V korak s časom

21

razvojVsem je poznana šala o policistu, ki nosi uro na nogi z namenom, da gre v korak s časom. Toda ta sintagma ne drži zgolj za v šalah neumne policiste, temveč kar za celoten koncept ”v koraku s časom”, saj v polnosti odraža njegov nesmisel. Čas namreč ne koraka v točno določeni smeri, temveč je ena izmed dimenzij bivanja – odraža se v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Čas nima smeri nikjer drugje razen v določenih filozofijah zgodovine in izhaja iz ločevanja med naravnim in zgodovinskim časom. Prvi je nujno cikličen, saj odraža gibanje narave: dan in noč, letni časi, leto itd. V ”poganski metafiziki” pa je bilo dojemanje zgodovinskega časa prav tako ciklično, a vendar je takšen koncept pričel hitro kazati svoje napake. Večno vračanje istega namreč ni bilo mogoče, ker je vsaka generacija ”podedovala” znanje in izkušnje prejšnje in bi tudi v ciklično-degenerativnemu pogledu na zgodovino ustvarila ”palčke na ramenih velikanov”. Slednji pa še vedno vidijo dlje od velikanov. Problem takšnega dojemanja časa je rešila judovsko-krščanska tradicija, ki je čas dojemala linearno, kot potek dogodkov od stvarjenja do sodnega dne.

Izum napredka

Krščanska in pred tem judovska metafizika ni zgolj ”uvedla” linearnega časa, pač pa je tudi vpeljala idejo odrešenika, izrazito tujo poganstvu. V starogrški tragediji je ta odsotnost še posebej opazna. Poglejmo zgolj kralja Ojdipa, ki nikakor ne more ubežati svoji usodi, pa naj se še tako trudi. Kljub njegovi ”svobodni volji”, s katero poskuša usodi ubežati, ga ta nazadnje le dohiti. Ker je bila grštvu ideja odrešitve tuja, si ni niti moglo zamisliti napredka, kakršnega poznamo dandanes. V tem smislu je bila tudi antična Grčija Friedricha Nietzscheja izrazito temna in pesimistična. Ideja zemeljskega napredka kot takega vsekakor ni zgolj posledica krščanstva, temveč sekularizacije izrazito krščanske kulture. Kristusov drugi prihod je torej preko razsvetljenstva izgubil svojo religiozno naravo in se preselil v zemeljsko sfero, v sfero zgodovine in politike. Tovrstno dojemanje lahko najlepše vidimo pri Heglu in Marxu. Hegel je še zmeraj ohranjal metafizično dimenzijo zgodovinskega procesa in ga je videl v udejanjanju ”uma” znotraj zgodovine in kot napredovanje zavesti o svobodi. Marx pa je Heglovo ”ozemljitev” krščanske eshatologije popeljal še en korak naprej in popolnoma zavrnil kakršnokoli metafiziko. Njegov dialektični materializem je namreč videl edini ”pogon” kolesja zgodovine v razrednem boju, v bojevanju med skupinami ljudmi za svoje parcialne interese. Toda po Marxu je ta pogon dovolj močan in absoluten, da bi lahko pripeljal do ”tuzemske odrešitve” s poslednjo revolucijo, saj delavski stan, najnižji izmed stanov, ne bi imel nikogar pod seboj, ki bi ga lahko zatiral in izkoriščal, podobno kot je imelo meščanstvo pod seboj delavstvo. Napredek do popolnega stanja so prevzeli celo nekateri liberalci, ki so v zmagoslavju načel razsvetljenstva videli pot do ”konca zgodovine”.

