V. Kovačič, blog: Zakaj ustanavljati še en TIGR?

0
185

Vsako prizadevanje za promocijo antifašizma in tigrovstva doma in v Evropi je treba pozdraviti, monopolizacija spomina je preživela in je nedopustno ravnanje. Lastninjenje TIGRA v 21 stoletju nima mesta. O tem sem sam že pisal tudi v Primorskih novicah. Čeprav prav iz Primorske na nas prihaja največ očitkov, da povzročamo razdvajanje. Zato se vprašajmo: kaj je v resnici razdvajanje ? Razdvajanje je ENOUMJE, ne pa odkrivanje resnice in spomina, kar je naš cilj. Gre pa tudi za ipolnitev dolga dolga do tistih, ki jim je bila svoboda posameznika in svoboda naroda vredna več od največjih žrtev – človeškega življenja. To pove zadnja kitica pesmi posvečene Danilu Zelenu, padlem vojaškem poveljniku TIGRA v borbi 13. maja leta 1941 na Mali gori pri Ribnici, ki jo bo danes predstavil cenjeni pesnik slovenske zemlje Tone Kuntner.

TI ŠEL SI MED PRVIMI V BOJ, KO ČLOVEK NI VIDEL IZHODA IN PADEL TAKRAT SI, KO MNOGIM BILA JE ŠE TUJA BESEDA SVOBODA.

Zakaj ustanavljati še en TIGR? Odgovor je en sam. To je nujno in naravno, in v normalni državi ne bi smelo biti vprašljivo. Tigra, čeprav ima slavno in junaško zgodovino, namreč danes ni v javni zavesti, še najmanj ga pozna mladina, mediji se ga izogibajo. To ni čudno, kajti o tem v šolah ne učijo in ne govorijo, še več zaželjeno je, da se o tem molči. Zato pravim – brez omejitev, magari 3društva, če bo treba? Kdor dela po ustavi in zakonih ima pravico do tega, tigrovci in njih sorodniki pa pravico do spomina. Vsekakor pa Tigrovstvo ni tisto, kar si zasluži nasprotovanje in nagajanje in tipično slovenska spotikanja. Temu smo bili priča tudi v pripravah na to prireditev. Ampak to ne bomo obešali na veliki zvon, čeprav se mi zdi deplasirano in neverjetno, obenem pa žal hkrati tipično za današnjo Slovenijo. Kdo to počne ne bom govoril tukaj, ampak kje drugje, saj bi to, ne nazadnje bilo za praznovanje nespodobno.

To kar bom zdaj navedel, je samo del programske usmeritve novega društva: najprej gre za prizadevanje za vidna obeležja, nato za 13 maj. državni praznik in končno za umestitev tigra v Evropo. Tigr je skupna dediščina, ni v posesti nikogar. Je ponos domoljubnega uporništva in zgled današnjim apatičnim in ignorantskim generacijam, ter hkrati pohujšanje vsem, ki jim tak odnos omogoča lagodno, celo parazitsko eksistenco na njegovi dediščini.

To kar danes delamo tukaj je mala kaplja v morju krvi, ki je bila za to prelita pred tri četrt stoletja in še 25 let prej, med prvo svetovno vojno, med obema vojnama, med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni. Ker se zgodovine ne da zavrteti nazaj, je zelo pomembno, da jo predstavimo v vsej njeni širini in globini. Resnica pa ni enostavna. Ni pa več resnic, je ena sama, to je – tista, ki sloni na dejstvih., ki se na novo okrivajo. Sicer pa mora biti zgodovina po naravi stalna revizija. Kamena doba ni prenehala zato ker je zmanjkalo kamenja, ampak ker so ljudje prihajali do novih spoznanj. Tudi v družboslovju in družbi in zgodovini in zgodovinopisju mora biti tako. Ne moremo pristati na kameno dobo enoumja.

Mnogo dela na področju odkrivanja in razkrivanja zgodovine TIGR-a nas še čaka. Hvala vsem, ki so to že do sedaj entuziastično in neutrudno počeli – dr. Miroslava Čenčič, Borut Rutar in drugi predhodniki omenjenih. Predvsem pa gre velikanska zahvala požrtvovalnemu učitelju Antonu Rutarju, ki je celo v visoki starosti zbral in zapustil veliko dokumentarno zapuščino. Hvala tudi pričevalcu Brunu Tekavcu sinu Filipa Tekavca Gašperja, ki je leta 2015 obelodanil neznani del resnice o boljševiškem izdajstvu na Mali gori. Vse še ni odkrito, mnogi pričevalci so pomrli in zadnji čas je, da se zgodi prebujenje, tako med raziskovalci, kot med pričevalci. Prebujenje pa je pogojeno s tem, da ljudje spregovorijo – tudi na tak način kot mi danes tukaj.

Leta 2005, za časa prvega leta Janševe vlade, je bila prva državna proslava v čast Tigrovcem na Mali Gori, ki pa je bila očitno zgolj enoletna lastovka. Zato je ponovno prebujenje nujno. Bolje pozno kot nikoli, pravi človeška izkušnja.

Slovenci imamo korenine ne samo v zemlji pač pa tudi v domoljubnem uporništvu. Nekdo, mislim da župan Ribnice, je dal primerjavo: TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez boljševiškega vodstva slovenskih komunistov. To je citat iz nekega drugega govora ob podobni priliki.

Spoštovani, začnimo končno iz morilskega 20 stoletja vleči na dan pozitivne zgodbe upora, ki so kljub tragičnosti, navdih za premagovanje današnje zmedenosti in ne-samozavesti, saj nas ta del zgodovine navaja v spoznanje, da nismo bili vedno hlapci, kot pravi Ivan Cankar: »za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni – ker je hrbet upognjen, biča vajen in željan«.

TIGR kljub ljudem, ki se proglašajo za njegove varuhe in kljub društvu TIGR PRIMORSKE, ki enako kot mi, nosi njegovo ime, danes nima mesta, ne na državnih proslavah, ne v novih knjigah, še manj v učbenikih za mladino. Celo v Volčah pri Tolminu je prišlo do spora ob spomeniku Antonu Majniku, v Ribnici na kraju kjer je pod strelom padel Anton Majnik je njegovo tigrovstvo, očitno ne slučajno, zamolčano. Spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju je sramotno blokiran – je na pol zaprt, zaradi zadnje čase vse bolj samopašnih izpadov varuhov enoumja. ki lomastijo po tigrovi in antifašistični dediščini.

Tigrovce nekateri nevedneži ali preračunljivci (Igor Lukšič) razglašajo za teroriste. To seveda ni res. V odporu tigrovci niso izbirali sredstev boja proti fašistom, so pa zelo gledali na svoje ljudi, niso se posluževali brezglavih akcij in ščitili so svoj narod. Ko bi bili tigrovci resnično teroristi, bi tudi atentat v Kobaridu na Mussolinija gladko izpeljali. Tedaj bi bila ubita množica otrok.

Z referata na proslavi v Vipavi. Več lahko preberete na blogu Vilija Kovačiča.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite