Naslednji tedni bodo ključnega pomena za enega od pomembnejših poglavij slovenske ekonomske politike. Predvsem na osi Ljubljana-Bruselj. Slovenija, naj bo jasno, nima tolikšnih težav z Evropsko komisijo, kot jih ima Italija.
Javno finančne prednosti Slovenije
O pripravi proračuna prava javna debata še ni stekla, čeprav so nekateri elementi, ki bodo njegov sestavni del, že razburili domačo javnost (govorimo seveda o davčni reformi). Ker pa so Sloveniji različne agencije za letošnje leto napovedale visoko rast, ki gre od 4,5 do 5 odstotkov BDP, in ker je javni dolg Ljubljane sorazmerno vzdržen (okoli 80 odstotkov BDP), bi moral biti finančni zakon lažji zalogaj za vlado, ki v teh tednih operativno prevzema vse posle. In ne pozabimo tudi, da je Slovenija lansko leto sklenila z rahlim proračunskim presežkom. Vse to navajam za preprosto primerjavo z Italijo, ki je te dni pod udarom finančnih trgov ter bruseljske in splošne medijske javnosti. Rimu se v letošnjem letu napoveduje rast v približni višini 1,5 odstotka BDP, javni dolg znaša 130 odstotkov, proračunski primanjkljaj pa naj bi se po prvotnih ocenah prejšnje vlade (0,8 odstotka BDP) in bolj spravljivih ocenah ministra Trie (1,6 odstotka BDP) zaradi napovedanih reform Lige in Gibanja 5 zvezd ustalil pri 2,4 odstotka BDP.
Težko breme bank
To je bil sicer samo uvodni okvir v predstavitev teme, ki pa bo zaposlovala slovenskega finančnega ministra v Evropi v prihodnjih tednih. Govorimo (že spet) o prodaji NLB. Tudi v tem primeru bi lahko povlekli nekaj vzporednic z Italijo. Slovenija je višek bančne krize doživela leta 2013, Italija pa nekoliko kasneje. Obe državi sta problem rešili z davkoplačevalskimi sredstvi. V Italiji sta bila posebej razvpita dva primera. Prvi je Monte dei Paschi di Siena, ki je bil do leta 2012 v večinski lasti istoimenskega sklada. Po njegovem finančnem zlomu je v lastništvo vstopila neposredno država: ministrstvo za finance je v tem trenutku več kot 60 odstotni lastnik te banke. Drugi primer pa so tako imenovane ljudske banke: v ta kontekst spadajo propadle banke iz Veneta in Banca Etruria. Tudi v tem primeru je po insolventnosti na pomoč priskočila najprej država in kasneje, s prevzemom, druge banke. Banki iz Veneta je prevzela Intesa Sanpaolo, zavod Banca Etruria pa Ubibanca.
Zakaj izpostavljamo italijanski primer? Ker se v njem odslikava to, kar je Slovenija že izpeljala nekaj let pred tem. Govorimo o posredovanju države pri začetni dokapitalizaciji, o nastanku slabe banke (v Italiji je to sklad Atlante), o čiščenju portfelja slabih posojil. Odslikava je zelo podobna. Skoraj enaka. In zaradi tega “skoraj” je Ljubljana danes pod drobnogledom Evropske komisije. Nova ljubljanska banka, dejansko edina sistemska banka v Sloveniji, namreč dobrih 5 let po sprožitvi postopka državne dokapitalizacije še nima zasebnega lastnika, pa čeprav je bil to eden izmed pogojev, ki jih je Evropska komisija postavila Sloveniji zato, da bi sploh dovolila državno pomoč.
Poskušajmo ta dejavnik obrazložiti čim enostavneje. Leta 2013 je več tujih agencij ob podrobnem “stresnem testu” vseh pomembnejših slovenskih bank ugotovilo, da je v Sloveniji zazijala bančna luknja v velikosti 5 milijard evrov. Evropska komisija je Ljubljani tedaj dovolila izvesti močno finančno injekcijo z davkoplačevalskimi sredstvi v višini 3 milijard evrov. Za NLB je bilo namenjenih 1,5 milijarde evrov, za NKBM slabih 900 milijonov, preostanek pa za Abanko. Pogoj za državno pomoč je bila privatizacija bank. Razlog? Stanje globokih rdečih številk, v katerih so se znašle banke, je bilo posledica sprege med politiko in številnimi lobiji, ki so prav preko politike v bankah, ki so bile skoraj v celoti v državni lasti, prejemali kredite brez osnovnih poroštvenih zagotovil.
