V Kidričevski šumi smo spet molili

2
378

V Kidričevski šumi smo spet molili. Foto: R. TopolovecV samo pol stoletja se je kultno Kidričevo petkrat preimenovalo. Za točno letnico izvirnega imena Strnišče (požeta njiva, posekan gozd), je težje napisati, za vsa  ostala preimenovanja pa je naloga bistveno lažja.

Podravski kronist, župnik Slekovec iz  bližnjega Sv. Lovrenca, je zapisal, da si je l. 1830 ime Sterntal izmislil tukajšnji grof Schoendorf, ko si je na tem prostoru postavil novo graščino in je ob jasni noči pogledal v nebo nad Dravskim poljem, kako so žarele zvezde. S prihodom kraljevine Jugoslavije po prvi svetovni vojni pa je kraj ponovno dobil slovensko izvirno ime Strnišče. S prihodom nemškega okupatorja l. 1941 je Strnišče spet postalo Sterntal. Zlobneži pa so po obeh vojnih vihrah, ko je v tukajšnji vojaški bolnici izdihnilo okrog 3000 ranjencev iz soške fronte in pa vsaj še enkrat toliko ljudi zaradi komunističnega nasilja končani drugi vojni, pridodali temu kraju še ime »Dolina mrličev«.

Po smrti prvega predsednika vlade Slovenije in po ohranjenem dokumentu s podpisom Borisa Kidriča: »Deklaracija CK – KPS (strogo zaupno) iz 16.IX.1941«, kjer je v 16. točkah nanizal koga vse je v Sloveniji potrebno ubiti( duhovne , inteligenco, stare oficirje, kulake,… in da to lahko delajo  samo najvažnejši stari člani, funkcionarji partije, ki smejo določiti tudi krivce)!

Izvirno Strnišče se je v kultno Kidričevo preimenovalo kmalu po njegovi smrti z vladnim dekretom z dne 10. aprila 1953. Kidričevo je še danes edino kultno ime kraja v svetu, kjer je nekoč vladal komunizem. Leta 2011 v noči na Novo leto pa je bil iz strokovno demontiran Kidričev kip, ki je bil v Kidričevem postavljen l. 1973. Revija Demokracija je o tem poročala pod naslovom » Ukradli so kip zločinca«.

Naj posebej opozorimo, da je bil Boris Kidrič podpisnik ohranjenega dokumenta »Deklaracija CK – KPS (strogo zaupno) iz 16.IX.1941«, kjer je v 16. točkah nanizano, koga vse je v Sloveniji potrebno ubiti ( duhovne, inteligenco, stare oficirje, kulake,…)

In tudi letos 2. novembra, na dan Vernih duš, je bila v gozdu na sondiranem grobišču zamolčanih grobov štev. 511 darovana sveta maša. To grobišče oziroma »zagrebališče« je samo 50 m oddaljeno od upravne zgradbe nekoč nemškega  taborišča za gradnjo tovarne aluminija kot tudi povojnega komunističnega taborišča za 25.000 zapornikov. Obred sv. maše sta tudi to pot darovala župnika iz Kidričevega in bližnjega Sv. Lovrenca. Gozdni prostor »zagrebališča«, kjer je Državna komisija za odkrivanje zamolčanih grobov s sondiranjem potrdila 17 grobov od strani, pa so za to priložnost uredili učenci verouka in redarstvo občine Kidričevo.

Po sv. maši in blagoslovu grobov pa sva priložnostno spregovorila  zgodovinar in teolog Janez Janžekovič in avtor tega članka Rajko Topolovec, nekoč tudi sam prebivalec Kidričevega, danes član Zgodovinskega društva. Spomnil sem pričevanja Maksa Vaupotiča iz Vidma, ki je prišel živ iz tega taborišča. Povedal je, da je bi zaprt zaradi lažne ovadbe, da je sodeloval z Nemci. Ovadil pa ga je nekdo, ki ni prenesel, da je neko dekle iz vasi, ki mu je bila všeč, rajši videla Maksa. Dejal še je:

»Spominjam se, kako so skoraj vsak dan štirje pazniki iz upravne zgradbe taborišča  odgnali v gozd čez cesto (50 m stran) kakšnega zapornika. Kmalu za tem sem slišal strel iz puške. Po kakšni uri, dveh pa so se ti štirje mladi partizani vrnili iz gozda in v menzi dobili dobro malico, sam pa sem tisti dan za kosilo v topli vodi našel le dva fižola«.

Glede števila tukaj pokončanih ni mogoče najti dokumentov. Edini verodostojen dokument je iz bližnje župnije Sv. Lovrenca. Ko se je zaradi slabega glasu v svetu izvedelo, kaj se dogaja v tem povojnem komunističnem taborišču in sploh v komunistični Jugoslaviji, je 6. 8. 1945 sem prišla mednarodna humanitarna komisija Rdečega križa. Kot prvo so zahtevali, da se otroci ločijo od starejših zapornikov, ki so jih nato poslali v grad v Ormož. V evidenci cerkve najdemo, da naj bi tam umrlo 39 nič krivih otrok, ki so jih pokopali na pokopališču, kjer danes stoji mogočen spomenik, v gradu pa je spominska plošča.

Komisija Rdečega križa je tudi zahtevala, da so se mrtvi začeli pokopavati na pokopališču v bližnjem Lovrencu. V času obiska komisije, skupaj je bila tam 1o dni, se torej v taborišču ni streljalo, zaradi lakote in tifusa pa je umrlo 52 zapornikov. Komisija je nato v Beogradu tudi dosegla amnestijo, da so se komunistična  taborišča v Jugoslaviji čez tri mesece zaprla! Pred leti pa so preživeli otroci iz Ormoža postavili spominsko – nagrobno ploščo na pokopališču v Lovrencu, čeprav grobov tam več ni bilo.

Naslednji podatek iz tega taborišča o streljanju zapornikov izven tega območja, je iz zapisa visokega oficirja OZNE v Mariboru Zdenka Zavadlava. Iz njegovih zapisov sledi, da naj bi njegovi eksekutorji od tod na streljanje zvozili 480 zapornikov. Drugi dokumenti, še posebej bi bila dragocena zaporniška knjiga, pa so menda skurjeni?

2 KOMENTARJI

  1. – “Naslednji podatek iz tega taborišča o streljanju zapornikov izven tega območja, je iz zapisa visokega oficirja OZNE v Mariboru Zdenka Zavadlava.”

    V 1. oddaji obsežne indoktrinacijske 3-delne televizijske serije Vzporedna ekonomija z dne 10. 8. 2009 (dostopno – http://4d.rtvslo.si/arhiv/vzporedna-ekonomija/41650145) je vključen krajši intervju z gospodom Zdenkom Zavadlavom, ki se sicer osredinja predvsem na svoje lastne težave po odhodu iz Ozne, vendar meddrugim osvetli tudi, da: “43-desetega, 44-desetega sem bil v Gorici, to je zadolžen za obveščevalno službo na Goriškem” (glej čas 21:30), “ko sem bil premeščen na Štajersko” (čas 22:45).

    Na primer v arhivskem viru Zgodovina organov za notranje zadeve v SRS – SDV od 1941-1951, G-10-9, inv. 997 pa je pod Maribor – mesto, Okrožje Maribor, na str. 42 “namestnik načelnika Zdenko Zavadlav”.

  2. Spoštovani avtor !
    Ste član civilne družbe Zgodovinskega društva, zato bi pričakoval, da boste sprožili upravni postopek za rešitev problema. To bi pričakoval v skladu z suverenostjo in Ustavo.
    Zakaj niste povabili vladne komisije za morišča-grobišča ??!!!
    Brez jasnih upravičenih zahtev tudi v demokraciji ne gre. Molitev je lepa, toda brez zahtev (dela) ne gre. (sv. Benedikt: Moli in delaj !). Kaj pričakujete od tega sporočila in od koga !!!!????
    dr. A. Trstenjak z nagrobne plošče: “Vkup držimo, za človeka gre ” !!!
    Zapisal v imenu “civilne družbe Teharje MGK”: Franc Zabukošek, Fanika Vodopivec, Stanko Kračun

Prijava

Za komentiranje se prijavite