V leru

3

Pred 120 leti, od 29. do 31. avgusta 1892, je v Ljubljani pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa Missie potekal prvi slovenski katoliški shod. Prinesel je ambiciozen družbeno-socialni program, ki mu je v naslednjih letih sledila izjemno živahna dejavnost in povzročila razcvet katolištva na vseh nivojih družbenega življenja na Slovenskem (delavstvo, zadruge, molitvena društva, karitativna, politična, študentska, dijaška društva, tisk …). Na tretjem katoliškem shodu leta 1906 so tako lahko opazili vidne sadove svojega dela in Krek je zapisal, da se je na Slovenskem začelo širiti prijetno ozračje in mnenje, da je biti katoličan nekaj lepega in pomembnega ter da zaradi tega pri katolikih izginja manjvrednostni kompleks.

Danes, 120 let kasneje, izzivov in problemov tako v celotni družbi kot Cerkvi ne manjka, slovenska Cerkev pa cepeta na mestu in nima nobenega resnega načrta, kako bi odgovorila na nagovor nakopičenih težav. V zadnjih desetletjih so na Slovenskem sicer dvakrat potekle dejavnosti v zvezi s pripravo smernic prenove.Prvič je bilo to v obdobju demokratičnih sprememb, ko je nadškof Šuštar organiziral Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije (1988, 1991), ki sta mu sledili tudi mariborska in koprski škofija, drugič pa na prelomu stoletij, ko se je na  pobudo nadškofa Rodeta odvijal Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (1997–2002), a rezultat obeh so bila zgolj knjižna dela, poročila o delovanju in sklepi, ki pa niso zaživeli oz. niso prinesli kvalitetnih premikov.

Umanjkanje programa in vizije sta se v zadnjih desetletjih poizkušala reševati z organizacijo masovnih srečanj (papeževa obiska, evharistični kongres), pogled na zbrane množice pa je marsikomu ponujal privlačen privid zmagoslavne katoliške skupnosti. Spomnimo se samo, kakšno upanje je bilo položeno v prvi papežev obisk in krilatic »seme, ki je bilo posejano v Postojni …«  Nostalgično  objokovanje starih časov in poizkusi raztegovanja predvojnih matric na današnji čas so povsem nesmiselni in brezplodni, saj je družbeni in duhovni kontekst današnjega časa povsem drugačen. Podobno velja tudi za stalno izgovarjanje na komunizem in sekularizirano družbo, kar je že prav dolgočasno in neresno. Čas bi že bil, da bi se streznili, da bi se otresli »monsignorizma«, podali resno analizo  stanja, podali diagnozo bolezni, predvsem diagnozo notranjih bolezni in ne zunanjih sovražnikov ter se lotili dela. Toda, ali imamo trenutno sploh zadosti volje, poguma, vizije ter personalnega potenciala, da bi to zmogli? Kratkoročni obeti res niso najboljši, a Cerkev na Slovenskem se je v zgodovini soočala že z najrazličnejšimi težavami in preizkušnjami. O tem se lahko prepričamo ob pregledu dinamične zgodovine 550 let ljubljanske škofije, a je vedno našla pot iz krize in jo bo gotovo tudi v prihodnje.

Foto: Nadškofija Ljubljana

Opomba: kolumna je bila napisana za Slovenski čas, št. 28.


3 KOMENTARJI

  1. Dokler cerkveni mediji ne bodo sposobni objaviti nič več kot zgolj izraz »monsignorizem«, bomo resno analizo stanja lahko iskali samo v necerkvenih medijih in na FDV-ju.

  2. Ne vem kaj ima avtor v misli, ko pravi, da sloveska Cerkev cepeta ta mestu ob nakopičenih problemih tako celotne družbe, kot Cerkve?

    Če prenesem tako razmišljanje na ves svet, bi lahko enako rekel za veslolno Cerkev, analogno bi veljalo tudi za družino kjer je recimo prisoten problem alkohola.
    Vse svoje življenje živimo s problemi, le malo njih razrešimo sami, nekajteri so rešljivi , nekateri so trajni. nekateri pravijo : “Problem, ki nima rešitve, ni problem.” Skratka cepetanje na mestu je lahko zolj stanje duha , ne pa odraz realnosti. Mogoče smo zgolj nepotrepežljivi, neučakani, ….
    Mogoče bi morali natakniti zgolj druga očala, ki bi videla tisto kar je živo kar daje sadove. Vsekakor pa imam sam pred očmi vedno ta stavek: “Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, “

  3. “Stalno izgovarjanje na komunizem in sekularizirano družbo”.

    Mar to pomeni (na prikrit, impliciten način) tudi zanikanje in neupoštevanje teh temeljnih dejstev?! Upam, da ne!
    Slovenija je versko in širše nravstveno šibka prav zaradi teh dveh dejavnikov. Znotrajcerkvene napake so tudi omembe vredne. Kjer so ljudje, tam so napake.
    In še nekaj o domnevnem “klerikalizmu” in t.i. predvojnih časih: Cerkev ni tu zato, da ugaja družbi in se spreminja po raznoraznih željah (samo da bo izpadla kot “napredna”), ampak je tu zato, da bi pričala o Resnico. Če ji pri tem sledijo milijoni, prav; če ji sledi le nekaj sto, tudi prav. Naloga Cerkve tudi ni ta, da bi srkala to, kar je v danem trenutku javno zaželjeno, modno, temveč ta, da svet preobraža in ga vodi k sebi. Z milijoni “ulovljenih rib” ali pa z le nekaj stotimi.
    Bolj kot poudarjanje ljubezni (ki je, žal, pri nas že izgubila svoj duhovni naboj), je za nadaljnih trideset let pomembno poudarjanje resnice (bodisi z malo bodisi z veliko začetnico).

Comments are closed.