Koalicija (med agonijo in strategijo)

Vlado Miheljak, kolumnist Dnevnika začenja kolumno s citatom:

“Drage Slovenke in Slovenci, spoštovane državljanke in državljani, konec lanskega leta sem, vsem nam, na državni proslavi glede premagovanja sedanje velike svetovne gospodarske krize želel, da bi lahko čim prej citiral Winstona Churchilla, ki je sredi druge svetovne vojne po hudih porazih zavezniških sil, a prvih močnih žarkih upanja zmage dejal: ‘To še ni konec, to še ni niti začetek konca, toda to je konec začetka.’ Danes, leto dni kasneje, imam razloge, da ponosno sporočim, gospodarski krize še ni konec, to še ni niti začetek njenega konca, to je zagotovo konec njenega začetka. Slovenija je v letu 2009 preživela najhujši udarec recesije, v letu, ki mineva, pa je začela s počasnim, a gotovim gospodarskim in socialnim okrevanjem.”

*** Borut Pahor že vidi tunel na koncu luči. ***

Hja, Pahorjevo najnovejšo puhlico, ki si jo je sposodil pri Churchillu, bi lahko prevedli tudi v stanje koalicije: to še ni konec, tudi še ni začetek konca, je pa konec začetka razgradnje koalicije. Kar torej skoraj zagotovo pomeni, da bo ta koalicija še naprej živela. No, bolj životarila kot živela. Najbrž bo tudi “na nogah” doživela svoj konec.

/ … /

Realni domet Zaresa je precej nižji kot na zadnjih volitvah. A to ni mogla, znala ali uspela izkoristiti LDS. Danes tako realno dosegajo SD, LDS in Zares skupaj manj kot stara Ropova LDS ob porazu leta 2008!

Vse tri stranke koalicije so tako v popolnem razsulu. Edino veselje imajo, ko se primerjajo med seboj in opažajo nesrečo drugih partneric.

In kaj zdaj? Potem ko je (že zdavnaj) razpadlo zavezništvo z mediji in nedavno tudi s sindikati, praktično več ni avtoritete, ki bi ji javnost prisluhnila. Pahor, ki je svoj čas sebe proglasil za “kriznega menedžerja”, z redukcijo svojega delovanja na streljanje puhlic in prižiganje lučk na semaforju, vse bolj postaja menedžer v krizi. Danes niti v okrnjeni skupini generičnih volilcev ne verjamejo, da je kos nalogi, ki si jo je zadal. Ne verjamejo, a anemično čakajo na čudežno rešitev. Ko SD, stranka ateistov, računa na čudeže, je resnično hudo.

Kriza vodstva in vodenja pa je še bolj prisotna v obeh liberalnih strankah. V Zares in LDS. Golobič in Kresalova zaradi različnih razlogov nista sposobna potegniti voza iz blata.

/ .. /

Zato so v širših krogih obeh strank nekako prišli do spoznanja, da bi bilo najbolje, če bi se oba predsednika umaknila in naredila prostor za novo osebnost in ponovno združitev v eno stranko, ki bi lahko v nekoliko manj kot dvoletnem parlamentarnem maršu spet prišla na dvomestno številko. In ki bi (še pred temi velikimi manevri in premiki) začela z enotnim nastopanjem mandatarja postavljati pred zid: ali urediti temeljne strategije in metode delovanja ali razpad koalicije.

Enostavno? Niti ne. Menim sicer, da največja ovira nista Golobič in Kresalova, ampak širši vodstvi obeh strank. Prvič zato, ker vsaka rekonstrukcija pomeni tveganje izgube drobnih privilegijev. Drugič zato, ker je naslajanje nad tegobami konkurentov vedno prijetnejše kot ukvarjanje s svojimi. In tretjič, ker niti slučajno na obzorju ni osebnosti, ki bi zmogla avtoriteto, s katero bi nagovarjala tako interno kot širšo javnost.

Več: Dnevnik