Avtor: Jože Bartolj. Ne vem kdo od nas si želi, da bi nas vodila ulica? Kdo si želi, da bi se prepustili nenadzorovanemu toku, ki nosi, kjer je plavati po svoje nemogoče? Je nasilje tisto, ki nas bo rešilo? Se bo med protestniki pojavil nekdo, ki se bo z županom Francem Kanglerjem pogajal? Nekdo se bo na koncu kljub vsemu moral pogajati. To je le nekaj vprašanj, ki se mi porajajo. Danes govorijo granitne kocke, solzivec in pendreki. Demonstranti pozivajo k protestom tudi v drugih mestih.
Spomnim se demonstracij pred osamosvojitvijo. Množica je bila ogromna, a dostojanstvena. Nekako stoična in ponosna v svojem protestu. Danes o dostojanstvu in ponosu ni bilo govora. Kot bi šlo za izzivanje, kot bi hoteli zanetiti nemire.
Dejstvo je, da bo Franc Kangler na koncu potegnil kratko. Tako ali drugače. Ali bo odšel sam, ali ga bodo odnesli protestniki. V Mariboru zanj ne bo nikoli več tako kot je bilo. Veliko si je za ljudsko nezadovoljstvo kriv sam, a vse ima svojo mejo. Ne smemo pozabiti, da je bil kljub vsemu izvoljen na demokratičnih volitvah. Ima svoj mandat, ko bodo naslednje volitve, se bo izkazala njegova podpora.
Zato vstaja pač ni pravi način. Nasilje ne more rešiti ničesar, pripelje pa lahko do neslutenih posledic. Klic množice na protestih je sicer relevanten civilno družbeni izraz čutenja, nikakor pa ne more biti rešitev tega problema. Rešitev na koncu bo vedno le argumentiran pogovor.
Vir: blog Jože Bartolj
