Umor ameriškega veleposlanika v Libiji in še dveh drugih diplomatov na obletnico 9/11 ni samo strašljivo in obsojanja vredno dejanje, ampak sproža tudi številna razmišljanja. Prvič, kako islam žal, (še) ni religija razuma in še ne sprejema sekularne družbe. Ob vsej upravičeni kritiki odnosa Zahoda in zlasti ZDA do muslimanskega sveta, je vendarle treba priznati, da ta temeljna težava islama ostaja. Velik del muslimanskega sveta ne sprejema, da je svoboda tudi svoboda do žalitve, da zaradi nje vsekakor ne velja nikogar ubiti ali komu zaradi nje umreti.
Kaj neki bi se zgodilo, če bi nad Belim križem stal beli polmesec in bi ga kak kvazi-umetnik zažgal? Islam še čaka na svoj “dajte cesarju kar je cesarjevega”, ki bi posvetno dokončno ločil od svetega. Zagovorniki umetniške svobode pri nas bi krščanstvu lahko priznali vsaj to, da domnevnim slovenskim katoliškim fundamentalistom ne pride na misel, da bi se za kaj takšnega maščevali. Omenjeni zagovorniki naj bodo veseli, da ne živijo v muslimanski, ampak tradicionalno krščanski deželi, nad čemer se sicer tako radi zmrdujejo.
Krščanstvo je od vseh religij zares religija razuma – malo je v njej tistega, pri čemer se vera zoperstavlja razumu, in tam, kjer je tako, gre pravzaprav za področja, kjer znanost kakega posebnega interesa nima. Nikoli si nisem posebej belil glave s Sv. Trojico, saj navsezadnje ne gre za vprašanje fizike, ampak za versko interpretacijo Boga – in s slednjim se znanost tako ali tako po definiciji ne ukvarja in ne more ukvarjati.
Drugič, ravnanja muslimanskih ekstremistov kažejo, kako je človeško življenje izven krščanskega sveta slabše vrednoteno od tistega v tradicionalno krščanskem svetu. Res je, da krščanski Zahod ljudi v tretjem svetu ni vedno jemal kot povsem sebi enakovredne. Za so-zahodnjaka bi si kdo morda še upal dati življenje, za moške v Srebrenici že manj, za milijon pobitih v genocidu v Ruandi zagotovo ne. Res pa je tudi, da se npr. v Indiji čudijo zahodni “občutljivosti”, ki težko dojema, da država brezbrižno pušča ljudi umirati na ulici. V zvezi s tudi pri nas videno razstavo “Razkrita telesa” oz. eksponati, ki so zanjo prišli iz Kitajske, so se v tujini vnele razprave, ali ne gre morda za trupla “malovrednih” usmrčenih in ali so ljudje “razstavljeni” vsaj s soglasjem svojcev. Evropska občutljivost bi si ob tej razstavi morala zastaviti vprašanje, ali je ljudi res primerno razstavljati.
Življenje izven krščanskega sveta je, žal, poceni. Na Zahodu pa je nasilna smrt nekaj nepojmljivega. Kakorkoli obračamo in ne glede na vse zločine storjene v imenu krščanstva ali s strani zgolj nominalnega krščanskega Zahoda, je ta del sveta in znotraj njega zlasti Evropa človeku in njegovemu življenju še vedno najprijaznejši kos Zemlje. Težko bi za to našli drug razlog kot prav krščanstvo (razsvetljenstvo in humanizem sta njegova otroka).
Tretjič, muslimansko ogorčenje nad vsako, naj bo še tako drobna žalitev verskih simbolov (na misel mi prihaja nesrečna, menda avtistična pakistanska krščanska deklica, ki so ji zažig lista Korana najbrž celo podtaknili) nastavlja ogledalo krščanskemu svetu, ki se – veren ali ne – zdi že povsem brezbrižen do svojih simbolov in kulture. Razpelo in Kristus na njem ali Marija so bili – ne samo v našem slovenskem zakotju – hvaležni predmet najrazličnejših vratolomnih umetniških poskusov, katerih glavni namen in pričakovana posledica je bila praviloma le pritegnitev pozornosti; če je že v teh poskusih bilo kakšno umetniško sporočilo, se ga nihče več ne spomni. Na Zahodu se je komaj še kdo pripravljen vznemiriti zaradi česa takšnega ali dvigniti glas zoper tovrstno bogokletnost, kaj šele, da bi kdo za kak simbol dal življenje (in, hvalabogu, nikogar več, ki bi poskušal komu drugemu vzeti življenje). Je ta neobčutljivost Zahoda do krščanskih simbolov njegova moč ali pa začetek njegovega zatona? In ali bo muslimanski svet doživel svoje razsvetljenstvo, generiral kak muslimanski humanizem? Na koncu morda Črtomir in Bogomila (tista iz Krsta) le nista ravnala nespametno.
Foto: Wikipedia
