V krščanskem svetu in zunaj njega

4
49

Umor ameriškega veleposlanika v Libiji in še dveh drugih diplomatov na obletnico 9/11 ni samo strašljivo in obsojanja vredno dejanje, ampak sproža tudi številna razmišljanja. Prvič, kako islam žal, (še) ni religija razuma in še ne sprejema sekularne družbe. Ob vsej upravičeni kritiki odnosa Zahoda in zlasti ZDA do muslimanskega sveta, je vendarle treba priznati, da ta temeljna težava islama ostaja. Velik del muslimanskega sveta ne sprejema, da je svoboda tudi svoboda do žalitve,  da zaradi nje vsekakor ne velja nikogar ubiti ali komu zaradi nje umreti.

Kaj neki bi se zgodilo, če bi nad Belim križem stal beli polmesec in bi ga kak kvazi-umetnik zažgal? Islam še čaka na svoj “dajte cesarju kar je cesarjevega”, ki bi posvetno dokončno ločil od svetega. Zagovorniki umetniške svobode pri nas bi krščanstvu lahko priznali vsaj to, da domnevnim slovenskim katoliškim fundamentalistom ne pride na misel, da bi se za kaj takšnega maščevali. Omenjeni zagovorniki naj bodo veseli, da ne živijo v muslimanski, ampak tradicionalno krščanski deželi, nad čemer se sicer tako radi zmrdujejo.

Krščanstvo je od vseh religij zares religija razuma – malo je v njej tistega, pri čemer se vera zoperstavlja razumu, in tam, kjer je tako, gre pravzaprav za področja, kjer znanost kakega posebnega interesa nima. Nikoli si nisem posebej belil glave s Sv. Trojico, saj navsezadnje ne gre za vprašanje fizike, ampak za versko interpretacijo Boga – in s slednjim se znanost tako ali tako po definiciji ne ukvarja in ne more ukvarjati.

Drugič, ravnanja muslimanskih ekstremistov kažejo, kako je človeško življenje izven krščanskega sveta slabše vrednoteno od tistega v tradicionalno krščanskem svetu. Res je, da krščanski Zahod ljudi v tretjem svetu ni vedno jemal kot povsem sebi enakovredne. Za so-zahodnjaka bi si kdo morda še upal dati življenje, za moške v Srebrenici že manj, za milijon pobitih v genocidu v Ruandi zagotovo ne. Res pa je tudi, da se npr. v Indiji čudijo zahodni “občutljivosti”, ki težko dojema, da država brezbrižno pušča ljudi umirati na ulici. V zvezi s tudi pri nas videno razstavo “Razkrita telesa” oz. eksponati, ki so zanjo prišli iz Kitajske, so se v tujini vnele razprave, ali ne gre morda za trupla “malovrednih” usmrčenih in ali so ljudje “razstavljeni” vsaj s soglasjem svojcev. Evropska občutljivost bi si ob tej razstavi morala zastaviti vprašanje, ali je ljudi res primerno razstavljati.

Življenje izven krščanskega sveta je, žal, poceni. Na Zahodu pa je nasilna smrt nekaj nepojmljivega. Kakorkoli obračamo in ne glede na vse zločine storjene v imenu krščanstva ali s strani zgolj nominalnega krščanskega Zahoda, je ta del sveta in znotraj njega zlasti Evropa človeku in njegovemu življenju še vedno najprijaznejši kos Zemlje. Težko bi za to našli drug razlog kot prav krščanstvo (razsvetljenstvo in humanizem sta njegova otroka).

