V naših dušah še ideali nenasitne blaginje

24
207

eva adamPoseben vidik napuha je samovšečno prepričanje, da smo modri in preudarni. Ko pravi knjiga Modrosti, ‘kaj mi bo kraljevsko žezlo in prestol, dovolj mi je modrost,’ si rečemo, takšen sem jaz, v bistvu sem moder človek. Več kot dragulji, bogastvo in zunanja lepota mi pomenijo treznost, preudarnost in skromen življenjski slog. Vsekakor jaz ne sodim med tiste, ki bi imeli težave s hlastanjem po velikem premoženju, zato je zame Jezusovo opozorilo, da je bogatin podoben kameli, ki ne more skozi šivankino uho, brezpredmetno. In že imamo pri roki sklep: to, kar govori današnji evangelij, mi je znano, nič novega, z bogastvom nimam težav, sem skromen in preprost človek. Ta evangelij pravzaprav ni namenjen meni, pač pa bi ga morali slišati tajkuni in njim podobni povzpetniki, žal pa njih ni tukaj.

Večina od nas nemara res ne hlepi po bogastvu na ta način, da bi sanjarili o hiši na morju in v gorah, o zlatnikih in srebrnikih, o jahti in najnovejšem BMW-ju, o donosnih naložbah in visokih položajih, pač pa je bolj verjetno nekaj drugega, da se namreč tudi v našem življenju vse vrti okoli vprašanja, kako si zagotoviti udobje. Rekli boste: to pa res ni nič takšnega; zakaj naj bi bilo udobje nekaj nevarnega. V hipu, ko sprejmemo miselnost, da v iskanju udobja ni nobene pasti, se nas loti kača kot Adama in Eve v raju. Danes nam ta kača ne ponuja sadu od drevesa sredi raja, ampak neoliberalni kulturni model, ki je dosegel poln razmah v Ameriki.

Eden njegovih nedolžnih začetkov, ki je pripomogel, da smo ponotranjili ameriški način življenja, je bila slovita ameriška kuhinja. Starejši se gotovo spomnite, kako so v SZ v času Nikite Hruščova (1953–1964 prvi sekretar CK KP SZ) in po njegovi destalinizaciji predvajali filme, ki so prikazovali za današnje pojme neudobne in majhne ameriške kuhinje. Gospodinje preostalega sveta so bile očarane nad udobjem in gospodinjskimi pripomočki, ki so si jih takrat lahko privoščile Američanke.

Ta vzorec življenja, ki je vstopil v Evropo na začetku poletja leta 1917, nas je v naslednjih desetletjih duhovno povsem izpraznil. Kaj usodnega se je zgodilo maja 1917? ZDA so stopile v 1. svetovno vojno s ciljem, da v boju proti Nemčiji pomagajo svoji nekdanji gospodarici Veliki Britaniji. Državljani Amerike, ki so nasprotovali vstopu ZDA v vojno, so zaradi ameriške potniške ladje Lusitanie, ki jo je 7. maja 1915 potopila nemška podmornica, spremenili javno mnenje in rekli: ‘ZDA morajo pomagati Veliki Britaniji.’ Do trenutka vstopa ZDA v prvo svetovno vojno, je svetu vladala Pax Britanica, britanski mir, britanski imperij, podobno kot nekoč Pax Romana. Petindvajset let pozneje, v 2. svetovni vojni, so ZDA znova pomagale Evropi, tokrat pri rušenju nacizma. Pomoč Amerike razrušeni Evropi se je končala tako, da so ZDA – razen za ozemlje vzhodne Evrope oziroma varšavskega pakta – določile, kakšna bo povojna Evropa. Vloga drugih zaveznikov pri odločanju o povojni Evropi je bila bolj ali manj vljudnostna, formalna, dopuščena za lep in demokratičen videz.

Ameriško dobroto smo sprejeli z odprtimi rokami, ker so nam Američani v splošnem povojnem pomanjkanju pošiljali na tone sira, mleka v prahu, moke, sladkorja, olja itd. Do tu vse lepo in prav. Manj pozorni pa smo bili na to, da so se od takrat naprej v vsaki zakotni slovenski vasi, v dvoranah zadružnih domov, začeli vrteti partizanski, predvsem pa ameriški filmi. Spominjam se, da so okoli leta 1960 na Polici na škripajoč projektor vrteli Walt Disney-a in njegove risanke. Navdušenje otrok je bilo popolno. Vkorakanje ameriške vojske v Normandiji leta 1944 se je nadaljevalo z ameriškim kulturnim kolonializmom. Vsi veliki imperiji so vedeli, da je vstop vojske na novo ozemlje samo prvi korak, ki mu mora slediti obdobje kulturnega imperializma.

