Danes mineva devetinšestdeset let od tragične smrti pesnika Franceta Balantiča (29. 11. 1921 – 24. 11. 1943). Rojen je bil v Kamniku, umrl je v Grahovem pri Cerknici.
Prepovedan!
Z Balantičem sem se srečal sredi osemdesetih let. V tistih rdečih časih je bil pesnik zaradi političnih razlogov še na indeksu. Njegova smrt velja za enega od tragičnih opomnikov polpretekle zgodovine: kot domobranski častnik je, skupaj z dvaintridesetimi soborci, umrl v goreči hiši, ki so jo zažgali partizani. Ker je torej umrl za rdečo ideologijo na napačni strani, je bila prepovedana tudi njegova poezija; njegovih pesmi si v splošnih knjižnicah ni bilo mogoče sposoditi, prepovedano je bilo tudi izdajanje njegovih pesmi. Toda mladega me je prepovedano še posebej mikalo. Od ljudi, ki so pač imeli dostop do Balantičeve poezije, sem dobil nekaj njegovih pesmi »na pokušino«. Očarale so me v prvem hipu. Odločil sem se, da pridem do njegove pesniške zbirke.
Konec leta 1986 sem se torej napotil v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani z željo, da si sposodim Balantičevo pesniško zbirko V ognju groze plapolam in pogledam še vse drugo, kar je o njem in njegovega hranil hram slovenske kulture in slovenskega duhovnega spomina.
Izpolniti sem moral neki obrazec, na katerem je bilo potrebno natančno pojasniti razloge, zaradi katerih želim priti do Balantiča. Po izpolnjenem obrazcu je bil na vrsti še osebni pogovor, ki je razčistil zapisane želje. Vse se je srečno izšlo. Pesniške zbirke in zapisov o Balantiču si sicer nisem mogel sposoditi, sem pa ves tisti dan presedel v NUK-u in prepisoval, prepisoval …
Balantič me je zanimal zgolj kot pesnik z neizmerno močjo izraznosti. Nekaj mesecev pozneje, zgodaj spomladi 1987 – Balantič je bil še vedno prepovedan – sem organiziral literarni večer, na katerem smo s sošolci in prijatelji ob glasbi prebirali njegove pesmi. Bilo je lepo, doživeto. Polno. Navzoči smo doživeli nekaj novega, nepoznanega. Občutek, kot bi s tabernaklja na veliki četrtek odgrnil tančico, ki zakriva Najsvetejše …
Njegova lirika je elementarno izpovedna, v njej se čuti navdih večnosti, ujet v neustavljivo vrenje mladega življenja. Moč ognja, ki použiva, slutnja hladne smrti, prepletanje podob narave z najglobljimi osebnimi pesniškimi občutki. Polnokrvna poezija, polna metafor in resničnih dilem zorenja človeka. Navdahnjen in očaran z njegovo poezijo – takrat sem bil približno star kot Balantič ob tragičnem koncu svojega življenja – sem se spraševal, kakšna vesolja so se pretakala v njegovi mladi duši in katere rojenice so ob rojstvu gnezdile v njegovi zibelki, da je s tako metaforiko, globino in povednostjo izrazil svoja najgloblja pesniška in osebna izkustva.
Umirali so mladi
Balantič ni edini slovenski pesnik, ki je umrl mlad. Tu omenim še vsaj dva, Srečka Kosovela in Josipa Murna. Ni ju sicer pokosila vojna, toda smrt mladih je v vsakem primeru tragična, pa karkoli je že bil povod zanjo. Vsi trije so v zelo mladih letih dosegli vrhunski pesniški izraz.
Zgodnja smrt teh mladih pesnikov, ki so v melodijo slovenske besede ujeli najgloblje odtenke prostranosti duše in njenih občutij, me je utrjevala v veri v večnost, v nesmrtnost duše. Nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko smrt v nič in praznino groba pokopala ta pisani svet njihovega globokega uvida v resnico človeške eksistence. Zaman je razmišljati, kaj bi ustvarili, ko bi doživeli še kakšen mesec, leto ali desetletje več. Očitno drži, kar pravi Helena Cestnik: »Ko dozoriš, moraš oditi.« Dozoreli so, zato so odšli. Na žalost mladi …
Balantičeva lirika je vredna branja in meditiranja. Spremlja me še danes. Od časa do časa vzamem v roke njegovo poezijo. Vedno znova me spomni tako na moja mladostna iskanja kakor tudi na to, da si je potrebno tudi sedaj, v zrelih letih, vedno znova prizadevati za notranjo svežino in ži(la)vost.
Okusiti Balantiča
Da bi začutili izpovedno moč Balantičeve besede, delim z vami njegovo pesem, ki mi je nocoj, na predvečer njegove smrti, posebej blizu.
AGONIJA LJUBEZNI
Ta noč je kot kadeče se nozdrvi
pred gladnimi zvermi bežečih konj,
nocoj sem srečal te na trhli brvi,
že dolgo goltam v snu tvoj rezki vonj.
Daj, pridi, da zabrodiš v lepki krvi,
telo te vrelo kliče, pridi ponj,
kot vedro, ki so ga razjedli črvi,
prenašam breme te strasti – zastonj.
Saj vidim, Smrt, da ti čez bele rôke
ni speto platno dekličine kože
in na temenu golem nimaš rože.
Vendar le ti razgaljaš zrele boke,
le ti počitka dala boš semenu,
ki padlo v prst v viharnem bo vremenu.
Foto: Miha Kač, Jože Hudeček