Nespoštovanje zavez
Evropska komisija je zato zahtevala, naj se banke prodajo. NKBM je šla v roke ameriškega sklada Apollo. NLB pa … je ostala v rokah slovenske države. Njo upravlja Slovenski državni holding. Kljub zavezi pred Evropo in kljub temu da je prodajo obljubila že vlada Alenke Bratušek leta 2013. Vlada Mira Cerarja je nato ves mandat prelagala prodajo, ki bi morala biti v ospredju njenega dnevnega reda. Pa še več … v Bruslju so dosegli, da lahko ostane 25 odstotkov NLB v državnih rokah. Za preostalih 75 odstotkov, ki bi jih morali prodati, pa so v strategiji o upravljanju kapitalskih naložb zapisali, da bodo prodajo izvedli s sistemom javne ponudbe delnic (IPO). To pomeni, da bodo delnice dali na trg, da jih lahko odkupi kdorkoli. Ni predvideno, da bi celoten prodajni delež (tri četrtine) kupil en sam investitor. Zaradi tega bo prodajna cena seveda nižja, ker se bo “upravljanje” razpršilo na več akterjev. Pri tem je zelo verjetno, da bo s svojimi 25 odstotki še vedno največji upravljalec prav država.
Zadnja priložnost
Evropska komisija je ob vseh obotavljanjih Ljubljane lani resorni ministrici Vraničar Ermanovi prišla tudi toliko na roko, da je omogočila “razbitje” postopka prodaje. Do konca leta 2017 bi morala Slovenija prodati 50 odstotkov NLB, v letošnjem letu pa še dodatnih 25 odstotkov. A tudi to ni bilo uresničeno. Za zdaj je v državni lasti še vedno 100-odstotni delež NLB, pod novim pritiskom Evrope (po domače povedano, bi šlo za uvedbo komisarske uprave) pa je tik pred sklepom mandata Vraničar Ermanova ponovno začela postopek za prodajo celotnega deleža, ki mora biti odtujen do konca leta.
Novih ovir zdaj ni pričakovati, ker je razvoj te zgodbe končno le dobil neko jasno usmeritev. Pri teh vprašanjih sicer nikoli ne moremo biti 100- odstotno prepričani. Prodaja Telekoma je bila leta 2015 “preklicana”, potem ko je bil dogovor že sklenjen. Mirni ne moremo biti niti ob ugotovitvi, da pri teh odločitvah zelo pomemben vpliv na vlado (vsaj za Cerarjevo vlado je to veljalo) imajo lobiji okoli upokojenskih združenj, stranke Levica ali celo Zveze združenj borcev.
Zakaj takojšnja prodaja?
Takojšnja prodaja se Sloveniji v tem trenutku splača ne samo zaradi “evropskih groženj”. NLB v zadnjih letih posluje s precejšnjim dobičkom. To je treba sicer pripisati predvsem zunanjim ali enkratnim faktorjem: sproščanje rezervacij po obdobju najhujše krize ter poslovanje na zunajevropskih trgih na Balkanu (prihodki od obresti so tam precej višji, ker ne veljajo ničodstotne obrestne mere ECB). Po ocenah dnevnika Finance bi zdajšnja prodaja celotnega paketa 75 odstotkov lahko prinesla v državno blagajno 1,5 milijarde evrov. To je znesek zadnje dokapitalizacije NLB, ki je bila leta 2013 izvedena z davkoplačevalskim denarjem (pred tem so sicer davkoplačevalci vložili še za dobro milijardo evrov v NLB, ki pa je najbrž izgubljena). Ko bi NLB prodali že pred leti, bi bila kupnina še mnogo večja, a zvoniti po toči je itak prepozno. Takratna toča pa bi lahko bila opozorilo pred naslednjo. Bomo videli, če bo pomagalo …
Članek bil objavljen 4. oktobra 2018 v Novem Glasu, stran 16.