Da vse skupaj poenostavim in skrajšam. Ameriška pomoč Evropi se je izvajala tako, da smo skupaj z njo sprejeli ameriški kulturni model in njegove poganske vrednote. Risanke so obnorele otroke; kdo bi se upiral ikonam ameriškega filma in ikonografiji Hollywooda ipd. Tako je ameriški kulturni model vase posrkal vse naslednje generacije mladih. Na podoben način so po letu 333 pred Kristusom Grki vsilili Judom grški kulturni model in Jude duhovno razkrojili. Tudi Grki so z Aleksandrom Velikim najprej obnoreli judovsko mladino. Tudi vsa rimska osvajanja so šla vzporedno z uveljavljenjem rimskega kulturnega modela. Enako je bilo na Kitajskem, kjer se je leta 1966 pod vodstvom Mao Zedonga začela kulturna revolucija, ki je pritegnila mlade, da so očarani od komunistične ideologije uničevali bisere tisočletne kitajske kulture in duhovno izročilo konfucionizma.

Danes se vsa Evropa duši v ameriškem kulturnem vzorcu, ki prinaša ameriškim korporacijam in finančni industriji neslutene dobičke, mi pa duhovno izsušeni in zmedeni skupaj z napadenim evrom ginemo pod vladavino čezoceanske bančne oligarhije. Govorimo le o globalizaciji kot ekonomskem in političnem vprašanju, dejansko pa se nad nami izvaja globalni nadzor duš in teles. Videti je, kot da smo se že vdali. Možnosti, da nas vse to ne iznakazi, ni veliko. Na edino zares verodostojno smer nas je opozoril Jezus: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Ali veste, kaj danes mladi odgovarjajo na vprašanje, kaj je cilj njihovega življenja? Želimo biti bogati, tako odgovarjajo. To je njihov prvi cilj in ne eden od mnogih. Ta odgovor je zanje samoumeven, zato ga prostodušno izrečejo. Razumljivo, kajti vsa kultura je osredotočena na pridobivanje bogastva in svobodo uživanja. V dosedanji zgodovini mladi še nikoli niso razmišljali na ta način. Vsa literarna zgodovina nam pripoveduje, da so bili mladi vedno idealisti, zato so se zavzemali za pravičnost, poštenost, demokracijo. Mladi so bili vedno v prvih bojnih vrstah za boljši in pravičnejši svet. Prvič v zgodovini je drugače. Današnji evangelij, ki govori o problemu bogastva, ki se danes izraža predvsem v iskanju totalnega udobja, je sedaj bolj aktualen kot tedaj, ko je bil napisan.

V povezavi z ameriškim življenjskim vzorcem si postavimo nekaj vprašanj. Ali je razkroj avtoritete učitelja, neodvisnih intelektualcev in zlasti očeta, naključen? Ali je bil razkroj avtoritete očeta in zakonskega moža v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji naključen? Ali je planetarna gonja proti Katoliški Cerkvi naključna? Res se opira na mnoge napake, ki jih delamo v Cerkvi. Vendar, ali je zamolčevanje evangelija na ta način, da v literaturi, v galerijah in drugod v kulturi dobi mesto vsaka ustvarjalna blaznost, le izvirno duhovno sporočilo evangelija ne, naključje? Ali se ljudje zavedajo, da je za novim modnim trendom, imenovanim new simplicity, ideologija ameriškega kulturnega modela, ki nas poneumlja, da bi se poigrala z našo šibkostjo, ki podleže vsemu, kar obljublja lagodje. Ko slišimo izraze eternity, escape, obsession, morda ne vemo, da se s temi imeni parfumov posreduje ideologija individualizma. Čemu služi zoocentrizem, nerazumno ukvarjanje s pobeglimi psi in mačkami?

