V. Lovše: Razveza in ponovna poroka ne pomenita konca življenja s Cerkvijo

25

zakonca konfliktŠkofijski urad za družino Nadškofije Ljubljana je izvedel prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj. Po pozdravu in molitvi za družine so udeležnci prisluhnili p. dr. Viljemu Lovšetu DJ, ki že trinajst let vodi skupino SRCE (Skupnost razvezanih v Cerkvi). Pod okriljem Urada za družino tudi ponuja župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane. V nadaljevanju lahko preberete povzetek predavanja p. Lovšeta.

Ni treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.

Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja« (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje. Izredna sinoda predlaga posebne ustanove za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah.

Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.

Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava). Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha.

Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni. Takrat tudi sami postanemo apostoli odpuščanja, poslani k drugim.

Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8).

Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.

V duhu smernic izredne sinode se je pred 13 leti, prav na pobudo razvezanih, rodila skupina za samopomoč razvezanim v Cerkvi z imenom SRCE, ki deluje pri jezuitih v Duhovnem središču svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani.

Predlog sinode:
POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA

Izredna sinoda v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.
S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.

Predlog možne pastoralne smeri:

Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.

Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.

Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.

Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.

Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.

Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.

Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Jezuitov.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


25 KOMENTARJI

  1. “… in ti obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, … VSE DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA.” Bo treba dodati kakšna pojasnila tej obljubi? V smislu: “razen če…”?

  2. “Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja”

    Podobno je zapisano tudi pri Mateju (19):
    “Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« 4 Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo 5 in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 6 Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« 7 Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« 8 Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. 9 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene,
    razen če se zaradi nečistovanja,
    in se oženi z drugo, prešuštvuje.«”

    Torej je že Jezus direktno dovolil, da se zapuščeni partner lahko ponovno poroči!

    • (moj preblisk …)
      Ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, je doletelo kamenjanje – ubili so jo. Torej je njen mož postal vdovec. Poročanje vdovcev pa ni (bilo) sporno.

  3. Vsekakor dobrodošla in globoko premišljena pobuda. Problem vidim še vedno v tem, da te osebe tudi same od sebe, tudi brez nekih zunanjih znamenj zavračanja, nagibajo v zapiranje v svoj svet oz. k odmikanju od vernega občestva in da jim je iz raznih razlogov nerodno javno izpostavljanje svoje stiske. Torej jih brez zagotavljanje zadostne diskretnosti gotovo težko pridobiš v ta v članku opisan hvalevreden proces.

    Glede na to, da je realnost razvitega sveta 1/3 razvezanih zakonov v Sloveniji ( ob izjemno visokem in rastočem deležu koruzništva), ponekod, recimo v ZDA tudi 1/2 razvezanih zakonov ( ob nizki prisotnosti koruzništva), bi bilo prav nojevsko znotraj Cerkve mižati pred pojavom. Še bolj sporno pa iz dogmatskih ozirov trdosrčno soditi ljudi v znanem slogu, češ, nimajo kaj taki grešniki iskati znotraj krščanskega občestva, glavno da jaz ohranjam pravovernost. Trdosrčnost, opazna tudi med tukajšnjimi komentatorji, kakršne se nekateri očitno niti ne samozavedajo.

    • IF, na tem primeru bi se lahko naučil, da sredina ni rešitev. Ti si ljubitelj sredine, vsi tukaj pa ti kažemo, da je sredina premalo za rešitev tega problema.

  4. Vsekakor, tudi v zakonu Bog kliče v svobodo, ne v suženjstvo. Tega katoliška Cerkev nikjer ne upošteva. Vsaj meni ni znano, da bi. Glede odveze prešuštva pa stvari postajajo smešne. Resda ima menda Cerkev oblast odpuščati vse grehe, pa vendar. In še to odpuščanje naj bi bilo javno?! Pokora razvezanega tudi javna?! Oprostite, to mi je smešno.

  5. To o čemer je govor v tem članku, pa mi deluje kot nekakšno eksperimentiranje. Manjka smisel, manjka poanta.
    Recimo:
    Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon:
    ======
    To je mnogoženstvo v polni obliki!

    • Zdravko,
      ali ste prebrali celotno besedilo na spletni strani Jezuitov (povezava je dodana pod člankom)?

      • Sem. Ne vem, v čem moj komentar ni skladen s tem kar tam piše.
        Stalno govoriti kako je Bog dober in milosten je prazno. To sta dve samoumevni stvari. Ali želimo s tem posnemati Boga? Nekje je meja med biti Bog in biti kakor On?!