Napredek kot ideološka kategorija

Pravkar je bil orisan izvor ideje o napredku in njegovem končnem cilju. ”Vera v napredek” pa se manifestira tudi izven povezav s svojim logičnim zaključkom. Pravzaprav je tako razširjena, da bi jo lahko imenovali za ”religijo sodobnega Zahoda”. Kaže se na najrazličnejših področjih in predpostavlja rast nečesa kot dobro samo po sebi. Višji BDP, novejša tehnologija, družbene reforme in podobno so predpostavljene bodisi kot cilj sam po sebi bodisi v službi višjega smotra napredka, emancipacije od tradicije, ki se znotraj ”ideologije napredka” razume kot relikt preteklih in preseženih časov mračnjaštva. Kot smo pravkar ugotovili, kopičenje znanja sicer načeloma resda napreduje, a vendar bi bilo zaman verjeti, da je to kopičenje radikalno in spremenilo človeško naravo na bolje, ki se nam vedno znova kaže kot univerzalna lastnost vseh dob. Družbeni napredek, ki je prav tako konstanta v sloganih prerokov omenjene ideologije, pa se pogosto sprevrže v rušenje institucij – emancipacija, izhajajoča iz seksualne revolucije šestdesetih let, je kot svojo posledico imela močno zmanjšanje pomena družine, kar nam potrjujejo statistike glede števila ločitev. Iz takšnega rušenja institucij pa se pojavi v človekovem življenju vrzel, saj ima naraščajoči individualizem kot svojo posledico zmanjšanje socialne varnosti. Kdo v tem primeru priskoči na pomoč? Država. Toda pustimo te logične zaključke ”procesov napredka” še malo ob strani in se vprašajmo, ali lahko povsod opažamo napredek na bolje in kolikokrat niso procesi emancipacije v resnici prinesli eliminacijo. Nedvomno lahko sicer pritrdimo, da je po zaslugi tehnološkega in znanstvenega razvoja naše življenje neprimerno lažje. Toda, ali je tudi boljše? Za antične klasike dobro življenje ni bilo merjeno z lagodnostjo, temveč z življenjem v skladu z vrlino, pri čemer z metafizičnega vidika lahko osmislimo tudi izredno trpeče in težko življenje. S čim pa lahko osmislimo današnjo odtujenost in izgubljenost? Spuščanje v pesimizem je sicer nesmiselno in pogojeno bolj z ideologijo, kakor pa z realnostjo. Če se ozremo na celostno sliko, lahko ugotovimo, da je bolj smiselno govoriti o spreminjanju razmer kakor pa o napredku in/ali degradaciji.

Kam in zakaj?

Ob koncu razprave se moramo še vprašati, ali ima smisel govoriti o kakršni koli smeri človeške zgodovine in ali je to sploh možno, ne da bi zapadli v determinizem in fatalizem. Naj se Heglova ideja na papirju sliši še tako dobro, se je nujno vprašati, kaj bi to pomenilo za dojemanje človeka. Če ima namreč zgodovina ”vodstvo” iz sile usode, sile močnejše od človekovega delovanja, ali nam potemtakem velike zgodovinske osebnosti lahko še kaj pomenijo? Ali nam lahko dogodki še kaj pomenijo? Iz ”velike predstave” svetovne zgodovine, vodene s strani velikega ”uma”, so vsi heroji in mučenci zgolj igralci in vse velike bitke zgolj dejanja. Človeška zgodovina, v kolikor govorimo o zgolj človeški zgodovini, je ob vsakem poskusu takšnega ”dirigiranja” zreducirana na predstavo in ljudje zgolj na šahovske figure. Takšna vpetost človeka v ”usodo” pa ima lahko radikalne posledice na našo samopodobo in še toliko bolj na osmišljanje našega delovanje. Če smo zgolj šahovske figure, se približamo determinizmu in se ”osvobodimo” moralne odgovornosti. Človeško delovanje izgubi smisel, še večji smisel pa izgubi težje, a plemenitejše prizadevanje za dobro in krepostno življenje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


21 KOMENTARJI

  1. > niso procesi emancipacije v resnici prinesli eliminacijo

    Dialektika. Najprej imamo tezo – družino “jedan čovjek i jedna žena”. Sledi antiteza emancipacija in enostarševska družina. Na koncu imamo sintezo družino žene in moža, ki nista samo navajena skupaj vleči voz, ampak se dejansko ljubita in skupaj skladno vzgajata otroka, otroke. 😉

    • Te sinteze še nimamo. Zdi se da imamo bolj opravka z “iztrebljanjem” odpadlih. Emancipacija bo zamrla. Ateizem tam nekje v tretji generaciji ostane brez potomstva.

      • Napačno razmišljanje, če zadeve postaviš na tak način. Ateizmu bi v tem primeru moral pripisati promiskuiteto, kar ni zgolj garancija za potomstvo, ampak tudi za zdravo potomstvo.

        Vzemi na primer primer Micka Jaggerja, ki naj bi imel spolne odnose z 4000 ženskami in ima uradno 7 otrok s štirimi različnimi ženskami (neuradno pa kdo ve koliko še). Potomstva tako nima le zagotovljenega, ampak ima tudi “razpršenega”, kar seveda zelo poveča možnost, da to njegovo potomstvo ne bo kmalu zamrlo. To pa pomeni, v kolikor nam gre le za potomstvo, potem bi bilo potrebno vzpodbujati promiskuiteto in ne zvestobe.

