Slovensko sodišče ob sklicevanju na ponovitveno nevarnost že 20 mesecev v priporu drži dr. Milka Noviča, obtoženega umora dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega instituta, opozarja Vili Kovačič. Doslej so mu pripor podaljšali že devetkrat, vsakič znova zaradi domnevnega obstoja ponovitvene nevarnosti. To pa pomeni, da sodišče dejansko prepostavlja, da je Novič umoril Jamnika in da bi na prostosti dejanje lahko ponovil z umorom nekoga drugega.
Predpostavljam, da je pravo veda, ki temelji na uporabi logike in dokazov, ne indicev. Če uporabimo ta instrumentarij, pridemo do tega, da je pojem ponovitvena nevarnost sam v sebi nelogični konstrukt, ki pa je v Sloveniji na žalost široko sprejet in odpira široko polje zlorab pri uporabi kazenskih sankcij vsemogočne države proti nemočnemu posamezniku. Kaj imam v mislih? Gre za primer dr. Milka Noviča, obtoženega umora direktorja Kemijskega instituta dr. Janka Jamnika, ki ga zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti sodišče zdaj že dvajseti mesec drži v priporu, in to kljub temu, da po do sedaj znanih dejstvih Jamnikova smrt nima niti ene zares dokazane povezave z obtožencem, ki bi jo sodišče smelo pripisati dr. Noviču. In zakaj je ta institut sporen? Besedna zveza “ponovitvena nevarnost” namreč pomeni, da je bilo očitano (kaznivo) dejanje enkrat že storjeno – torej sodišče zdaj predpostavlja, da bo dejanje storjeno ponovno! Tukaj pa nastopi glavna težava. Dejanje ne more biti pripoznano, da je bilo storjeno, dokler obstoj takega dejanja s strani sodišča obtožencu ni dokazan. Če pa dejanje ni dokazano, se kot delikt proti obtožencu sploh ne bi smelo uporabiti, in ga torej kot takega, tj. pravno neobstoječega, ne bi smeli uporabljati za uporabo kazenske sankcije, v našem primeru za podaljševanje pripora.
Sama sintagma ponovitvena nevarnost, ki v tem primeru ne temelji na dokazano izvršenem dejanju, pa je v tem primeru čisti konstrukt nezdružljivih pojmov, kot to velja za posebno zvrst besednih nesmislov, ki jih jezikovna stroka imenuje oksimoron, kar poznamo iz grščine (grš. oxýmoron: oxys = oster + moros = top). To je jezikovna figura (posebna vrsta antiteze), ko se združujeta dva nezdružljiva, kontradiktorna pojma (antonima). Znani primeri oksimoronov so: leseno železo, bistroumna neumnost, glasna tišina, neumna pamet, mlada starost, pametna neumnost, živi mrtvec, modro budalo, skromno razkošje, originalna kopija, temna svetloba, živa smrt, hladni ogenj, bolno zdravje, živi fosil in še in še. Slovenska pravna stroka pa k temu naboru zdaj dodaja ponovitveno nevarnost, saj za nevarnost razglaša dejanje, za katerega sodišče še ni ugotovilo, da se je res zgodilo. Ponovitev je namreč možna le, če in ko se je dejanje za-res zgodilo in obstaja nevarnost, da bi se še drugič ali tretjič (ponovilo).
In zdaj še k dodatnemu vprašanju. V pravu naj bi veljalo načelo in dubio pro reo – v dvomu v korist obtoženca, zato je več kot nedopustno, da sodišče dr. Noviča trdovratno in za vsako ceno drži v priporu in da to vedno in v neskončnost (zdaj že devetič) ponavlja z eno in isto pravniško – umetniško frazo, ki se ji reče ponovitvena nevarnost. Kajti gre za izredno hudo posledico, to je odvzem svobode posamezniku. Da je mera polna, pa naj dodam še to, da je pripor še bistveno hujši od zapora! V Sloveniji gre zadeva celo tako daleč, da stvari za priprtega (npr. knjige) kljub temu, da imaš permanentno dovoljenje za obisk, ne moreš zanj oddati na recepciji, ampak jih lahko le pošlješ po pošti. Res unikatno. Prava poslastica za Gorana Klemenčiča, ljubitelja lepotnih reform pravosodnega sistema!
Več lahko preberete na portalplus.si.
