V kot vstaja vandalov

Ne bi si rad ponovno nakopal obtožbe pripisovanja slabih namenov dobrim ljudem, vendar se ne morem ubraniti občutka, da sta brata Wachowski ob dogodkih prejšnjega tedna v Angliji nemalo uživala. Verjetno sta v njih videla prvi korak k uresničitvi svoje sladko-kisle vizije iz hvaljenega filma po stripovski predlogi V kot vroče maščevanje.

Nespodobno veselje

Slednji je kot soliden obrtniški  izdelek in zaradi aerodinamične frizure Nathalie Portman sicer ljub tudi meni. Imam pa, ker sem vstopal v puberteto skoraj vzporedno s padanjem Berlinskega zidu, resne pomisleke glede nekaterih njegovih vsebinskih podmen. Recimo: je lahko razstrelitev stavbe kljub vsem zadržkom demokratičnega parlamenta res razlog za evforijo? Ker je V kot vroče maščevanje premišljeno narejen, se namreč ob evociranem prizoru celo sam kdaj zalotim, kako na skrivaj stisnem roko v pest in zamrmram “Yes!”

In zdi se, da se je tak “Yes” izvil iz marsikaterih intelektualnih in predvsem s kruhom in mlekom dobro oskrbljenih prsi, ko so svet obkrožili posnetki divjanja po angleških mestih. Medtem ko se je povprečni občan, ki ga je dogajanje tokrat verjetno najbolj zadelo, že drugič v mesecu dni moral spraševati, od kod ta silna eksplozija nesmisla, se je v prenekateri pregreti glavi pletla fantazija o tem, da pomeni ista eksplozija pričetek nečesa novega, še nevidenega, nečesa, kar se bo slednjič moralo obrniti proti westminstrskemu parlamentu in po njem imenovanemu sistemu kot takemu.

Weimarski sindrom

Zdaj že vemo, da je popolnoma brezciljnim protestom, ki so bili vsebinsko od znotraj votli, medtem ko jih okrog ni bilo nič, sapa pošla precej hitro. Kljub petim (če štejemo še nesrečnega Duggana, šestim) izgubljenim življenjem in okrog dvestotim milijonom funtov škode precej hitreje kot pred leti v Franciji, kar bržkone nenazadnje priča o drugačni stopnji integracije priseljencev v britansko družbo. Pa kljub temu smo celo na naši televiziji slišali počastitev kaotičnih dogodkov z laskavo oznako “vstaja”, ki je v glavnem nekaj pozitivnega, če pomislimo samo na nekdaj v poletnih mesecih slovesno praznovani “dan vstaje slovenskega naroda”. V ozadju ni nič drugega kot zdolgočasenost dobršnega dela (v prvi vrsti) evropske miselne elite nad (priznam) nič kaj vznemirljivimi demokratičnimi strukturami in procedurami, ki jim za na vrh zlasti po izbruhu vsesplošne “vojne proti terorizmu” radi podtikajo krhkost proslule Weimarske republike, zaradi katere naj bi imele vse pogoje za metamorfozo v odurno vojaško diktaturo, bržkone z nazadnjaškim verskim obeležjem. Kar navsezadnje vidimo v omenjeni mojstrovini bratov Wachowski. 

V takih okoliščinah je številne verjetno razveselil ogorčeni odziv iranskega in libijskega zunanjega ministrstva na brutalno policijsko nasilje v Londonu in drugod. Ne samo zato, ker v navedenih in še nekaterih drugih državah mnogi nasprotniki ameriškega “korporativnega plenjenja” (tudi ta lepi termin sem si drznil sposoditi od gostje televizijskih Odmevov) vidijo zadnje branike pred popolno prevlado Uncla Sama in njegove perverzne potrošniške ideologije. Tudi v Sloveniji je nekatere izborne ume pred časom pograbila panika, ko se je za kratek čas zazdelo, da se utegne zamajati protiameriški režim sicer nič kaj preveč liberalnih ajatol v Iranu.

Žabja in ptičja perspektiva

Seveda gre pri celotni zadevi še za mešanje žabje in ptičje perspektive. V tančico morebitnega prikrivanja resničnih dejstev zakrita smrt Marka Duggana je blizu in (upravičeno) grozljiva, pustošenje Asadovih tankov v vseh ozirih daleč. Zato ni lahko uvideti razlike med protesti v Angliji in Siriji, mogoče se lahko celo zdi, da je “tam daleč” prava, s postrošništvom neoskrunjena svoboda, tukaj pa zgolj brodenje “korporativnih plenilcev” po krvi v imenu lažne demokracije. Zadevo potem dodatno poslabša kak kljukec tipa Davida Camerona, ki na krilih javnega besa začne bloditi o nujnosti nadzora nad socialnimi omrežji in o vojski na ulicah.

A kakor bi moralo obstajati soglasje, da cenzura in lomastenje tankov ne prideta v poštev, če naj se ne ponovi weimarska zgodba, bi se morali vsaj okvirno hkrati strinjati o tem, da takšne vandalske “vstaje”, kot smo ji bili priča minuli teden, lahko vodijo samo tja, kjer je končala Weimarska republika. Na oblast slejkoprej naplavijo cepca. In kot kaže zgled enega takšnih cepcev iz Latinske Amerike, ki kljub hudi bolezni ali ravno zaradi nje sanja o tisočletnem predsedovanju, se jih je znebiti neprimerno teže kot demokratičnega cepca Camerona.  Celo tedaj, ko nimajo z “vstajo”, iz katere so izšli, nobene stične točke več.

Foto: Wikipedia (brata Wachovski)