        Problem je pa še nekje drugje. Če neko versko postavo povezano z zakonsko zvezo začnemo jemati preveč dogmatsko, potem bomo dosegli samo to, da bo ogromno zakonov obstajalo ne na osnovi ljubezni in medsebojnega spoštovanja med zakonci, ampak na osnovi prizadevanja po tem, da se ne krši verskih postav, kar implicira tudi komentar Igorja. Na tak način se dejansko spodbuja ljudi, da živijo v nesreči in to nesrečo potem avtomatično prenašajo na otroke, ki bojo sledili istim vzorcem. In to le zato, ker tako pravi neka družbena zapoved, ki je veljala pred 2000 leti in ki jo je konservativno umserjenim uspelo kot absolutno “moralo” obdržati vse do današnjih dni.

        Tako da jaz bi si prej upal trditi, da bi brez procesov emancipacije človeštvo že zdavnaj propadlo, ker bi ostalo na stopnji neke živalske populacije. Zaradi procesa emancipacije smo ljudje dejansko to kar smo, ker bistvo človeške civilizacije je ravno v tem, da gre za emancipacijo od naravnega. V nasprotnem primeru bi še vedno obstajali le kot vrsta “opic”.

        In za to v razvoju človeštva dejansko vedno gre. Za emancipacijo progresivnega od konservativnega. In ali je progresivno vedno dobro, o čemer se avtor sprašuje, sploh ni smiselno vprašanje, ker nič ni vedno le dobro ali le slabo, niti konservativno.

        • Ravno tvoje gledanje je po mojem skozi zgodovino vir velikih nesreč in zablod. Namreč neka, kot praviš, ” emancipacija progresivnega od konzervativnega” kot vrednota po sebi.

          Namesto modrega, razumnega, skrbnega tehtanja, kaj konkretno nudi ena nova predlagana pot v primerjavi s prejšnjo, preizkušeno. Tehtanja in predvidevanja vseh možnih posledic, takih in drugačnih in ovrednotenja verjetnosti za te pojave. Torej previdnost v pristopu in varnost kot vrednoti.

          Izključni kriterij: podprimo “progresivno- napredno” in podrimo “konzervativno oz. nazadnjaško” je zame brezglavi kriterij. Za upornike brez razloga, večne pubertetnike, revolucionarje, ki nimajo kaj izgubiti, kaote.
          Najlažje je rušiti ( ker gre v skladu z naravnimi zakoni entropije), mnogo težje je graditi ( ker je v nasprotju z njimi). Ampak v deželi, kjer se bolj ceni recimo kmečke punte ali OF kot Valvasorja, Zoisa ali Bleiweissa, je to slabo zapopadeno.

          Torej strinjam se z avtorjem Andražem Kovačem. Moder razmislek o tem, kaj je skladno z vrlinami, kaj je dobro, lepo in resnično je primerno vodilo, ne pa puhlica o napredku, tako pogosto ideološko ali utilitarno-pragmatično izrabljena.

          • Sploh ne gre za vrednoto, ampak za stanje človeštva. Pri razvoju ne gre za to, ali ga smatramo kot nekaj dobrega ali nekaj slabega, ampak za to, da se mu ne moremo izogniti. Tako da ti se lahko odločiš, da boš tuhtal o pravi poti, problem je v tem, da te človeštvo pri tem ne bo čakalo in nikoli v zgodovini ni. Razvoja se pač ne da ustavit, čeprav so to razne oblasti poskušale tudi na silo in npr. s požiganjem knjig, v katerih je bilo “novo znanje” ipd. Brez razvoja sploh ne bi bili ljudje. Poglej npr. krokodile. Koliko se je ta vrsta v 200.000 obstoja spremenila? Dejansko popolnoma nič. Ljudje smo pa od jamskih bitij danes tam kjer smo. In ta prehajanja med konservativnim in progresivnim potekajo konstantno. To, kar ti danes smatraš za konservativno je bilo dejansko nekoč progresnivna ideja, ki se je potem s tradicijo utrdila v konservativno, ki jo je potem nadomestila neka progresivna ideje itd. In temu pravimo razvoj, na katerega spet ne gre gledati kot na nujno le nekaj dobrega ali nujno le nekaj slabega, ker nobeno stanje človeške družbe ni popolno v smislu dobrega ali zlega.

            Tako da tega, česar se konservativci ne zavedajo je to, da so v bistvu v kontradikciji s samimi seboj ravno iz razloga, ker stanje vrednot, ki ga zagovarjajo ni neko izvorno stanje človeštva, ampak stanje, do katerega je privedlo veliko število družbenih sprememb, ki so se jim konservativci vedno upirali. In tisti, ki bojo ponotranjili vrednote današnjega progresivnosti bojo enkrat spet zapadki v konservatizem.

            Konservatizem tako ni nič drugega kot nek lažni občutek, da je človeštvo doseglo točko nekega absolutnega spoznanja na področju vrednot, ki se ga ne sme spreminjati. In to je zabloda, ki je bila v zgodovini človeštva že neštetokrat dokazana. Tvoji predniki bi se tako npr. zgražali nad vrednotami, ki jih ti danes živiš in zagovarjaš, kot se boš ti zgražal nad življenskim stilom svojih potomcev in boš na stara leta pametoval o tem, kako je bilo vse drugače, ko smo bili mi mladi. In to se ponavlja iz generacije v generacijo. Ena in ista zgodba. Svet pa zaradi tega ni nikoli nič slabši, kot je bil, ravno obratno, vedno boljši postaja, pri čemer se pa seveda moramo zavedati, da idealen ne bo nikoli in nikoli niti ni bil in da s tem ko nam uspe reševati probleme se pač avtomatično ustvarjajo novi problemi, tako da tu gre za začaran krog, ki mu ne bo konca.

          • Še enkrat ponavljam, da sta razvoj in napredek skrajno spolzka, pogosto ideološko in interesno pogojena pojma, katerih ovrednotenje je lahko skrajno subjektivno in arbitrarno. Na vsak način se izogibaš uvida, da vsaka sprememba, vsako uvajanje novega ni avtomatično razvoj in napredek.

            Ne vem, ali paralelo vlečeš iz biološke evolucijske zgodbe. Ampak te parale ni. Evolucija ne teče z družbenimi spremembami. Človek je biološko gledano tisočletja z malimi odstopanji več ali manj isti, ko so se v družbi zgodili strahoviti pretresi in salto mortali.

            O tem, kar je pri najrazličnejših viharjih družbenih sprememb res obveljalo kot nesporni napredek, je možno tehtneje sodit šele iz distance, iz časovnega pomika mogoče 50 ali celo 100 let. Pa še to je potem podložno zaželjenim zgodovinskim revizijam.

            Konzervativnost ni upiranje vsem spremembam. Je modro in previdno uvajanje novosti tam, kjer se po tehtnem premisleku zdi, da bi novo lahko bilo boljše od starega. Obenem je pa človekova notranja psihološka potreba neko zdravo ravnotežje med starim in novim, med rutino in eksperimentom. Brez osnovnega reda in stabilnosti v življenju si težko ustvarjalen, ampak greš skozi življenje prej kot kaot ali zmešana kura. 😉

          • Interesno zagotovo, saj človekov interes poganja dejansko vse stvari, ki se tičejo človeka in človeštva nasploh. Tudi ideološki element je pri razvoju in napredku marsikdaj prisoten, ampak ali je glede konservativnosti kaj drugače? Ali ni tudi konservativnost ideološko in interesno pogojen pojem, katere ovredonotenje je skrajno subjektivno in arbitrarno? Seveda je.

            In ne da se izogibam uvida, da vsaka sprememba in uvajanje novega ni napredek, saj večkrat zapišem, da pri družbenih spremembah ne gre za to, da bi šle stvari absolutno na bolje ali slabše, ampak zgolj za to, da se spremenijo. Bolje in slabše sta pa itak subjektivna pojma, kar pomeni, da neka sprememba je lahko za nekoga dobra, za nekoga drugega pa ne. Problem je v tem, da ti ne razumeš, da niti za konservativnost ne moremo trditi, da pomeni absolutno dobro. Vse je tu relativno, zato sem že dvakrat poudaril, da poanta razvoja človeške družbe ni v tem, da bi vedno šlo vse na bolje, ampak preprosto sprememba kot taka. In za to si očitno gluh in slep in ponavljaš to mantro o dobrem in slabem, ki dejansko nima na dejstvo družbeno zgodovinskih sprememb nobenega posebej pomembnega vpliva. Spremembe se v prvi vrsti dogajajo zato, ker so mogoče in drugič zato, ker se za njih zavzame večina neke skupnosti. Ali so te spremembe dobre ali ne je pa vedno odvisno od tistega, ki jih ocenjuje.

            Nisem govoril o biološki, torej naravni evoluciji, ampak družbeni. Poanta s krokodilom je bila v tem, da se je človeštvo emancipiralo od narave na način, ki mu omogoča to, čemur pravimo družbeni razvoj. Če povem zelo preprosto in poenostavljeno: življenski stil in moto krokodila je že 200.000 let isti, medtem ko se življenski stil in moto človeške družbe nenehno spreminja.

