hitlerja, Eichmanna, Mengeleja, Mao Cetunga, Tita, Ivana Mačka in drugih, pač pa tudi izkušnjo dobrote Maksimilijana Kolbeja, Izidorja Završnika, matere Terezije in drugih med nami, ki so dali in še dajejo življenje za preživetje in dostojno smrt drugih. Krepimo in ohranjajmo to upanje posebno v teh dneh in lajšajmo stiske drug drugemu, da bomo tudi sami lahko živeli in umirali v dostojni človeški družbi.

1 komentar