Kot rečeno, nametal sem le nekaj drobcev, kako nam je ameriški kulturni model zlezel pod kožo. Kaj je njegov cilj? Da nas razčloveči, kajti potem bomo dali potrošnji prosto pot. Sovražnik kapitala je namreč tisti, ki goltanje dobrin omejuje z duhovnimi vrednotami, tisti, ki medosebne odnose služenja v družini postavlja nad želje družinskih članov, da vse podredijo pridobivanju. Po drugi strani pa lahko ugovarjamo, da so naši potrošniški apetiti vse bolj omejeni zaradi slabih plač in negotove zaposlitve. Zaradi vsega tega je naša poraba res omejena, toda v naših dušah še vedno vladajo ideali nenasitne blaginje, ki se nam vsiljujejo prek poplitvene kulturne produkcije.

Božja beseda vendarle ostaja živa in ostrejša kot vsak dvorezni meč, da nam jasno pokaže, kako ameriški kulturni vzorec prehitro izčrpava naravne vire in povzroča degradacijo vsega, kar bi omogočilo življenje tudi naslednjim generacijam. Kaj je pravi odgovor na ta model? Da si najprej postavimo pravo vprašanje, ki je: »Gospod Jezus, ti si dobri učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Kdor bo svojo pot začel s tem vprašanjem, bo rešil svoje življenje.

Besedilo je homilija na 28. nedeljo med letom.

24 KOMENTARJI

  1. Ali je razkroj avtoritete učitelja, neodvisnih intelektualcev in zlasti očeta, naključen? Ali je bil razkroj avtoritete očeta in zakonskega moža v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji naključen? Ali je planetarna gonja proti Katoliški Cerkvi naključna?

    Vprašanja, na katera mora odgovoriti nadškof Zore. Čakam.

  2. Zanimivo in aktualno pisanje.

    Bistveno sporočilo sestavka avtorja je:

    Zakaj vsrkamo vase vsako plehko neumnost, ki nas oddaljuje od plemenite človeškosti, ki je lastnost, ki nas ločuje od živali.

    Mediji so pogostoma tisti, ki poneumljajo. Ne vsi.

    Samo pomislimo, koliko slabega so mediji storili v zadnjem času:

    – slovensko pozitivno kulturo nadomeščajo z balkansko v negativnem pomenu

    – slovenske izraze, ki jih največkrat uporabljamo in bi naj izražali našo pozitivno naravnanost, veselje in srečo zamenjujemo s tujim plehkimi nelepimi izrazi:

    srečno- za čao
    dobro – za okey
    veselico – za fešto in žur
    to, takole, glej, lej, – za evo
    najbrž, verjetno – za valjda
    začudeni o – za vau ( tako kot bi zalajali)…

    – kultiviran medsebojni odnos spreminjajo v nekultiviran odnos, ki je znaćilen za tiste, ki so opiti za šankom

    – spoštljiv in vljuden odnos med kupcem in prodajalcem ( prosim, izvolite, hvala), nadomešča prostaški balkanski “evo”, ki namiguje na koruptiven medsebojni odnos.

  3. Vzrok je nespoštovanje izvirne sonaravne kulture, ki bogati svetovno kulturo.

    To nespoštovanje se pojavlja tudi pri svetih mašah, ko se uvaja afriška kultura z afriškimi glasbili in napevi.

    Slovenska glasbila in slovenski melos pa se zapostavlja.

  4. Kdo bo spoštoval in ohranjal slovensko kulturo, slovenska glasbila in slovenski glasbeni melos, če ne cerkev?

    Cerkev je dolžna spoštovati sonaravno, sostvarstveno življenje, ki je značilno za slovensko naravno, sostvarstevno okolje.

  5. Ker spoštujemo stvarstvo, stvarnika, je logično, da moramo spoštovati tudi slovensko sostvarstveno izvirno kulturo.

  6. Tole pa je moralizatorska pridiga, kot je že dolgo nisem slišal. Težko je povezati ameriške risanke, ki so obnorele otroke, z “rad bi bil bogat” kot edinim ciljem potem, mladih. Če je sploh možno. Če pa niso risanke krive, potem pridiga izgubi vso poanto, razen da so nebesa boljša od zemlje.
    Ameriški “kulturni imperializem” ni naredil niti kančka toliko škode, kot komunistični “asketski način življenja”, ki to sploh ni. Ki je “naredil ljudi skromne” samo zato, ker dejansko niso mogli ali smeli imeti več. Naredil je ogromno ljubosumnih in hudobnih revežev, sužnjev. Pohujšal je malega človeka. To je pa mnogo večji greh kot vse pregrešno ameriško udobje.

    • bravo Zdravko točno tako kot si napisal. Naj si gre avtor pogledat malce vozni park predstavnikov klera bolj ta glavnih če že pravi da sam nima želje oziroma ne sanjari po materialnih dobrinah.. To je cilj takšnega pisanja narediti narod revežev pohlevnih bebcev. Namesto da bi spodbujali ustarjalnosti pa s tem tudi ljudi ki imeli podjetja in bili vzgled drugim. Zatopa pa so narod hlapcev in nas tujci kupujejo…

      • http://www.avto-fokus.si/f/pics/Novice/Avto_fokus_Papez_in_fiatL_2_b.jpg

        Prav gotovo ima kar veliko posnemovalcev …
        slovenski škofje vozijo:
        msgr. dr. Jurij Bizjak Škofija Koper VW passat (starejši model)
        msgr. Andrej Glavan Škofija Novo mesto VW assat (starejši model)
        msgr. dr. Anton Jamnik Nadškofija Ljubljana VW passat (starejši model)
        msgr. dr. Stanislav Lipovšek Škofija Celje VW passat (starejši model)
        msgr. dr. Anton Stres Nadškofija Ljubljana VW passat (starejši model)
        msgr. dr. Peter Štumpf Škofija Murska Sobota ford S-max (starejši model)
        msgr. dr. Marjan Turnšek Nadškofija Maribor toyota auris (starejši model)
        http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/s-kaksnimi-avti-se-vozijo-slovenski-skofje

        • Tukaj pa moram jasno povedat, da je Cerkev na žalost vseeno podlegla materialni miselnosti in to prav pri vrhu. Kar pojdimo pogledat vse te velike investicije v zadnjih letih vključno z ZVON-ovi. Tudi informacije glede avtomobilov so zavajujoče. Še par let nazaj je bilo na Lj škofiji parkiranih kar precej novih s polno opremo opremljenih pasatov, ki so danes že malo starejših. Edino škof Uran, kolikor se spomnim in škof Stres ter mogoče še kdo, so imeli bolj ljudske avtomobile. Da ne govorim o kardinalu Rodetu. Potem poglejmo vse te megalomanske investicije v različne domove, gradove, ipd. Cerkev po mojem mnenju nima nobenega vzroka, da se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ker je to samo stranpot od pravih vsebin. Če ne bomo sami sebe pogledali v ogledalo, nismo storili nič.

          • Ma vidim, da se boste zdaj nekateri spuščali v detajle glede avtomobilov. Sam dobro poznam situacijo na škofiji in vem, kakšne avtomobile so imeli in kako so o teh materialnih dobrinah razmišljali. Saj meni osebno je vseeno, kaj vozijo. Postane pa to takoj problem, ko potem na prižnici prosijo za darove vernikov, ki imajo bistveno manj premoženja že na zunaj. Nekateri se komaj prebijajo skozi mesec. Potem to postane kar velik problem. To je isto kot če bi si sam doma živel na veliki nogi, otrokom bi pa govoril, da morajo prispevati za revne. Ni ravno najboljša primerjava, je pa podobno.

  7. Shizofrena osebnost: enkrat je pridiga odlična. Drugič pa je socialistično moraliziranje.

    Zakaj je kler tako sovražen do individualizma (ki krepi osebo v odgovorno osebo, ki bo lažje gradila skupnost) v najbolj egalitarni in kolektivistični državi Evrope, kjer večina ljudi socialistično malikuje in sta dva mafijska tabora z istimi vzorci obnašanja.

    Amerika zgublja primat, Evropa dobesedno pada. Dvigajo se Kitajska, Indija in Afrika.

    Kako je možno da Teološka fakulteta bruha tako komunistične kadre kot vse ostalo Družboslovje iz vidika gledanja gospodarstva.

    Ameriške risanke so zanimive, morda vedno bolj nevrotične. Zagotovo pa so imele čudovito klasično ali jazz glasbo. Marsikak film je tudi odličen. Ni pa vse dobro in ne malikujem ZDA. Res tam laufa praznoverje. A v Sloveniji pa ne?

    • “kler tako sovražen do individualizma”???