            Glede napredka in razvoja je pa tako, da sta to pojma, ki ju je smiselno uporabljati le tehničnem oz. tehnološkem smislu, medtem ko v vrednostnem smislu so zadeve itak relativne oz. subjektivne. Npr. težko se ne bi strinjali, da pomeni izum avtomobila, ki na 100km porabi manj goriva od najbolj varčnega avtomobila napredek v smislu porabe. Veliko bolj težko bi pa dosegli konsenz, ali pomeni možnost sklenitve zakonske zveze med istospolnimi pari napredek. Zagotovo to pomeni napredek v smislu enakopravnosti istospolnih parov, ampak vprašanje je spet, za koga je tak napredek pomemben in za koga ne in ali tak napredek prinaša le pozitivne učinke ali morda tudi negativne. Ampak bistveno je tu to, da so družbene spremembe temeljna značilnost človeške družbe.

            Jaz lahko že danes napovem, da bo v roku 25 let zakonska zveza med istospolnimi pari v EU povsod uveljavljena. To je že danes dejstvo. In mogoče sem celo pesimist in bo do sprememb prišlo še prej. Tega se ne da preprečiti, ker nas zgodovina tako uči.

            In zmotno si predstavljaš, da so družbene spremembe stvar premisleka. To ne gre tako. Tisti, ki o teh stvareh razmišlja, ga vedno čas povozi. Preden boš uspel ti razmisliti, ali je nekaj dobro ali ne, se bojo spremembe že zgodile. Družba ni nekaj, kar se dogaja v laboratoriju, v katerem lahko ti nadziraš vse dogajanje in se odločaš, kdaj bo do kakšnega učinka prišlo. Tu se stvari dogajajo spontano in popolnoma nenadzorovano. Tako da o teh spremembah ti lahko razmišljaš z vidika svojih vrednot, torej z vidika tega, kaj si ti predstavljaš da je prav in kaj ne, ne pa z vidika vseh ostalih ljudi, ker oni se bojo pač odločali tako, kot jim njim paše in si za to tudi prizadevati.

            In ustvarjalnost je ravno tista sila, ki vodi v spremembe, in ne sila, ki ustvarja red in stabilnost. Red in stabilnost ne temeljita na ustvarjalnosti, ampak na ustaljenih vzorcih. Ustvarjalnost je tisto, kar žene ljudi naprej, ne tisto, kar jih zasidra v nek pristan, iz katerega potem niso več sposobni izpluti novim dogodivščinam naproti.

          • Ustvarjalnost je predvsem ustvarjanje reda in harmonije, ne podiranje in kaotiziranje. Dokler se je umetnost tega zavedala, je služila lepoti in je človeka duhovno bogatila. V kreativnosti največjih renesančnih slikarjev je ogromno reda, ki ustvarja harmonijo in lepoto. Bachova večna glasba je zaradi reda zanimiva tudi za matematike, podobna velja za klasicistično ustvarjalnost genija Mozarta. Ne en ne drug v glasbo nista uvajala velikih novosti, pa sodita v vrh človeške kreativnosti vseh časov. Kam hodimo v Ljubljani najraje domačini ali turisti? V staro Ljubljano, kjer v arhitekturi vlada nek red, proporci, sledenje klasičnim občutkom za lepo. Obstaja ustvarjalnost, ki je smiselna ( in v glavnem temelji na redu, harmoniji, lepoti) in “ustvarjalnost”, ki je bluzenje.

            Dopuščam možnost, da mnoge družbene spremembe niso posledica temeljitega premisleka in tehtanja. Ampak v tem je v glavnem problem, ne prednost. Evropa bi si v 20. stoletju lahko prihranila več kot 100 milijonov žrtev in neskončno trpljenje, če bi s pametjo in premislekom zavrnila pohod boljševizma in nacionalsocilaizma na oblast. Enkrat kmalu je lahko konec s tem planetom, ali vsaj s človeško vrsto, če ne bo malo več kontrole, modre, razumne, strokovne, moralne, socialno senzibilne kontrole nad tem, kaj se v svetu dogaja. Kataklizme in jezdeci apokalipse, najrazličnejši, se skrivajo za vsakim vogalom. Niti laisse faire, niti ideologija napredka človeštva ne rešita. Pač pa predvsem zavedanje in upoštevanje preizkušenih bistvenih vrednot lastne civilizacije in naukov zgodovine.

      • In če potem izpeljem iz tega nek sklep v tem kontekstu, potem gre ravno za to, da bi morali kot glavno vrednoto zakonske zveze izpostaviti ljubezenski odnos med zakoncema, ne pa nerazdružljivost zakonske zveze, kar je bila seveda tudi smiselno poanta Igorja.

  2. Ljudje spremembe dojemamo ob premagovanju upora, če ni upora ni gibanja. Upor nam omogoča odrivanje, če tega ni se lahko telo odrine od lastne mase , ki jo izgublja. Dokler vse to obstaja obstaja tudi čas. Namen napredka je odstranjevanje ovir in več ovir odstranimo manj je sprememb in čas se ustavlja. Torej napredek nas pelje proti zmanjševanju sprememb, proti zmanjšani motivaciji, proti smrti alias ustavitvi časa. Športnik je motiviran dokler premaguje lastne meje (ovire), lasten upor.
    V tem smislu je napredek hoja proti koncu, proti smrti, proti ne spremembi, proti ustavitvi časa.
    Edina sprememba, ki je vedno ostane kvantitativno in kvalitativno enaka je odnos do sočloveka, seveda ob predpostavki, da sočloveka vedno znova odkrivamo.
    Tudi Bog, obstaja lahko samo ker se tri osebe stalno darujejo.
    Zanimivo vizijo je postavil papež glede ekumenizma, ko pravi, da je ekumenizem skupna pot, da to ni cilj v smislu vsi enaki,

  3. Ne zapasti ideološkemu diskurzu, na osnovi katerega progresivnost označuješ kot podiranje in kaotiziranje. To ti govoriš z vidika ideologije konservativnosti. Za tiste, ki zagovarjajo neko spremembo v družbi ne gre za podiranje, ampak za ustvarjanje novega, boljšega, torej za izboljševanje, ne uničevanje. In ja, ustvarjalnost je USTVARJANJE reda in harmonije, ne pa njegovo OHRANJANJE!!! Ustvarjati pomeni oblikovati nekaj novega, ne ohranjati nekaj, kar že obstaja. Ampak dokler boš zagovarjal ideološko stališče, da je vsaka spremembe nekega določega obstoječega stanja podiranje in kaotiziranje, namesto npr. dopolnjevanje, dograjevanje, izpopolnjevanje itd., potem boš pač ostalaj zaprt v svojih konservativnih dogmah, ki, se, še enkrat več ponavlam, ne zavedajo tega, da so družbene spremembe sestavni del družbe. Ne zato, ker bi bile nujno dobre ali slabe, saj to sploh ni bistvo družbenih sprememb, ampak je bistvo družbenih sprememb način, modus vivendi, če hočeš, človeške družbe. Družbena evolucija se ne bo nikoli končala in to ne za to, ker je to dobro ali slabo, ampak preprosto KER TAKO JE. Jaz te tu ne skušam prepričevati v to, da so družbene spremembe vedno dobre in da so posledica prizadevanje za dobro, ker bi bilo to nesmiselno, ker v vsakem primeru je pojem dobrega subjektiven. Za nekoga bo spremembe nekaj dobrega, za nekga nekaj slabega, ampak nič od tega dejansko ni tisto, zaradi česar do spremembe sploh pride. In tega očitno ne razumeš in si predstavljaš, da je družba nek laboratorijski preizkus, pri katerem gre za to, da se družbo oblikuje na podlagi tega, kar naj bi bilo dobro. To je zabloda.

    Argument glasbe oz. umetnosti je spet nesmiseln, ker tu gre za prepletanje tradicije in kulture. Neki evropski slikarji in skladatelji niso povsod po svetu “klasika”, če to lahko rečem. Imaš kitajsko in indijsko civilizacijo, ki sta starejša od evropske in oni imajo svojega “Bacha” in svoje “renesančne slikarje”, ki zvenijo in zgledajo povsem drugače ipd. Poslušaj kdaj kakšno klasično kitajsko ali indijsko glasbo in potem povej, kako ti “gre v uho”? Težko, ker nanjo kulturno nismo navajeni, ampak za kitajce in indijce je zgodba precej drugačna in se bo njim Bach zdel malo “čuden”. Gre torej za to, da ti ne moreš nekomu, ki mu Bachova glasba ali umetnost renesančnih slikarjev ni všeč, ali manj všeč kot npr. sodobna glasba in umetnost razlagati, da se motijo, ker to nima nobenega smisla. Ker glede teh stvari se ne moremo motiti. Za vsakega človeka je pač vrednota to, kar zanj vrednota je. Tu mu ne moreš nekaj vsilit za vrednoto, če on tega ne vidi kot vrednoto. In ta raznolikost je motor družbenih sprememb. Tako da to, kar je bluzenje in kar je ustvarjalnost, ki ni bluzenje določaš ti le zase, drugi pa počnemo enako in rezultat je na koncu ta, da se glede teh stvari ne strinjamo. In ker se ne strinjamo, gremo potem vsak svojo pot. Ti boš branil pozicijo, ki je po tvoje dovolj dobra, drugi bo iskal zase pozicijo, ki bo zanj dovolj dobra in razvoj družbe bo potem usmerjen glede na tisto pozicijo, ki jo zagovarja večina.

    In nobena družba ni posledica temeljnega premisleka in tehtanja, ampak posledica prevlade večinskega mišljenja nad manjšinjskim. Dokler v družbi prevladujejo konservativne vrednote, bo ta družba konservativna, ko začnejo prevladovati progresivne, se bo družba temu prilagodila. Z tehntnim premislekom se tu ne da kaj pretirano v to posegati, ker to ni način, kako družba deluje. S tehtnimi premisleki se ukvarjajo filizofi in drugi intelektualci, ampak prvič gre že za to, da so tudi ti tehtni premisleki med seboj lahko različni, torej eni so za ohranitev obstoječega stanja, drugi pa za spremembe, ampak vprašanje pa je, v kolikšni meri bojo ljudje te premisleke tudi upoštevali.

    Ker poglej, jaz se lahko kot moški začnem oblačiti v žensko. In se pač na tak način v javnosti začnem izpostavljat, ker mi to paše. In potem se bodo seveda našli taki in drugačni intelektualci in filozofi, ki bojo tehtali in razmišljali o tem, ali je to za družbo dobro ali ne, ampak drugim ljudem se bo npr. to moje početje zdelo zabavno in me bojo začeli posnemati in vedno več moških se bo oblačilo v ženske in spet bodo nekateri tuhtali in razmišljali, ampak na koncu bomo prišli do tega, da se bo večina moških začela oblačiti v žensko in bojo tudi tisti, ki so tuhtali in razmišljali spoznali, da nima smisla več tuhtati in razmišljati, ker se je sprememba že zgodila ne glede na to, kaj so oni tuhtali in razmišljali.

    Tako da v osnovi se moraš zavedati, da ti tu ne počneš drugega, kot zagovarjaš konservativnost, medtem ko jaz tu ne zagovarjam ničesar, razen dejstva, da se družba nenehno spreminja. Jaz ne pravim, da so spremembe dobre ali vedno dobre, da je dobro, da se družba spreminja, ampak pravim, da je to, da se družba nenehno spreminja dejstvo, ki ga ne moremo zanikati in ga ne moremo spremeniti. In še ena stvar je pomembna in to je ta, da so vrednote itak relativne in subjektivne, tako da vsak se mora zavedat, da ko zagovarja eno vrednoto v razmerju do neke druge, potem to zagovarja v subjektivnem smislu, kar pomeni, da je njegovo zagovarjanje enako legitimno kot vsako drugo zagovarjanje drugačnih vrednot. Na koncu šteje le to, na katero stran se bo postavila večina.

    Pri družbenem razvoju oz. spremembah gre vedno za reševanje nekih problemov, ki se v družbi pojavljajo, ampak kot sem že v prejšnih komentarjih omenil je bistveno to, da družbe brez takšnih ali drugačnih družbenih problemov nikoli ni bilo in je nikoli ne bo. Vedno bojo obstajali neki problemi, ki jih bo družba skušala reševati, pri čemer se bojo pač pojavljali novi problemi, ki jih bo spet treba reševati in to je tisto, zaradi česar se družba nenehno razvija oz. spreminja in se vedno bo. Tako da določenih vrednot, ki se tebi zdijo danes tako zelo pomembne, da je od njih odvisen obstoj človeštva čez 100 let mogoče sploh ne bo več oz. bojo v izraziti manjšini, človeška družba bo pa kljub vsemu še naprej obstajala. Tako ali drugače do njenega konca, ki pa zagotovo ne bo imel družbenega vzroka, ampak naravnega. Človek se bo pač naravi prilagajal oz. naravo prilagajal sebi, dokler bo lahko oz. dokler se narava ne bo spremenila do te mere, da prilagoditev ne bo več mogoča.