Tretjič, muslimansko ogorčenje nad vsako, naj bo še tako drobna žalitev verskih simbolov (na misel mi prihaja nesrečna, menda avtistična pakistanska krščanska deklica, ki so ji zažig lista Korana najbrž celo podtaknili) nastavlja ogledalo krščanskemu svetu, ki se – veren ali ne – zdi že povsem brezbrižen do svojih simbolov in kulture. Razpelo in Kristus na njem ali Marija so bili – ne samo v našem slovenskem zakotju – hvaležni predmet najrazličnejših vratolomnih umetniških poskusov, katerih glavni namen in pričakovana posledica je bila praviloma le pritegnitev pozornosti; če je že v teh poskusih bilo kakšno umetniško sporočilo, se ga nihče več ne spomni. Na Zahodu se je komaj še kdo pripravljen vznemiriti zaradi česa takšnega ali dvigniti glas zoper tovrstno bogokletnost, kaj šele, da bi kdo za kak simbol dal življenje (in, hvalabogu, nikogar več, ki bi poskušal komu drugemu vzeti življenje). Je ta neobčutljivost Zahoda do krščanskih simbolov njegova moč ali pa začetek njegovega zatona? In ali bo muslimanski svet doživel svoje razsvetljenstvo, generiral kak muslimanski humanizem? Na koncu morda Črtomir in Bogomila (tista iz Krsta) le nista ravnala nespametno.

Foto: Wikipedia


4 KOMENTARJI

  1. Berem: “velik del muslimanskega sveta ne sprejema, da je svoboda tudi svoboda do žalitve,”

    Tudi jaz tega ne sprejemam, žalitev je nasilje. Res pa je tudi, da je muslimanski odgovor na to nasilje STOPNJEVANJE NASILJA.

    Kar je nekomu sveto in če to ne ogroža nas, pustimo pri miru. Pa če se nam še tako neumno zdi – z žaljenjem ne bomo nikogar nič pozitivnega naučili.

  2. “Na koncu morda Črtomir in Bogomila (tista iz Krsta) le nista ravnala nespametno.”

    Zvito;)

    “svobodo do žalitve” razumem takole:

    Nekateri ljudje razumejo Cerkev kot firmo, v lasti in upravljanju papeža, škofov, duhovnikov. Vidijo, da ima ta firma svoje logotipe (križe, cerkve, podobe). Če so do te firme sovražni, se kajpak spravijo nad te simbole (podobno kot se npr. zažge sovražna zastava na ‘prijateljski’ tekmi).

    Ti ljudje torej lahko zažgejo križ, a običajno s tem ne zažigajo mene – pripadnika Cerkve kot je bila izvorno mišljena. Tudi Kristusa s tem najverjetneje ne zažigajo (Bog ve in z njim se bodo o tem pomenili). Zažigajo, kako naj rečem, insignijo korporacije, za katero se jim je v kontekstu dobe, izkušenj in slišanega zazdelo, da jih ogroža (mikavna snov za razpravo je, ali gre pri gorkih nasprotnikih Cerkve za Belcebubski protiogenj ali za razsvetljensko iskrenje ali …).

    Če me torej nekaj užali, ni nujno, da me je nekdo hotel užalit. Zato je (če se le da) najbolje prespati prve granate (ali pa jih vsaj nekoliko razčleniti pred povratnim udarcem).

    “Kar je nekomu sveto in če to ne ogroža nas, pustimo pri miru.”

    nasprotnik Cerkve lahko meni ravno to – da ta Cerkev ogroža njegovo svobodo bivanja (nariše si grmade, križarje…). Lahko torej začuti neko ‘dolžnost’ boja proti tej vetrnici (in Kihot se tega ni uspel otresti še s takim dopovedovanjem).

    Mir glede teh bojev je res nekaj nerazložljivega, čemur se poda oznaka ‘milost’.

    • Ah, to morala, ta neznaka na kvadrat! Ko sem pisal moje misli sem spregledal, hvala za opozorilo gospod Dmnkf, da poštenjakar ovira lopova, ga dela nesvobodnega. To pa popolnoma spremeni zadevo – ukiniti je treba ali vsaj pošteno omejiti svobodo poštenega, da bo ropar lažje dihal.

      Tako! Sedaj je pa vse v redu, kajne?

      🙂

      • Človekova svoboda že od prazačetka izbira med dobrim in zlim,med življenjem in smrtjo-to pa vključuje tudi vse posledice,ki jih te izbire prinašajo.Druga možnost namesto svobode je samo suženjstvo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite