V naši državi sobivata dva svetova

rovte spominska ploscaDragi prijatelji,

V glavi mi že nekaj tednov odzvanja navidez nedolžno vprašanje predsednika države o »praznovanju«, ki naj bi ga v Novi slovenski zavezi namenili obletnici konca druge svetovne vojne. S tem vprašanjem je namreč v samem bistvu potrdil, da v naši državi sobivata dva svetova. Pripadniki enega dojemamo stvarnost, pripadniki drugega pa živijo v domišlijskem svetu, ki ga zaznamujejo groteskne maškarade z rdečimi zvezdami, jugoslovanskimi zastavami in nostalgijo po deželi, ki je propadla in sistemu, ki se je sesul. Udeležence tega »teatra« bi sicer morali pomilovati zaradi njihove patetike, a ob zavedanju, da se to plačuje s kopico državnega in občinskega denarja ter da se številni javni funkcionarji in politiki lokalnega in državnega slovesa na teh shodih počutijo zelo domače, je namesto posmeha bolj na mestu zgražanje nad perverznostjo.

Praznovanje letošnje okrogle obletnice je za nas podobno kot je praznovanje velikega petka v velikonočnem tridnevju: ni običajen dan, a niti slučajno ni praznik! Nasprotno, daje nam povod za poglobljen razmislek, za tiho soočanje z razsežnostjo človeške nespameti.

Na veliki petek nam Kristus v pasijonskem pogovoru s Pilatom razodene, da je prišel na svet zaradi resnice in da je naša dolžnost pričevanje za resnico in o resnici. V tem pa se skriva temeljna razlika med obema navedenima svetovoma naše države: odnos do resnice, ki smo jo pripravljeni iskati, razumeti, jo sprejeti in na njeni podlagi delovati in živeti.

Ta resnica dela težave tistim, ki nas s plakati z rdečimi zvezdami vabijo na praznovanje “osvoboditve” in nas tako žalijo in ponižujejo, saj so v imenu revolucije svobodo vzeli ter z ideologijo rdeče zvezde posiljevali in terorizirali po deželi. Kako lahko nekdo pošten in iskren brez kančka sramu sebe poniža do “praznovanja” pod simbolom groze, ki je dokazana z milijoni nedolžnih žrtev po svetu? Je mar norija “praznovanja” v letošnjih majskih dneh lahko kaj drugega kot dekadentna orgija slaboumnih?

Resnica ni le to, da se danes spominjamo 218 pokojnih rovtarskih sokrajanov, ki so se v majskih dneh leta 1945 odpravili od doma v prepričanju, da se vrnejo, ker v pravični in pošteni obravnavi ne bi mogli biti kaj drugega kot nedolžni. Resnica je mnogo globlja: da so postali anonimni, da jim je bila odvzeta pravica do spomina, do dobrega imena, do dostojnega groba. Da so šele po 50-ih letih dobili pravico, da se jih zabeleži in obeleži. Da še danes v državi veljajo za drugorazredne, obsojene kot po starogrški kazni na odvzem državljanstva in izgon in tako prepuščeni na milost svojih živečih sorodnikov in prijateljev, da se v njihovem imenu borijo, saj je država obrnila hrbet in zgodbo zaključila.

Resnica je močno orožje, ki smo se ga oprijeli predvsem zato, ker je to edino kar nam ostaja v boju zoper relativizem. Očitki o razburjanju naroda z vprašanji preteklosti izvirajo prav iz tega relativizma. Vendar je resnica o naši preteklosti osnova za odpravo navedenih dveh svetov, ki danes sicer navidezno neškodljivo sobivata v istem narodu, a ga hkrati najedata v koreninah.

Revolucija in posledični totalitarizem sta v slovensko dušo vnesla nagonsko preračunljivost, ki je bila prej našemu narodu tuja. Če je bil slovenski jezik nekoč med najbolj preciznimi jeziki na svetu, je današnja govorica bleda, dvoumna in načrtno nejasna. Naučili smo se, da vsako besedo podzavestno zameglimo, da bi ja ne vnesli nemir v naša življenja. Žal je to ena izmed najbolj tragičnih posledic totalitarne prisile, saj je nezavedno obvladovanje govora in mišljenja končni uspeh revolucije: tisto, kar je bilo treba desetletja preganjati s prisilo pravosodja in tajne policije, je postalo tako globoko vcepljeno, da so ljudje sprejeli omejitve in se jih držijo brez formalnih pravil ali pregona.

V tem svojevrstnem uspehu revolucije lahko poiščemo tudi razloge za neprizadetost ob spoznavanju lastne zgodovine, a hkratnem čustvenem dojemanju podobnih pojavov izven naše domovine. Sposobni smo obilice empatije do dogodkov v Bosni, Siriji, Sudanu. Čustvujemo in žalujemo ob spominu na koncentracijska taborišča nacistične Nemčije, šokirani smo nad grozodejstvi Pol Pota. Ko pa beseda nanese na domače primerljive resnice, se zazibljemo v latentno sprejemanje vsega, kakor da pač nima smisla kaj posebej obremenjevati sebe in druge s takimi zadevami.

Odsotnost šoka nad tako grozljivimi stvarmi kot jih dojamemo v slovenski zgodovini 1941-1990 je hkrati tudi razlog za otopelost v vprašanjih, ki od nas terjajo razlikovanje med dobrim, koristnim ter potrebnim na eni strani, ter zlom, škodljivim in trivialnim na drugi strani. Ker smo prevzeli miselnost, da je mir vrednota, ki presega resnico, smo iskanje resnice zavestno in podzavestno odrinili ter v lahkotnosti sprejemamo, kar nam življenje navrže.

V takem vzdušju je manipulaciji odprta pot. Ko danes beremo ali gledamo različne prispevke na temo »zgodovine«, je prav neverjetno, kako se trditve nizajo skupaj brez logične povezave: kot bi vedeli, da nikomur ne bo na pamet padlo, da o povedanem kritično razmisli.

Verjamem, da je veliko res dobrih in dobromislečih ljudi, ki so prepričani, da se mora poiskati kompromise v interesu sprave naroda. Žal pozabljajo, da sta se na slovenskih tleh spopadli revolucionarna ideologija zla ter obramba doma, naroda in vere. Kje torej skleniti kompromis, če gre za tako načelna vprašanja?

Nekateri bi želeli kompromis poiskati tako, da bi narod prevzel cinično distanco do vsega kar je v njegovi preteklosti. Vsi so grešili, vsi so delali napake, vsi so enako mrtvi, vsi so enako krivi. Važno je le, da skupaj stopimo preživeli – to pa zahteva, da se preventivno distanciramo od mrtvih, da nas ne okužijo. O, kakšna naivnost! Odpovedati se presojanju med prav in narobe je dokončno suženjstvo zakletih. Kakšna lahkotnost bivanja: vse je prav, vse je dovoljeno, nihče nas ne sme soditi in nikogar ne smemo soditi. Enak spomenik, enak spomin…

Prav zato smo v Novi slovenski zavezi odločeni, da v imenu preko 15 tisoč žrtev slovenskega genocida odklonimo kompromise, ki bi izenačili žrtve s storilci: resnica naj bo merilo presojanja in ta se v slovenski stvarnosti pokaže iz vsakega prikritega grobišča v obliki z žico zvezanih ostankov rok in lobanj z razpoznavnimi posledicami strelov v tilnik ali smrtnih udarcev s krampom. Mi iščemo resnico, da nas bo ta osvobodila – iz te resnice bo narod ozdravel in sočutje bo sledilo. Spomenika ne potrebujemo – potrebujemo dostojen spomin o resnici, ki se je zgodila!