    • Lenko Primc,

      še malo, pa boš s svojimi komentarji za v Guinessovo knjigo rekordov. Svetujem ti, da skušaš slediti Zdravkovemu nasvetu in vse skupaj spravit v en stavek, ne da bi spreminjal dolžino zapisanega. Ti povem, niti Friedrich Schiller ni v življenju napisal tako dolgega. 🙂

      • Moji komentarji niso namenjeni meni, ampak ostalim. V prvem komentarju sem zapisal vse, kar je pomembno, pa očitno ni bilo dovolj in je bilo treba pojasnjevati dalje. In spet, očitno ni dovolj. Tako da možnost imam dve: 1. se sprijaznim z dejstvom, da nekateri nekaterih stvari pač preprosto ne razumete in preprosto z debato zaključim ali 2. se trudim pojasnjevati dalje.

    • Zdaj ti bom pa jaz skušal v kratkem s parabolo iz področja psihologije barv ( Anton Trstenjak, ki ga zelo cenim, se je v Sloveniji prvi bolj posvečal tej temi) pokazati eno zdravo razmerje med redom, stabilnostjo, umirjenostjo, introspekcijo na eni strani in na drugi strani agresivnostjo, voljo po spremembah, ekstroverzijo. Če prvo asociiramo recimo z modro ali sivo barvo, lahko drugo z rdečo barvo.

      Vidiš, pri moški obleki je tako: Ko je obleka siva ali zamolklo modra, je lahko rdeča ali delno rdeča kravata ali žepni robček čisto primerna poživitev. Če bi oblekel obratno: oblekel živo rdečo obleko in srajco z modro ali sivo kravato, bi postal neko kričeče pajacasto bitje, za katerega bi se ljudje spraševali, kaj neki hoče in če mogoče ni zbežalo iz mestne blaznice. 😉

      Podobno velja za opremo prostorov. Ali barvanje fasad. Zdaj ko se širom Slovenije pojavljajo kričeče žive fasade, se stroka sprašuje, kaj se je ljudem, ki to delajo, hudega zgodilo.

      Približno podobno kot pri moški obleki je torej zdravo razmerje ( ki ustreza človeški psihologiji) med stabilnostjo, mirom in redom in na drugi strani novostmi, ki prekinjajo tradicijo. V takih razmerah se največ ljudi dobro počuti in optimalno funkcionira. In kaj je boljše vodilo za organiziranje družbe od tega?

      • Katera barva je tebi najbolj všeč? Katera te najbolj pomirja, katera najbolj motivira, spodbuja, vznemirja, nervira?

        Potem ti bom glede tega odgovoril sam in greš stavit, da bosta najina odgovora različna?

        Tebi se bo nekdo res lahko zdel kot bi zbežal iz norišnice, ampak tej osebi se boš morda ti zdel tak, kot nekdo, ki se je ravno zbudil iz 50 letne kome in mu ni jasno, da se je mendtem svet spremenil.

        In enako velja z vse ostalo. Za to se gre. Za to, da v enem in istem svetu živimo različni ljudje, z različnimi potrebami, interesi in željami in v skladu s tem se tudi vrti ta naša družba. To je gibalo vseh družbenih sprememb. Tako da svoj prav glede teh stvari lahko prodajaš sebi, ne moreš pa pričakovati, da bo tudi ves ostali svet to kupil. Verjemi, da ne bo. In prej ko se boš tega zavedal, bolje bo tako zate, kot za ostali svet, ker se bomo s tem rešili takih in podobnih ideoloških konfliktov, od katerij dejansko ni koristi, je le škoda.

    • Ti Zdravko si pa itak paradoks. Spravljaš se na vsebinsko izvajanje drugih, hkrati pa mi še ni uspelo, da bi prebral kak tvoj komentar, ki bi bil dejansko vsebinski, tako da ne vem, ali jih kje skrivaš, ali pa preprosto nekaj vsebinskega sploh nisi sposoben iz sebe spravit in si kot ena papiga, ki se je nekoč naučila treh besed v smislu: ti nimaš pojma in potem to neprestano ponavlja. Siten si ko griža, res, ki nima drugega smisla kot to, da je griža.

      • Ti si sam napisal, da ne zagovarjaš ničesar. Zdaj se pa huduješ in žališ, ker sem jaz ugotovil, da je to res. Le napletaš okoli niča, kot tudi sam priznavaš.

        • To si ti tako interpretiral. Jaz sem rekel, da ne zagovarjam razvoja kot nečesa, kar je nujno dobro ali slabo in ne tega, da ne zagovarjam ničesar.

Comments are closed.