V medijih zavreči očitno pristranskost

casopisiJutranje vesti Slovencev ne pospremijo optimistično v nov dan priložnosti, ampak jih zamorijo. Svet je videti neprijazen, celo sovražen, nelogičen, dogodki nerazumljivi in zapleteni (nekaterim novinarjem primanjkuje tudi znanja), življenje vnaprej določeno in brez pravih priložnosti.

Poslušalci, ki se oglašajo v živo v radijsko anketo, skozi zobe iztisnejo svojo frustracijo, pogosto kar v isti sapi dodajo pozdrav (»Takojazmislimhvalalepainnasvidenje …«) in naglo odložijo slušalko, še preden voditelj oddaje uspe karkoli reči, kakor da bi želeli pobegniti pred nevarnostjo nadaljnjega dialoga ali prepoznave, ter se, zadovoljni, da so uspeli povedati, »kar jim gre«, ali zaripli zaradi neizživetosti, prepustijo varnosti domačih štirih sten. Od kod ta frustracija, ta strah, ta neizživetost pri Slovencih?

Kaj pa nestrpnost in celo sovražnost v komentarjih člankov na spletnih medijih? Ali se ne zdi, da bi v kriznih razmerah – kakor so bile za narod krizne razmere med drugo svetovno vojno – takšna nestrpnost in sovražnost lahko kdaj spet prerasli v medsebojno nasilje?

Mediji so ogledalo stanja v slovenski družbi – a sami svoje podobe v ogledalu ne opazijo.

Komentarji in celo to, kar naj bi bili faktografski prispevki novinarjev, se pogosto zde le pokazatelji, kam bi želele politične, gospodarske ali ideološke interesne skupine usmeriti javno mnenje, ne pa vir informacij in pomoč pri oblikovanju lastnega mnenja. Celo novi mediji, katerih nastanek je bil argumentiran s pristranskostjo velikih medijev s koreninami v prejšnjem političnem sistemu, se prepuščajo ceneni kritiki ene politične opcije in odsotnosti kritične refleksije druge politične opcije.

Prispevki o političnem dogajanju so postali nekakšna politična pornografija, ki z resničnim kritičnim vrednotenjem političnega dogajanja nima veliko skupnega. Zdi se, da medijev ne zanima resnična vsebina, argumenti, ampak da bijejo nekakšen boj s politiki. Slovenski bralci po tisku segajo, ker morajo, ali zato, ker pričakujejo, da bodo našli v tisku mnenja, ki bodo potrdila »pravilnost« njihovih lastnih mnenj; ne zato, da bi si mnenje oblikovali. Zdi se, da je skoraj edino, kar v medijih ostaja novinarsko profesionalno, šport (in vreme). Ni čudno, da športnikov v Sloveniji ne kujemo v zvezde le zaradi športnih uspehov, temveč jih ima ljudski glas tudi za menda edine prave »diplomate«, »ambasadorje« Slovenije. (Še eno področje, kjer pozabljamo, da smo država, in da ima prava država tudi prave diplomate.)

Tudi novinarska avtonomnost ni več razumljena kot polna svoboda do samostojnega in profesionalnega iskanja vseh obrazov resnice; v kolikor mnogi novinarji niso postali odkriti glasniki takšnih in drugačnih interesov, so mnogi med njimi postali sami sebi namen, visoki svečeniki, oddaljeni od »vernih« bralcev.

Vsebino medijev prerašča »infotainment«. Ta se sicer polašča tudi medijskega prostora v uveljavljenih demokracijah, kjer pa so dolga desetletja resnično svobodnega novinarstva vendarle pustila tudi še prostor za visoko profesionalno in dejansko neodvisno novinarstvo.

V preteklosti so v medijih izstopali bodisi spretni »samocenzuristi« ali pa odkriti propagandisti, ne pa resnično svobodni novinarji. Brez priznanja, da je tako bilo, ni moč doseči nove kakovosti, saj zanikanje omejitev novinarske svobode v preteklosti pomeni, da v novih časih ni potrebno veliko spremeniti. Ali je novinar v nedemokratičnem sistemu sploh lahko zares novinar v profesionalnem pomenu besede? Saj vendar po definiciji nedemokratičnega sistema vse resnice ne more ali celo ne sme iskati, kaj šele zapisati.

Danes imamo kakovostno in sodobno tehnično medijsko infrastrukturo, a vsebinsko precej skromne medije, polne bizarnosti in cenenosti ali celo odkrite pristranskosti, z malo želje po odličnosti in poglabljanju; slovenski mediji neprijetno vznemirjajo in razdvajajo; kraljujeta črna kronika in poceni seksualnost; komentarji so odprti za sovražni govor.

Mediji in njihovi lastniki še niso brezkompromisni iskalci in nepristranski prikazovalci resnice ter transparentni oblikovalci mnenj. Poskusi ustanovitve novih časnikov so neslavno propadli, zlasti zaradi financ in oglaševalskega lobija.Je še kje letni nacionalni zbor oglaševalske industrije tako kot pri nas razglašen za tako rekoč dogodek širšega družbenega pomena, ki tudi sam potrebuje oglaševanje? In morda bi lahko kakšno rekli še o oglaševalskem onesnaževanju Slovenije, ki v nasprotju s »svetlobnim onesnaževanjem« osvetljenih cerkva in cerkvic, zares kazi njeno urbano in podeželsko krajino. Lažnivi okras (nedokončane) tranzicije med razkošnimi nakupovalnimi centri – katedralami duha našega časa …

Pripis uredništva: razmišljanje je avtor objavil v knjižici Dežela priložnosti, s podnaslovom Kaj je narobe v Sloveniji in kako jo pozdraviti?, ki je izšla pri Založbi Družina.