        • Zdravko,
          stavek, katerega bistven del ste izpustili, je vpet v kontekst predloga možne pastoralne smeri, ki govori v prvi vrsti o spreobrnjenju, pokori in spravi razvezanih zakoncev – zaradi blagra otrok in vseh vpletenih. Naj vas spomnim, govora je tudi o nedolžnem in zapuščenem partnerju:

          “…Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. (Ženi nezvestega moža se bržkone ni enako godilo. – op. V.) Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.”

          Tej navezavi sledi stavek: “…Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok…”

          Ali pa ste mnenja, da bi morali vsi grešniki (to smo tako ali tako vsi ljudje, ali ne?) brezupno trkati na vrata Cerkve, ker ima brat o grešnosti svojega brata še toooliko za presoditi? 😉

          Ugotavljate, da je samoumevno, da je Bog dober in milosten. Ali je samoumevno tudi to, da smemo biti ljudje manj dobri in manj milostni drug do drugega, samo zato, ker nismo Bog?
          Ali smemo biti drug drugemu ovira na poti k Bogu?

          • Težka vprašanja, Vanja. Kdo je nedolžen in zapuščen? Kako to ugotoviti? Ne vem točno, kaj pomeni antična Cerkev? Cerkev pred Kristusom?
            Grešniki ne trkamo na vrata brezupno, razen če svoj greh razglasimo javno.
            Ljudje ne moremo podeljevati božje milosti. To ne pomeni, da smo bolj kruti, ampak da se izločimo iz sojenja v stvareh, ki so izključno še med Bogom in nekom. In če smo izločeni iz sojenja potem ne moremo dajati ne odveze, ne sodb.

            In naj ponovim, da pričakujem da bi se Cerkev resno lotila vprašanja suženjstva v zakonu. O tem namreč nič.

          • Tudi pretežka je obtožba o oviranju na poti k Bogu.
            Ponovno poročeni morajo ponižno sprejeti svojo sramoto. Tudi pred lastnimi otroki. To je najboljša pot k Bogu.

          • “Grešniki ne trkamo na vrata brezupno, razen če svoj greh razglasimo javno.”

            No, katoliška Cerkev uči in tudi postopa kar precej drugače. Govori namreč o spovedni molčečnosti. Gospod Zdravko, kateri krščanski ločini pripadate?

          • Kaj ima spovedna molčečnost s tem, če ti razglasiš vsej vasi, da si nehal spat z Maši in zdaj spiš z Micko?

          • Zdravko,
            seveda, težko je že iskati odgovore na taka vprašanja, kaj šele najti jih.

            Domnevam, da pojem “antična Cerkev” označuje Cerkev prvih stoletij po Kristusu, v obdobju antike.

            Vaša opazka o mnogoženstvu me je zavedla in se mi je zazdelo, da ste proti predlaganim spremembam katoliške pastorale za razvezane.
            Kaže pa, da se samo pritožujete nad zagonetno dikcijo članka 😉

            Tudi meni se ne zdi potrebno, da bi se kdorkoli moral pred občestvom javno izpovedovati in pokoriti za svoje življenjske zdrse.

          • 🙂 Tako nekako.
            Čeprav se mi zdi brez temelja. Kot še nekatere stvari, ki jih najdemo. Tudi priprava na zakon mi je nenavadna. Pa priprava na krst za odrasle. Zakramente lahko odkloniš, ali pa podeliš. Vse te priprave so samo videz. Kot Potemkinova vas na duhovnem področju.

          • Opla, Zdravko,
            medtem ste nekaj zapisali o nujnosti ponižne sramote svojega bližnjega.
            Da bi starše moralo biti sram pred lastnimi otroki? Ali povedano drugače – bi se po vašem otroci morali sramovati lastnih staršev?
            To se mi zdijo res težke predpostavke.

            Evangelij izpostavlja previdnost pri tovrstnih sodbah:

            “Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.”
            “Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.” (Lk 6,37-38.41-42)

          • Oooo 🙂
            Vsak od nas nosi sramoto svojih grehov. To sem mislil. Celo če dobiš odvezo zanje, moraš s svojim življenjem kazati ponižnost pred Bogom in hvaležnost za milosti, ki si jih prejel.
            In ja, za ponovno poročene, je ta življenjski poraz vreden vse potrebne ponižnosti. Celo pred lastnimi otroki, če naj dojamejo in upajo, da se da bolje. Če pa misliš da nisi storil nič kaj posebnega, potem jim boš tudi tak zgled dajal in jih tako vzgajal.
            Zelo mi gredo na živce ločenci, ki o svojih bivših grdo govorijo, o sebi pa imajo visoko mnenje.