      Res? Ampak prvo pravilo Družbenega nauka Cerkve je personalizacija. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in sicer tak kot Pavel in bil pred njim še nihče in po njen ne bi nihče. Vse izhaja iz persone. Za tiste, ki ne verujejo v Boga, raje govorimo o človekovih pravicah, ki so dane vsakemu človeku samo zato, ker je človek. In iz človekovih pravic izhaja pravo, najvišje sodišče je Evropsko sodičše za človekove pravice … Komunisti v SFRJ niso nikoli sprejeli resolucije o človekovih pravicah, ki jo jo sprejela OZN …

      Gospod Pavel,
      kaj če bi šli na spletno stran Radia Ognjišče v njihov Audio arhiv, poiskali leto 2012 ter poslušali Štuheca v oddajah o Družbenem nauku cerkve. Ker je tega ogromno, download-ajte oddaje, si jih prenesite na vaš telefonček in jih posušajte … ko boste pomivali posodo, likali …. 😉

  8. Kako razumem današnjo pridigo?

    Eno je gotovo tako kot naš župnik, ki je izpostavil kako smo danes vsi bogati in vajeni udobja.

    Drugo je, da bogastvo ponuja varnost. In ga tudi revni začnejo malikovati in se nanj navezovati. Ko reveži tretjega sveta gledajo kičaste filme, postanejo nesrečni in delajo samomore. Varnost zahtevajo tudi birokrati, mafija, kler. Vsi, ki se jim ni treba boriti na trgu.

    Job je bil bogat, a ni bil navezan na bogastvo. Bogastvo je odgovornim ljudem velika odgovornost in breme. Kapitalizem je dinamičen sistem, kjer Judje lahko hitro obogatijo in hitro izgubijo bogastvo. Za razliko od sužnjelastniška, fevdalizma in socializma, kjer je človek od rojstva do smrti zabetoniranih v razredu revežev ali bogatašev.

    Tretje je, da bogastvo ponuja užitek in udobje. Razvajeni ga vidijo tako.

    Četrtič: večina vidi bogastvo v materialno ti. Ne v duhovnosti.

    Petič: ljudje, ki se jim ni treba bojevati, izgubijo stik z realnostjo. Životarijo Nebesa na Zemlji.

  9. Uh, kako hudo je, kadar kleriki preveč resno vzamejo Kristusove besede kot so jih zapisali evangelisti. Kaj pa, če so bili evangelisti klapa socialističnih zarotnikov, ki je Kristusu lažno polagala besede v usta? O bogataših, kameli, šivankinem ušesu in nebeškem kraljestvu.

    Verjetno je takšne bolje malo z rezervo vzeti, kajne? Če že ni mogoče doseči, da se ta pradavni zapis zaveze končno vendarle malo ne posodobi in prenovi, kot so ga v preteklosti spreminjali in tudi selekcionirali tudi Judje.

    Lahko bi vendarle take po socializmu dišeče odlomke iz evangelijev ven vrgli, pa stvar nadomestili s čim aktualnejšim: recimo z Ayn Rand in njenim, kako da je vsak altruizem veliko zlo, ali z našim B.Brščičem, čes da je solidarnost lahko samo osebnostna naravnost, nikakor pa ne stvar politike in institucionalizacije.

    Bog nas varuj cerkvene družbene doktrine v Cerkvi, kakšna pregreha: in papežev Leona – Rerum Novarum, Janeza Pavla – Centesimus Annus, da o Frančišku raje ne govorimo. Sami heretiki pred Bogom, za razliko od Smitha, Friedmana in Randove.

    • da se ta pradavni zapis zaveze končno vendarle malo ne posodobi in prenovi
      ================
      A ti to resno? Mojbog, saj ne morem verjeti. Ti si definitivno preveč prebral v življenju in si preveč izobražen, da ti škodi. Definitivno!
      Kako lahko kaj takega napišeš? A res ne razumeš kaj dosti, kaj tam piše?
      Pa razumi vsaj tole, v dobesednem smislu (Raz 22,18-19):
      Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril z nadlogami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi.

      • Kako si zagrizel v vabo, ne bi verjel. Prej bi od koga drugega pričakoval. Še prej pa bi pričakoval, da sem koga ujezil. Take, ki skušajo združevati Ayn Rand in evangelije. Kot da bi mešal vino in ricinusovo olje. 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite