Nedavno tega me je za nekaj minut razgibala novica, da je koalicija desnosredinskih političnih skupin osvojila absolutno večino izvoljenih predstavnikov lokalnih interesov v Državnem svetu. Ker na vsedržavnih volitvah stranke desno od sredine že dolgo niso vknjižile kakega podobnega uspeha, sem ob tem pozabil celo, da sem pred nekaj leti zagovarjal odpravo zgornjega doma slovenskega parlamenta. Zaradi česar me je bilo potem nekajkrat, ko sem se udeležil prireditev v njegovi organizaciji, rahlo sram.
Ime česa je Državni svet?
Kljub občutku sramu pred svetniki, ki so nam postregli s kavo, pa do danes svojega splošnega mnenja o organu nisem spremenil. Glede na svojo brezzobost je pač precej odveč. Šestinštirideset glasov, s pomočjo katerih lahko Državni zbor povozi sleherni njegov veto, je sorazmerno lahko zbrati. Kajpak se dobro sliši, da je naš parlament dvodomen.
A podatek, da je Slovenska ljudska stranka, ki bo na državnozborskih volitvah po vsem videzu potila krvavi pot za vstop v spodnji dom, postala druga najmočnejša skupina v zgornjem, mi je dal misliti. Še bolj nemara možnost, da se utegnejo volitve v Državni svet sprevreči v neke vrste vstajenje doslej ne preveč vidnega Marka Zidanška. Spomnil sem se, da so po postkomunistu Ivanu Kristanu in pred Mitjo Bervarjem organ vodili člani omenjene stranke. Pomislil sem tudi na nekaj vetov, ki jih je Državni svet v preteklosti sprejel, pa si jih nisem znal prav razložiti.
Večina in Cankar
V “klet” Državnega sveta je očitno vgrajena nekakšna tipično slovenska konservativna večina, ki jo verjetno omogoča poudarjena teža elektorjev iz podeželskih okolij in iz različnih interesnih združenj. Omenjeno v evropskem okviru ni nič posebej presenetljivega. Kot je pri nas SLS v veliki meri stranka lokalnih funkcionarjev, je to na Poljskem Poljska ljudska stranka, na Hrvaškem Hrvaška kmečka stranka, na Finskem in Švedskem pa denimo (agrarna) Stranka centra. Vse te druščine se praviloma na lokalnih volitvah odrežejo bistveno bolje kot na parlamentarnih.
Značilno slovenska konservativnost pomeni tisto, kar sem pred leti poimenoval simbiozo kvatrnega semnja, se reče ustaljenih domači(jski)h izročil, in titovke, prevladujoče povojne politične mitologije. Le, da svoje lastne teze nisem vzel dovolj resno. Isto formulo je letos očitno uspešno uporabil Marjan Šarec. In prav ta tip slovenske konservativnosti je “kriv”, da je levica povsem enotna pri čudaškem spreminjanju ustave o financiranju zasebnih (predvsem katoliških) šol, že pri trenutno najbolj znanem sirskem beguncu pri nas pa se njena enotnost konča. Zgolj malo je namreč treba, da bi človek tudi velik del slovenskih nedeljnikov pripravil do jeznega demonstriranja proti nedopustnemu vdoru “privatnega” v javni šolski prostor. A po drugi strani je zelo težko pregnati pomisleke celo marsikaterega prejemnika borčevske pokojnine, ali ne stane “frizer Ahmed” naše države vendarle preveč.
Morda bo kdo vprašal, zakaj se potem ta naravno konservativni čut Slovencev, ki se bojijo vsake spremembe, ne prelije še na raven Državnega zbora. Odgovor je pravzaprav podal že naš največji pisatelj in najboljši politični analitik v naši zgodovini, Ivan Cankar. Ta je lokalnemu zdravniku v Hlapcih položil v usta misel, da naš človek ne bo nikoli odlašal z besedo, če ga boš vprašal, ali naj odpravimo vero ali kvatrni semenj. In ker so na levi zaradi zgodovine zadnjih desetletij varuhi “kvatrnega semnja”, se pravi, statusa quo, izbira za sicer konservativno večino ni težka niti danes.
Foto: J. Rath /VEČER/