          • ….Zelo mi gredo na živce ločenci, ki o svojih bivših grdo govorijo, o sebi pa imajo visoko mnenje….
            ———————–

            Zakaj? Kdo sem jaz in kdo ti da bi sodila.
            Se pač se zavedajo, niso sposobni videt “bruna” v svojem očesu.
            A ni najtežje odvreč vsa prepričanja in začet na novo ?

          • Zdravko,
            res je, da bi morali s svojim življenjem kazati ponižnost pred Bogom in hvaležnost za milosti, ki smo jih prejeli.

            A ljudje se z lastno grešnostjo spopadamo vsak na svoj način. Prepogosto tako, da samoobrambno lepšamo svojo podobo pred bližnjimi, žal pa tudi pred seboj.
            Tako se nam zlahka zgodi, da z “lepimi” lažmi o sebi utišujemo glas vesti do mere, ko ga sploh ne poslušamo več.
            Ker se nočemo počutiti ponižane pred bližnjimi, zanemarimo potrebno ponižnost pred Bogom.
            Kolikor bolj čutimo (ali si celo samo umišljamo), da nas naši bližnji na kakršenkoli način obsojajo, toliko bolj se trudimo s samoolepševanjem… in začarani krog izmikanja lastni vesti in s tem Bogu je sklenjen – od tu moje vprašanje o oviranju drug drugega na poti k Bogu 🙂

  6. Pobuda se mi zdi smiselna in vredna presoje, vsekakor pa kot celota, ne pa kot odpiranje vrat ponovnemu poročanju. Sicer bomo zelo hitro prišli do možnosti ločitev cerkvenih porok. Spomnimo se, kako se otroke krščuje v veri staršev, ki pa je marsikdaj sploh ni. Čeprav je to povsem očitno, se nekateri duhovniki odločajo krstiti otroke, za katere lahko utemeljeno pričakujemo, da ne bodo vzgajani v veri. Če bi bila tudi ta pobude za povezanost poročenih s cerkvijo podobno nedosledno speljana, je to pot, ki je v cerkvi ne želim. Pa ne zato, ker ne bi želel ponovno poročenih v cerkvi, ampak ker želim, da ostane zakon resna in tehtna odločitev ženina in neveste za vse življenje. Smiselno bi se bilo vprašati, ali cerkev res dovolj naredi za pripravo na zakon. Z boljšo pripravo in tehtnejšim pristopom k poročanju, bi bilo ločitev gotovo veliko manj. Ko bo to področje drugače obravnavano, potem bo pobuda zrela za resen pogovor, prej pa ne. Mislim, da če se je nekdo ob poroki v vsej polnosti zavedal, kam se podaja, potem ne more priti do razdrtja zakona, da se ga ne bi bilo več mogoče nadaljevati. Če pa tega ni bilo, pa obstaja ničnost zakona. Verjetno je vsaj potencialno ničnih porok pravzaprav veliko.

    • Način, kako si pisala o krstu mi pove o tvojem načinu razmišljanja veliko. In preveč, pravzaprav. Tem nedolžnim bitjem bi nekateri torej hoteli odreči, če bi le bilo v njihovi moči, da se jih na najbolj svet način dotakne sam Jezus in se v skrivnosti za večno zaveže z njimi.

      Ne, odločilno naj bi bilo, in to ne za same starše, ampak za njihove nedolžne otroke, banalno arbitriranje, ali so njihovi starši dovolj vredni kristjani ali ne in šloganje glede tega, kaj bodo delali s svojimi otroki čez toliko in toliko let. To seveda nekateri lahko natančno veste, dana vam je sposobnost detaljnega moralnega rentgeniziranja skozi vest slehernika in tudi to, kako se bo obnašal čez leta in desetletja. Kako to veste, menda iz kavne usedline, kajne?

      Za nekatere res ne vem, ali vero doživljajo samo skozi očala potrebe po izvajanju neke moralistične policije ali slučajno tudi kaj več. Kje je tu prostor za Boga, kje za Jezusa, da bi lahko delovala s svojo milostjo?! Ne vem, če ne falite, ko v nedeljah zavijete v cerkev, saj bi po miselnosti skoraj bolj morali stopati k postaji lokalne policije, ali pa že kar na sodišča.

      Hvala Bogu, da se slovenski duhovniki, ki se zavedajo, zakaj so poklicani na ta svet, zaenkrat, vsaj v večini, še bolj zanašajo na Božjo milost kot na banalne policijske metode in ne odrekajo najbolj nedolžnim človeškim bitjem skrivnostne združitve z Njim!

Comments are closed.