V novo šolsko leto

2

solski centerNavada je že, da v začetku septembra napišemo uvodnik o naši šoli, o šoli s slovenskim učnim jezikom, o kateri so letos tehtno spregovorili tudi na študijskih dnevih Draga, kakor smo v Novem glasu podrobno poročali; že iz tega poročila je bilo razvidno, da je šola s slovenskim učnim jezikom samo odraz stanja današnje družbe in je na razpotju.

Drugače tudi ne more biti, če pomislimo na podatke, ki nam govorijo o tem, da našo šolo obiskuje danes samo tretjina slovenskih otrok, ostali so iz narodnostno mešanih in iz čisto italijanskih ter iz družin drugih narodnosti. Te dni ste lahko slišali in v dnevnem tisku tudi prebrali podatke, ki pričajo o porastu vpisov v šolo s slovenskim učnim jezikom, kar nam govori predvsem o tem, da se v našo šolo vpisuje vse več otrok iz italijanskih družin zaradi različnih razlogov. Pred časom smo slišali iz ust šolnikov (!!!), da ni več slovenski jezik tisti, ki določa izbiro za vpis v višje srednje šole, in s tem se seveda ne moremo strinjati, bo pa najbrž držalo. Še vedno smo prepričani, da nas večina staršev, ki vpisujemo otroke v šolo s slovenskim učnim jezikom in pri tem poskrbimo, da v tej šoli ostanejo do mature, v šolo s slovenskim učnim jezikom vpiše svoje otroke samo, le, zgolj ter še enkrat samo zaradi slovenskega učnega jezika, zaradi slovenščine torej, in še enkrat samo zaradi slovenskega jezika ter pripadnosti neki narodni skupnosti, ki se ji je nekoč še reklo slovenska narodna manjšina, a se ji danes v nekaterih logih skorajda več ne reče tako, razen ko gre za “prepotrebna finančna sredstva za manjšino”. Z nižjih srednjih šol gre na višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom približno polovica otrok, in to bi nam moralo dati misliti, če se že nismo sposobni v naši skupnosti niti na pošten in odkrit način pogovarjati o tem, da smo nekateri še vedno zavezani neločljivemu binomu narodnost-jezik, da pa drugi stavijo na bolj ohlapno, nedoločljivo zavezo jeziku.

Zakaj pa smo ob stoletnici rojstva tako veličastno proslavili našega pisatelja Borisa Pahorja, če ne že prav zaradi te njegove trajne zaveze narodnosti in slovenskemu jeziku? O pripadnosti narodni skupnosti in o slovenski identiteti na tem mestu ne bi, ker je vsaka beseda o tem takoj slabo razumljena in si, čeprav imaš sam narodno mešano družino, takoj označen za nazadnjaka in še kaj slabšega, če že ne za “zaprtega nacionalista”. Tudi naša šola je torej odraz današnje družbe in tudi zato vse manj naša, kot smo sami vse manj sami istovetni v tej družbi, ki prisega le na denar. Naše elite (beri: naši premožni ljudje vseh barvnih političnih nians) to dobro vedo, saj svoje otroke šolajo vse bolj na tujem in na elitnih šolah. Če smo bili tega vajeni pred leti samo na področju univerzitetnega študija, danes tudi vse več dijakov odhaja v tujino. Skupno obema kategorijama je to, da pri nas, v našem prostoru, nimajo po končanem študiju kaj početi, za našo skupnost so torej izgubljeni in zato najboljši mladi kadri zadnjih let delajo na tujem, veliko jih ostane v Sloveniji. Občutek, da sami šolniki ne vedo, da nas večina staršev vozi otroke v šolo s slovenskim učnim jezikom samo zaradi dejstva, ker je to šola s slovenskim učnim jezikom, je več kot upravičen, s častnimi, a redkimi izjemami. Če k temu dodamo še naravnost “neverjetne novosti”, ki smo jim priča na Goriškem, kjer bomo tisti, ki vozimo otroke od daleč v šolo, morali odslej plačevati, če bomo hoteli otroka pustiti v šoli deset minut pred začetkom pouka – po novem smejo otroci v šolsko poslopje in na šolsko dvorišče le pet minut pred začetkom pouka!!! – je slika naše šole, ki anahronistično iz leta v leto ohranja pouk tudi ob sobotah, še kar jasna. In vseprisotni “Ne moremo drugače”! nikomur, še najmanj seveda nam staršem, ki vozimo otroke od daleč v šolo s slovenskim učnim jezikom, ne pomaga.

Občutek, da so šolniki prepuščeni sami sebi, nemoč staršev, ki se jim vsiljujejo izbire, ki niso njim v prid, še manj pa otrokom, strmo padanje znanja slovenskega jezika v naši šoli na vseh ravneh, predvsem pa ujetost sedanje politike v klinč branjenja zasebnih interesov redkih posameznikov, je seveda utemeljen, skrb vzbujajoč. Kot je pokazala razprava na študijskih dneh Draga, bi morali o šoli s slovenskim učnim jezikom vsi temeljito razmisliti in ukrepati, ne pa samo šolniki, ne samo starši in ne samo tisti, ki se z njo poklicno ukvarjajo ter jo ohranjajo, tako kot je, prvenstveno, če že ne samo, zaradi delovnih mest, kot bi lahko zlobneži rekli, a vendar smo prepričani, da je v vseh nas še toliko moči, da zmoremo našo šolo narediti boljšo in bolj privlačno!

Foto: Šolski center v Gorici

 

 

Pripis uredništva: Tednik Novi glas in Časnik.si sta sklenila dogovor o sodelovanju. Na Časniku bomo tako objavljali prispevke, ki bodo aktualni za naše bralce. Novi glas je tednik Slovencev v Italiji, ki so zavezani slovenstvu, demokratičnim vrednotam in krščanskemu etosu.

 


2 KOMENTARJI

  1. Nerazumljiv članek. Kaj hoče povedati? Pri nas ni svobode, generacija otrok je ultrapridna (dokler jih kje na samem ne zasačiš), v šolah vlada mobing. Kaj želite povedti?

  2. Krasno, Časnik in g. Paljk, da nam malo širite obzorja. Zgornji komentar že kar takoj dokazuje, da pri nas niti osnovnega predznanja o razmerah v zamejstvu ni. Ampak kar naprej takole po kapljicah, pa bo bolje …

Comments are closed.