Nekako se mi še vedno zdi, da je bil osrednji trenutek dosedanje predsedniške tekme izstop Zmaga Jelinčiča iz nje. Kot sem že napisal, gre namreč za korak, ki je skokovito povečal možnosti za zmago dosedanjega predsednika že v prvem krogu.
Kampanja, ki je sama sebi namen
Druga osrednja značilnost dosedanjega razmeroma dolgočasnega predvolilnega boja je osamosvojitev kampanje enega od vodilnih kandidatov od končnega cilja. Gre seveda za Boruta Pahorja, ki je v svojem predvolilnem početju nekako našel samega sebe in se vse bolj zdi, da mu je vsak dan bolj vseeno, ali bo pisanje člankov za Finance ali trganje grozdja v vinogradu kaj prispevalo h končnemu uspehu ali ne. Ampak bolj ko kandidat uživa, bolj je njegov boj za predsedniški stolček v nekakšnem “leru”. Ugotovitve javnomnenjskih raziskav, z izjemo tega, da je vedno enak vrstni red, so sicer deloma protislovne, vendar nekatere že kažejo na znaten upad podpore za nekdanjega voditelja socialdemokratov. Tip kampanje, kot jo je izbral, po drugi strani še povečuje skušnjavo ponavljanja usodne Peterletove in tudi Virantove napake. Kandidati, ki so načeloma všeč vsem, v Sloveniji na koncu navadno ostanejo celo brez svoje baze. Pri Pahorju je ta problem morda celo izrazitejši, zaradi česar se začenja počasi krušiti prepričanje številnih volivcev, da bi imel socialdemokrat več možnosti za zmago v morebitnem finalu z Danilom Türkom.
A v “leru” ni le javno najvidnejša kampanja letošnje predsedniške tekme. Tudi kandidat SDS in NSI Milan Zver, ki je za zdaj še precej manj viden, kljub ohranjanju stabilne podpore na neki način stopiclja na mestu. Zanj je bistvena ovira, da bo njegov rezultat v precejšnji meri odvisen od uspešnosti vlade in javnega dojemanja slednje (kar nikakor ni eno in isto). Seveda pa je njegova prednost pred Pahorjem trdno jedro volivcev, na katerega se lahko opre.
Kako prebiti monolit?
Ključna ugotovitev vsekakor je, da ne Pahorju ne Zveru doslej ni uspelo prebiti betonskih zidov monolitnega bloka, ki podpira predsednika Türka. Tudi ni povsem jasno, kako naj bi se to sploh zgodilo. Pričakovanju mnogih, da bo Pahor predsednika močno ogrozil na levi, nisem nikoli preveč zaupal. Odkar se kampanja nekdanjega premierja ne premakne z mesta, je kaj takega še manj verjetno. Za Zvera bi bila naloga iz zgoraj navedenega razloga še bistveno težja. Da pluje v varne vode, daje vedeti tudi predsednik sam. Če se je v preteklih mesecih precej trudil za prikazovanje zmernejšega lica tudi pri obravnavanju t. i. ideoloških tem, pri čemer se je kajpak lahko zanašal na kratek spomin volivcev, se sedaj počasi vrača k zase značilnejši retoriki. V tem smislu je na koprski proslavi ob koncu tedna verjetno pričakovati eno njegovih osrednjih “kronanj” za princa bloka, ki ga enodušno podpira. Sicer imata glavna tekmeca na voljo še en adut, televizijska soočenja, ki bi morala biti glede na pretekle izkušnje v prvi vrsti voda na Pahorjev mlin. Verjetno bi predsednikov uspeh vsaj v prvem krogu preprečil tudi morebitni vstop v ring četrtemu močnemu kandidatu, ki bi bil zmožen zbrati tja do desetine glasov. A za kaj takega ni več pravega časa. Niti Pahor in Zver nad tem ne bi bila niti najmanj navdušena.
