Milan Gregorič: Neznosna lahkotnost obsojanja

20
1450
Milan in Andreja Valič Zver Foto: RO

V Reporterju z dne 29. 10. 2018 je dr. Boštjan M. Turk brezprizivno razglasil dr. Milana Zvera, dr. Andrejo Valič Zver in njunega mentorja, zgodovinarja dr. Janka Prunka, za koristolovske politične konvertite (spreobrnjence) in to na podlagi njihovih objav sredi 80-tih let prejšnjega stoletja, v katerih bi naj povzdigovali socializem in takratne režimske prvake.

Delovanje Zvera znotraj Evropske ljudske stranke pa je še zabelil nič manj kot s stavkom, »da se slednjim niti sanja ne, s kom imajo v resnici opravka«. Sam ne morem presojati njihovih življenjskih izbir, ker jih ne poznam dovolj. Vendar doživljam Turkov surov obračun z imenovanimi kot neznosno lahkotnost obsojanja, ki bi lahko predstavljala tudi veliko človeško krivico. Kot da človek skozi desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov.

Dvomim tudi, da bi lahko bil kdorkoli, tudi Turk, tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično ali drugače spotakljivega. Po tej logiki bi morali dati na grmado tudi številne druge bivše komuniste, ki so dali odločilen in nenadomestljiv prispevek k demokratizaciji Slovenije in ustanovitvi samostojne slovenske države, začenši npr. z Janšo, Slivnikom, dr. Ruplom itn. Morda bi se tudi pri njih dalo najti kako problematično pisanje izpred pol stoletja. In če bi imenovani res bili taki koristolovci, bi se verjetno danes grebli okrog levega korita, ker je tam denar, in ker se predvsem tam delijo bogati fevdi in sanjski privilegiji. Pomladna stran je namreč v primerjavi s tajkunsko »levico« prava uboga cerkvena miš.

Ko so Helmutu Kohlu v zrelih letih očitali, da je bil v mladosti levičar, jim je odgovoril z vprašanjem: »V čem je tukaj kaj slabega, če sem danes bolj pameten kot takrat?«. Nek francoski razumnik pa je na podoben očitek odgovoril, da kdor ni bil po vojni za delavsko državo, z njegovim srcem nekaj ni bilo v redu, da pa, kdor je danes za socializem, kot smo ga izkusili v praksi, z njegovo pametjo nekaj ni v redu.

S čemer povsem soglašam, ker sem tudi sam  prehodil podobno pot od vere v delavsko državo do upora proti njenemu političnemu nasilju in to v časih, ko te je tak upor veliko stal in so se ti zaradi njega zaprla vrata vsakršne kariere. In ko je nekoč nek razpravljavec na študijskih dnevih Draga poočital Slivniku partijo, sem ga vzel v bran rekoč, »da so očitno tudi iz partije izšli prepričani in pogumni demokrati, ki so pomagali popeljati Slovenijo ven iz totalitarnega režima«. In, končno, nam je režim s svojo strahotno propagandno mašinerijo pral možgane dolgega pol stoletja. Tudi meni nekaj časa, a sem se z vztrajnim in intenzivnim iskanjem še drugačne duhovne hrane od režimske uspel dovolj zgodaj izviti iz propagandnih klešč. Zato se tega svojega iskanja ne sramujem in tudi ne dovolim, da bi kdo po njem pljuval. Kajti, če bi se okoliščine ponovile, bi verjetno spet izbral podobno pot.

Tudi sicer vplivajo na oblikovanje človekove zavesti različni dejavniki, med njimi predvsem družina, šola, družbeno okolje in duhovna hrana, po kateri človek sega v življenju. In ti dejavniki niso ne vsebinsko ne količinsko ne časovno enakomerno razporejeni po posameznikih, da bi lahko vsi in v istem času podobno gledali na življenje. Vsakdo se je namreč na te vplive različno odzival, v različnem času, se opotekal, lovil ravnotežje in iskal trdna tla po nogami. Če jih je sploh lahko našel.

Socialna misel kot težnja po socialno pravični državi pa ni monopol komunizma, ampak se je rodila iz človeške stiske polno stoletje pred njegovim nastopom ter je danes del zakladnice človeških in družbenih vrednot in vgrajena tudi v sodobno zakonodajo demokratičnih držav, v manjši ali večji meri. K čemur je prispeval tudi komunizem, ki ga zato ne moremo reducirati zgolj na nasilje, le da je to idejo hkrati zlorabil za vzpostavitev totalitarne oblasti ter jo tako s tem tudi omadeževal.

Še poslednji pameten zasebnik se namreč danes zaveda, da je uspeh njegovega podjetja odvisen od zadovoljstva delavcev. Tudi pisatelj dr. Alojz Rebula, globoko veren človek, je o partiji nekje dejal,

»da je v človeško zgodovino pač vdrla mogočna sila brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi … Saj je pri preoravanju družbe spravljala na plan plast človeštva, ki je bila doslej zapostavljena … Izravnavala je, kar je izštrlelo iz družbe po volji nenasitnega kapitala in uresničevala tretje geslo francoske revolucije egalite (enakost), to je krščansko geslo. Žal pa se je ta sila izkazala za zatiralsko, zabredla v močvirje nasilja in prizadela človeštvu nesluteno gorje.«

Temeljni problem slovenske pohabljene demokracije zato ni niti slučajno v tem, kaj so Valičevi, Prunk in drugi pisali pred skoraj pol stoletja. Niti ni v domnevnih Janševih značajskih muhah ali hibah, po katerih nekateri Reporterjevi kolumnisti zadnje čase vneto brskajo s povečevalnim steklom v rokah, ga razglašajo za luzerja in ga podijo ven iz politike. Pa čeprav tudi na pomladni strani ni vse samo suho zlato, kar se tam dogaja. Kajti s tem se med pomladniki ponovno odpirajo komaj zaceljene rane, kot da doslej še ni bilo dovolj zdrah in z njimi povezanih volilnih porazov. Na kar v Murglah skoraj gotovo nazdravljajo s šampanjcem.

Tudi sicer je glavni bazen Reporterjevih bralcev pomladna stran, za katero dvomim, da bo tako usmeritev tednika nagradila. Tudi jaz jo ne mislim, čeprav sem naročnik Reporterja od prve številke Maga naprej, pod Slivnikom, pa vse do danes, z izjemo kratkega obdobja, ko je bil izvršen sovražni prevzem, zaradi katerega je Mag potonil. Problem našega zatohlega družbenega stanja je predvsem velika in dolgotrajna premoč sprijene slovenske levice, ki se je prvega pol stoletja zgradila na zločinih revolucije in političnem nasilju režima, v tranziciji pa se ohranjala prek razgrabljenih vzvodov realne družbene moči, kot so kapital, dominantni mediji, represivni organi, iz prejšnjega režima podedovana levo usmerjena civilna družba idr., ki jih levica po potrebi zlorablja, da se ohranja na oblasti.

Ob splošnem spoznanju, da začne v oblastnih strukturah zaudarjati po korupciji, klientelizmu, nepotizmu že po dveh mandatih, ne glede na barvo vlade, je povsem naravno, da je Slovenija ob skoraj stoletni prevladi ene opcije postala zaudarjajoča mlaka, ki se duši v lastni nesnagi. Zato mora biti predvsem to glavna skrb demokratičnega raziskovalnega medija in raziskovalnega novinarstva, ne pa poglabljanje zdrah v vrstah že itak oslabljene opozicije.

20 KOMENTARJI

  1. Podpisem ta clanek v celoti. Modro, razsodno, osebnostno zrelo pisanje. Hvala Bogu, ce so ljudje spregledali in dosegli nek osebnostni razvoj v politicnem misljenju. Ce niso drugim povzrocali skode, npr. v smislu represivnega delovanja partije in udbe, te zmote ni vzeti za nevemkaksen greh. Morda ob dodatku, da velja vendarle posebej ceniti tiste, ki se, tudi za ceno zrtev, niso bili pripravljeni ukloniti enoumju komunisticnega rezima in so sli ali vedno, ali vsaj mnogo prej od rezima neodvisno pot. Tudi taki so bili.

  2. Tudi sam avtorja in članek v celoti podpiram.

    Človek res težko razume, zakaj je na pomladni strani toliko zdrah. Ali gre za nespamet, egoistične frustracije, politično prostitucijo? Verjetno vsega po malo. Dokler vse to ne bo preseženo, bo globoka država zlahka vladala.

  3. Tudi sam nikakor nisem doumel, čemu tako nenadno in strasno pljuvanje Žige Turka po zakoncih Zver.
    Popolnoma neproduktivno, nesmiselno, škodoželjno, primitivno ter iracionalno početje, porojeno iz ne vem kakšne zavisti ali zamere.
    Sploh pa primerjati nekakšnega obskurnega Pukšiča, ki poleg še nekaj posameznikov predstavlja resnično zadrego in zardevanje na desni ter Milana Zvera ni vredno pozornosti.
    Sprašujem se tudi, kaj se dogaja z Reporterjem. Kako se urednik sploh odloči objaviti npr. naravnost primitivne in z vulgarizmi obloženo spise Maje Sunčič.

    Tale turkov zmazek me je pa resnično presenetil. Tega od njega ne bi pričakoval.

