Leadville v Koloradu, drugo najvišje mesto v ZDA, je v ameriški javnosti znano predvsem kot kraj z najvišje ležečo opero na svetu, v kateri je nastopil celo Oscar Wilde. A 3.094 metrov visoko mestece zaznamuje tudi zelo izrazita slovenska skupnost, zato velja tudi za navišje ležeče slovensko mesto na svetu. Razvoj kraja se je začel okoli leta 1860, ko so tukaj našli zlato. A tega so kmalu izčrpali ter začeli kopati srebro. Takrat, okoli leta 1880, so se sem začeli naseljevati tudi Slovenci. Kasneje so tukaj delovali tudi rudniki svinca in cinka, v katerih so za preživetje garali in svoje zdravje izgubljali tudi številni rojaki. V najboljših časih je le en rudnik zaposloval 3.000 ljudi, danes pa celoten kraj, ki je pravi živi muzej na prostem, ko se sprehodiš po glavni cesti se počutiš kot v kakšnem vestrnu, šteje 3.500 ljudi. Po zaprtju rudnikov tudi služb ni bilo več in ljudje so se začeli izseljevati. To je prizadelo tudi slovensko skupnost, katere življenjske moči danes pojenjajo.
Čeprav se je izseljevanje iz slovenskih dežel v Leadville nadaljevalo tudi še v 20. stoletju danes v kraju ne najdemo več pripadnikov prve in skorajda tudi ne druge generacije, ti so že pomrli, ampak le še potomce, ki se spominjajo zgodb iz “starega kraja”, kot so jih pripovedovali stari starši, za katere pravijo, da se nikoli niso naučili angleško in tudi še za njihove starše je bil to bolj tuj jezik. Še v tretji generaciji najdemo posamezne primere takšnih, ki tekoče govorijo slovensko (in se med seboj tudi še slovensko pogovarjajo!), še veliko več pa je teh, ki jim tekoči pogovor sicer ne gre več, zakladnica slovenskih besed pa je še vedno impresivno bogata.
Najbolj znan leadvillski Slovenec je brez dvoma Jurij Trunk, eden izmed kopice slovenskih župnikov v Leadvillu. Leta 1870 v Bačah na (danes) avstrijskem Koroškem rojen duhovnik je v Leadville prispel leta 1924, po treh letih delovanja med nemškimi verniki v Severni Dakoti. Koroške si nikoli ni želel zapustiti, a so se zaradi njegove neomajne narodne zavednosti že vse od njegove posvetitve leta 1895 vanj zaganjali nemškutarji. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi domnevenega vohunstva zaprt, po vojni pa član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Po neuspelem plebiscitu mu je bil izročen odlok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Ker mu je bilo delovanje v domovini onemogočeno se je odzval vabilu, naj pride v Ameriko. Njegovo začasno zdomstvo čez lužo, do spremembe razmer na Koroškem, kot je od selitvi pričakoval, je trajalo 52 let, do smrti leta 1973. Ameriko je kot popotnik sicer obiskal tudi večkrat prej in med drugim izdal tudi knjigo Amerika in Amerikaci, ki jo lahko štejemo za nič manj kot temelj izseljenskih študij.
Jurij Trunk je v Leadvillu ostal do leta 1946, ko se je preselil v San Francisco, in v visokogorskem mestecu pustil neizbrisne sledi. Še danes je spomin nanj zelo živ. Bogate niso bile le duhovne sledi, ampak tudi snovna dediščina. (Nekoč) slovensko cerkev sv. Jožefa še danes krasijo freske in slovenski križevi poti, oboje delo duhovnika Trunka.
Na jasne slovenske sledi v mestu še vedno kaže ena izmed ulic, poimenovana Marija Pomagaj. A tudi po cestah drugih na pročeljih zgradb najdejo slovenski napisi. Koliko pa je danes še živo slovenstvo? Narodni dom so morali žal zaradi pomanjkanja interesa zapreti že pred štirimi desetletji. Parkrat letno imajo še vedno polka plese v občinskem domu. Bolj kot v skupnosti pa slovenstvo živi po domovih posameznikov. Kot povsod je najbolj izrazita ostala hrana: potica, štrudelj, kislo zelje, klobase in polenta, to so jedi, ki so v številnih domovih še vedno na dnevnih menijih. Veliko je tudi še spominov in gradiva o prednikih. Ko listaš pisma v katerih so se izseljenci dopisovali z domačini, pošiljali domov pakete ter sporočali o smrtih preštevilnih mladih mož, ki so zaradi dela v rudnikih tako mladi zboleli in zapustili družine, se človeku odpre pogled v njihov svet in ga pošteno stisne pri srcu.
Tudi župnija sv. Jožefa danes ni več slovenska etnična župnija. Tako zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov kot postopnega izgubljanja jezika so morali preiti na angleščino, nato pa zaradi pomanjkanja vernikov še župnijo združiti z irsko faro. Kako ironična je včasih zgodovina. Nekoč prevladujoči etnični skupnosti, slovenska in irska sta naselili vsaka svoj del mesta, če je kdo prestopil mejo (posebej med mladimi fanti) je neizogibno sledil pretep. Leta kasneje pa je bilo potrebno stopiti skupaj, da so sploh lahko preživeli.
Ena izmed župljank mi je z grenkobo dejala, da so to takrat šteli za šok. A pravi šok, da je prišel šele kasneje. V bližini Leadvilla je več mondenih smučarskih centrov. Pogosta delovna sila so priseljenci iz Mehike, ki pa se zaradi cenejših hiš naseljejejo tudi v Leadvillu. Tako so prišli tudi v župnijo in postopoma je upravljanje župnije prevzel mehiški duhovnik. Ko duhovniki niso bili več Slovenci je bil jezik bogoslužja angleščina, a ohranili so vse slovenske navade. To se je spremenilo s prihodom mehiškega duhovnika. Ukinil je slovenske tradicije in uvedel mehiške. Slovenci kot številčno podrejena skupina proti temu niso mogli ničesar. Z dodatno grenkobo dodajo, da župnija pa vendarle še vedno živi iz njihovih darov, le besede nimajo nobene – v ZDA cerkve podpirajo verniki, v Latinski Ameriki pa država. Tako novi priseljenci niso navajeni darovanja in to ostaja v domeni Slovencev.
O tem, da se na vprašanja povezana s priseljenci iz Latinske Amerike med Slovenci gleda tudi drugače pa v naslednjem javljanju.