Evropa in papež Frančišek nas spodbujata k ohranjanju spomina na preteklost, predvsem zato, da bodo mlajši opomnjeni pred ponavljanjem napak, da se bo oblikovala vest naroda. V ta namen tudi v Novi slovenski zavezi pripravljamo projekt “Slovenski spominski križ”, ki bo letos spodbudil fare in družine, da se spomnijo narodove pobite elite in mučencem priporočijo bodočnost naroda. Prvič se bomo s križi podali v javen prostor zadnjo soboto v maju, ko se bomo spomnili napovedi genocida 26. maja 1945 iz ust diktatorja Tita na ljubljanskem Kongresnem trgu. Vabljeni, da se nam pridružite.

Eno izmed temeljnih vprašanj s katero nas izzivajo žrtve slovenskega genocida pa je: ali smo postali boljši ljudje? To lahko obrnemo tudi tako, da se vprašamo, ali smo (kot posamezniki, kot družine, kot fare) vredni njihove žrtve? Ali smo privzeli njihovo pokončnost in pogum, da se postavimo v bran svojim prepričanjem in zdravi pameti?

Aleksander Solženicin je poudaril, da se med norijo boljševistične revolucije niso zavedali, kaj se resnično dogaja in kako velike stvari se odločajo ter so, kakor okameneli, ostali pasivni, ko bi lahko z aktivnim uporom rešili sebe in narod. Niso dovolj cenili svobode! Ta nevarnost, da ne spoznamo znamenj časov vodi Novo slovensko zavezo k premisleku ne le o naši zgodovini, ampak tudi o naši bodočnosti. Smo poklicani, da zaradi spoštljivosti do umrlih najdemo tudi mi ustrezne odgovore na čas pred nami in tako dokažemo, da cenimo svobodo in se zavedamo, kaj se resnično dogaja. Tako bomo bolj aktivno stopili v dialog s političnimi in družbenimi organizacijami, ki jih prepoznavamo kot naravne idejne zaveznike pobitih žrtev. Če bo potrebno, bomo pa svoje delovanje spremenili tudi v smislu bolj aktivne vloge v slovenski politiki.

Po 70 letih ugotavljamo, da smo moralni zmagovalci: revolucionarne ideje so končale na smetišču zgodovine, totalitarni sistem se je sesul v gospodarskem in političnem oziru in navkljub vsem vloženim naporom, da bi se prikrili zločini , so danes bolj kot kdajkoli prej v ospredju in zavesti.

Naše upanje je nova generacija, rojena po osamosvojitvi, saj v njih prepoznavamo neobremenjenost z mnenji vrstnikov o temeljnih vprašanjih: vere, zgodovine, morale,… Ta odprtost za iskreno iskanje nas navdaja z optimizmom.

Ker verjamemo, da smo dobili državnost pred 25 leti predvsem zaradi priprošnje naših mučencev, je toliko bolj razumljivo, da je ta državnost orodje v rokah mladih, ki druge domovine kot države Slovenije in druge ureditve kot demokracije sploh ne poznajo.

Ko bomo letos romali po spominskih slovesnostih, naj bo v srcu misel, da veliki petek ne bi imel nobenega pomena, če mu ne bi sledila vstajenjska nedelja. Trpljenje iz leta 1945 naj nas navdihuje, da bomo boljši ljudje, boljši Slovenci, boljši kristjani. Takega števila priprošnjikov kot jih imamo pri Bogu Slovenci, drugi narodi nimajo. Iz tega črpajmo svojo moč v bitkah za resnico!

Pripis: objavljamo govor predsednika Nove Slovenske zaveze, ki ga je imel na prireditvi v spomin na 70 letnico nepovratnega odhoda Rovtarjev na Koroško in v Logatec.

Pripis: Avdio posnetki vseh nastopov so dosegljivi na spletni strani župnije Rovte. Na istem mestu je v pisni obliki dosegljiv tudi nagovor Jožeta Leskovca, člana odbora Farnih plošč župnije Rovte in predsednika občinskega odbora VSO Logatec, o dogajanju v Rovtah v sredini leta 1945.

Video posnetek prireditve:   

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.