  4. Tudi sam nikakor nisem doumel, čemu tako nenadno in strasno pljuvanje Turka po zakoncih Zver.
    Popolnoma neproduktivno, nesmiselno, škodoželjno, primitivno ter iracionalno početje, porojeno iz ne vem kakšne zavisti ali zamere.
    Sploh pa primerjati nekakšnega obskurnega Pukšiča, ki poleg še nekaj posameznikov predstavlja resnično zadrego in zardevanje na desni ter Milana Zvera ni vredno pozornosti.
    Sprašujem se tudi, kaj se dogaja z Reporterjem. Kako se urednik sploh odloči objaviti npr. naravnost primitivne in z vulgarizmi obloženo spise Maje Sunčič.

    Tale turkov zmazek me je pa resnično presenetil. Tega od njega ne bi pričakoval.

  5. …madona, pomota. Ni bil Žiga. Se mi je zapisalo. Bogsigavedi kateri nezavedni vzgib je temu botroval….

  6. Upam, da bo avtor razkril tudi še mnoge druge konvertite, ki jih bomo nato zares lahko začeli imenovati janševski ali janševistični ali janševiški komunisti. Zagotovo je sam Ivan na prvem mestu. Nato bi lahko sledil komandir milice gospod V. G. BoštjanMT ima na pladnju celotno knjigo, če jo bo le želel spisati.

  7. Tak notorični ideološki, socialistični, zlagani komentator ne sodi na spletni portal Časnika.si. Treba bi ga bilo onemogočiti, da ne širi ideoloških sovražnih idej po spletu. Človekove pravica je dostojanstvo do sebe in drugih.

    • Ja, malce znana dikcija tega Erzena, predvsem s portalov Dela, Večera, Mladine. Janševiki, Janševistično….že videno in slišano.
      Res ne vem, kaj mora siromak trolat še po tem portalu. Pa naj, vsaj ni dolgčas.

  8. Resnici na ljubo, je vendar malo nenavadno, ce je Zver se leta 1989 citirane stvari objavljal. Bi me zanimalo, kako bi sam to obrazlozil. Ampak iz tega ne velja delati carovniskega procesa. Bistveno je, za cem stoji kot politik danes in ce je z delovanjem v nedavni preteklosti v tem dovolj kredibilen. Meni osebno je.

  9. Očitno bo treba v duhu B. Turkovih pisanj,črtati svetega Pavla kot apostola in najpomembnejšega utemeljitelja krščanstva, ker je poprej bil krčevit in nasilen nasprotnik krščanstva!

  10. G. Boštjan Turk ima že dalj časa težave z uravnoteženim psihičnim in fizičnim stanje, Z namenom, da želi ohranjati neko kvazi kondicijo stalne prisotnosti na sceni so ga tudi levičarji skrbno izbrali za razna komentiranje, da iznakazujejo resnično kvaliteto duha na desnici. Tako umeščen si je sedaj izbral še Zvera za zobanje.
    V skladu z njegovim psihofizičnim stanjem je potrebno razumeti, da bo Zvera zobal okoli pol leta, kar je malo preko EU volitev.
    Res je, da oba gospoda, ko sta dobila šoferja (ob katerem se je pri Peterletu zelo vešče in predvsem radostno namestil g. Turk vedno in zanesljivo) nista ob sedenju na mestu poslanca kaj drugega naredila kot modrovala.
    G. Zver se je bal lastnih ljudi, razen, če niso bili posvečeni z Janezovim blagoslovom.
    G. Gregorič hvala za hiter in dober odziv, ki z umirjeno roko dopoveduje, da razen lastnega klanja v ozkih krogih ljubljanskih “intelektualcev” ni kaj prida. Sicer pa ima g. Turk dobro eksistenco, ki mu jo je priskrbel oče, ki je bil poznan v medicinskih krogih za kakovostna doplačila. Zato, resnično vsak pred svojim pragom in predvsem: “Kdo sem jaz da bi sodil!!!”

  11. Kadar se pere zelo umazano perilo v okolico škropi in smrdi, pa naj bo to levo ali desno umazano “prerilo”.
    Ali na desnici ni umazanega perila, potrebnega temelitega pranja?
    Ali pa je prav, da se le lošči, da se vse sveti, le uspeha ni?

  12. V Murgljah nič ne nazdravljajo s šamapnjcem, če se desnica čisti tako, da se krepi. Brez čiščenja ni reda ne napredka, ne uspeha.

  13. Gospod Gregorič, odlično napisano. Podpišem do zadnje črke! Človek po mladostnih revolucionarnih zaletavostih v zrelih letih le pride do drugačnih spoznanj in postane drug(ačen) človek, tako Savel kot Dušan Pirjevec, Janša, Zver in, da ne naštevam, mi vsi. Tudi reverzebilni tok se, sicer redko, vendarle zgodi. Nekaj takega je bilo opaziti pri pokojnem dr. Bučarju, ki je po izjemnem delu Rojstvo države na stara leta poromal na Magistrat promovirat Jankovića. Nekaj podobnega je pri Turku. Iz nekoč vrhunskega intelektualca (kar glede francoske književnosti še zmeraj gotovo je) se je, kar zadeva politično publicistiko, prelevil v užaljenega nakladača z gostilniško retoriko, podobno kot Sunčička. Reporterju, ki ga sicer cenim in rad prebiram, tega res ni bilo treba.

  14. Piše: “brezprizivno razglasil”. To je čudna poved. Kot sem opazil, je gospod B. M. Turk vse zelo obširno in večkrat pojasnil in je vse zelo lahko preveriti.

    G. Zver se mi je vedno zdel nekaj drugega, kot naj bi bil. Neka megla je bila vedno nad njim, opreznost. G. Turk je pojasnil stvari in zdaj je tudi meni jasno: gre se pač za osebno kariero. Po energiji me spominja na naše škofe, ki jih nikjer ni, jih ni bilo pred volitvami, in jih zgleda ne bo več.

    Dvomim, da se bo g. Zver odzval takole:

    http://nova24tv.si/slovenija/politika/bernard-brsic-odgovoril-luki-mesecu-s-tozbo-ne-morem-dopustiti-da-bi-se-etiketa-fasista-ki-ima-v-politoloski-in-zgodovinski-literaturi-jasno-konotacijo-lepila-name/

    Vzroka sta dva: ne more dokazati, da BM Turk nima prav, in najbrž sploh ni pravi možak za kaj takega. Od SDS pričakujem boljšega kandidata, tega nisem opazil že 8 let. Morda pa bo dober za škofa? Vsaj pomožnega, za začetek?

  15. Ko je izšla 57. številka Nove revije je oče pravil, da so jih v službi zbrali skupaj, da bodo podpisovali in protestirali proti tej številki. Šel je od uslužbenca do šefov in vsakega vprašal. Si prebral to revijo? Nihče je ni prebral, te številke. Zato jih je proglasil za čudne in odšel, vsi so bili tiho in “upor” je propadel.

    Na to me spominjajo nekateri komentarji tukaj: ste brali sproti zapise v Reporterju? Je možno te stvari pisati, tako o Zveru kot o Peterletu, če ne bi bilo res? Mar citati ne obstajajo, pa delovne knjižice itd …

    In res je čas, da odideta tja, kjer sta najbolj doma: v meglo. Preveč je bilo pleteničenja v korist lastnih karier.

  16. Napisal bom malce drugačen komentar, ki se ne tiče dr. Zvera in dr. Valičeve. Tiče se dr. Boštjana M. Turka. Nanj sem začel gledati drugače, ko je pred kakšnimi tremi ali štirimi leti v Reporterju napisal članek o Janši. Janšo spoštujem, ima velike zasluge za osamosvojitev, za demokracijo in za ugled Slovenije v svetu. Torej, tisti članek o Janši je bil napisan v apologetskem jugoslovanskem slogu, v maniri čaščenja kulta tovariša broza. Takih apologetskih člankov na komunistični način se v demokratični državi ne piše! Od sluzavosti članka sem ga komaj prebral do konca. Kasneje me je nanj opozoril še eden od sinov. Tudi on se je zgražal, čeprav v naši družini vsi vsa dolga leta (od 1990) volimo izključno pomladne stranke. Še največkrat SDS.
    Od tistega članka naprej dr. Boštjana M. Turka ne obrajtam več.

  17. Strinjam se z Milanom Gregoričem, da to prepucavanje ne vodi nikamor. Sicer sam menim, da je tega manj kot pred letom in, da je predvsem novo vodstvo NSI (mag. Tonin) in SLS (Marjan Podobnik) to zmanjšalo/ukinilo, obenem je tudi SDS prekinil z to retoriko. Težavo vidim v pristopu do ostalih ljudi na sredini in desni sredini (libertarci tipa Štih/Virant/Mrkaić/Porčnikova/Balažic itd.) kjer ga je premalo pa tudi do ostalih desnih strank (Požar, SSN, Demokrati), ki bi jih bilo potrebno vključiti ‘into the fold’ kot bi temu rekli Angleži. Tu razen SLSa vidim zelo malo aktivnosti, NSI tudi ni uspela z bolj liberalno komponento zajeti tega dela elektorata (zdi se, da ti ljudje volijo raje SMC in SAB). Žiga Turk se izpostavlja, išče neko širino, ampak nima podpore s strani niti ene desne stranke!
    Banalno je, da v situaciji, ko je število desnih medijev naraslo (Radio Ognjišče in Družina sta že od prej, NovaTV se je uveljavila, imamo Domovino.je, Časnik.si, Jančičev SpletniČasopis, portal V Fokusu) le-ti niso postali katalizator za plodno debato, izmenjavo mnenj. Še bolj na liberalno-levih portalih (Portal Plus) desnica težko sodeluje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite